kratke zgodbe

V samotnem zaselku Brinje ni vse tako preprosto, kot je videti na prvi pogled. Zdi pa se, da prebivalci tega pozabljenega kraja znajo živeti z njegovimi pomanjkljivostmi in si zatiskati oči pred raznovrstnimi čudaštvi in norostmi, dokler se ne zgodi nekaj, ob čemer so se prisiljeni soočiti s svojimi najhujšimi strahovi.
So skrivnosti, ki pridejo na dan. In so take, ki za vselej ostanejo skrite. Recimo v rži.

Vieweghov pisateljski kredo je: Ne dolgočasi! In za zgodbe, uvrščene v izbor kratkih zgodb Zgodbe o ljubezni in seksu, to nedvomno velja. Viewegh je prvovrstni mojster te kratke forme. Tudi v tej knjigi so stalnica, rdeča nit zgodb družinski in ljubezenski odnosi. Kot pričata že naslova knjig, iz katerih so zgodbe izbrane, so zakon, seks, ljubezen avtorjeve pomembne teme in skozi čas doživljajo svoj razvoj, tako kot se razvija in dozoreva tudi avtorjev alter ego Oskar (tudi glavni protagonist Čudovitih pasjih časov).

»Delo je stvar časti, slave, srčnosti in junaštva.«

Kolimske zgodbe je Šalamov pisal v letih 1954–1965; prvič so bile objavljene leta 1978 v Londonu, leta 1981, po nagradi francoskega Pena, pa so postale svetovna uspešnica. Nastajale so tako, kot je nastajala njegova poezija: »… Ni pesmi brez usode, brez majhne tragedije. Samo največja odkritosrčnost, najvišje dajanje, kaplja čiste krvi lahko rodijo pesem,« je zapisal v refleksijah Poezija je univerzalni jezik. Nazadnje so se sestavile v več kot 900 strani črtic, literarnih portretov, filozofskih novel, traktatov, pričevanj, refleksij o taboriščnih nraveh; avtobiografski pripovedovalec portretira usode kaznjencev in rabljev iz kolimskega pekla – čekiste, inženirje, profesorje, stare boljševike, kmete, tatove – z močno stilizirano pripovedjo, polno zaporniškega žargona. So »ogledalo, ki odseva dno taboriščnega sveta … drugega sveta, sveta, v katerem velja zakon: ti umri danes, jaz jutri, sveta brez morale,« je o njih zapisal Mihail Geller. Andrej Sinjavski pa jih je označil za »priročnik o odpornosti človeškega materiala«, ki s »pošastnim realizmom« kaže nepolepšano resnico o sovjetskih gulagih.

Cathy Dunn je vedela: če starki ne bo dajala kovancev, jo bo čarovnica začarala v kuščarja. Ali v kozo. Ali pa v pajka, tako majčkenega, da jo bo mama pohodila. A nekega dne je vseeno sklenila, da ji ne da svojega centa – in še istega dne je dobila vročino.
Cathy je samo eden izmed mnogih otrok, ki so s starši prišli v New York, iskat boljše življenje. Tu imamo potem še gospoda Keplika, »vžigalkarja«, ki gradi mojstrovine iz vžigalic; pa Noreen Callahan, ki jo je sram delati v smrdljivi očetovi ribarnici; in poleg drugih celo posebnega Božička, ki obdaruje judovske otroke za njihov praznik!

Besede v Rozinovi zbirki kratkih zgodb šumijo, se kot gumijaste žogice odbijajo od naslovnikov ali pa se ukrivljajo v nove pomene in napačna razumevanja.
Nastopajoči se skozi zmedo sporočil, ki jih oblikujejo besede, prebijajo vsak po svoje. Pisatelj v uvodni zgodbi, postavljen v vlogo slavnostnega govornika, se po tem, ko so njegove besede že desetič zavrnjene, v tragičnem zaključku sam sooči z njimi. Tudi postarana pripovedovalka v zadnji zgodbi ugotavlja podobno – nikogar ne zanima, kar še želi povedati, in preslišano je bilo tisto, kar je že povedala; zato se odloči preseliti v svet tišine, v nemost in gluhost.

Euroman je zbirka 27 proznih del (roman, kratka proza, kratke zgodbe) iz 27 držav članic Evropske unije. Med bralce je prišla na poseben dan in v ne čisto običajnem času: 23. aprila 2008, na svetovni dan knjige in avtorskih pravic ter v obdobju slovenskega predsedovanja skupnosti 27 evropskih držav.

V majhen kraj ob Muri leta 1931 večkrat pride neznanec, ki govori neko mešanico ruskih, nemških in slovenskih besed. Pogosto se ustavlja pri Mariji Snežni in tamkajšnjemu cerkovniku pove, da je zdravnik. Vladimir Semjonov se kmalu preseli v kraj in odpre ordinacijo.

Med demonstranti na Majskem trgu v Buenos Airesu, ki protestirajo proti ideološki vojni, v kateri je izginilo trideset tisoč nasprotnikov vojaškega režima, so tudi matere s fotografijami izginulih sinov v rokah, ki terjajo nazaj svoje sinove.

Na razstavo mladega slikarja Milana Raka pride študentka tekstilne tehnologije. Čeprav ni poznavalka umetniških slik, jo njegove slike povsem očarajo. Čez nekaj časa se z umetnikom zaplete v ljubezensko razmerje. Postane prvi ljubitelj njegovega slikarstva. Ker v njegovih slikah vidi to, česar ne vidi nihče drug, jo preimenuje v Lucijo.

Samotna turista opazujeta nedokončan valobran, mogočno in nikoli dokončano gradnjo v Rovenski na Lošinju, in se sprašujeta o smiselnosti takšnega človeškega početja.
Zgodba v nadaljevanju pripoveduje o dveh junakih. O avstrijskem nadvojvodi Ferdinandu Maksu, ki postavi temeljni kamen za valobran velikega pristanišča, ki ni bilo nikoli zgrajeno. Nekaj let pozneje se odzove klicu usode in postane mehiški cesar. Slovesno se odpravi v glavno mesto Mexico, kjer ga doleti žalosten konec.