V majhen kraj ob Muri leta 1931 večkrat pride neznanec, ki govori neko mešanico ruskih, nemških in slovenskih besed. Pogosto se ustavlja pri Mariji Snežni in tamkajšnjemu cerkovniku pove, da je zdravnik. Vladimir Semjonov se kmalu preseli v kraj in odpre ordinacijo.

Med demonstranti na Majskem trgu v Buenos Airesu, ki protestirajo proti ideološki vojni, v kateri je izginilo trideset tisoč nasprotnikov vojaškega režima, so tudi matere s fotografijami izginulih sinov v rokah, ki terjajo nazaj svoje sinove.

Antonu Kovaču, ki ima do odhoda s služenja vojaškega roka le še mesec dni, groteskno zaplete življenje straniščni napis, ki ga sredi mirnega avgustovskega dopoldneva zagleda na notranji strani straniščnih vrat »Travo boš jedel, kralj Jugoslavije. Osli te bodo jebali v debelo rit.« Naslednje dni v kasarniški knjižnici, kjer dela skupaj z mladim redkobesednim profesorjem klasične filologije iz Beograda, imenovanim Trule, preživi v nenehni rahli napetosti, napadajo ga strašne misli, da bi lahko bil prav on osumljen za to dejanje.

Andrej Žigon, mladi arhivar iz IHN, se nenadoma, brez razvidnih razlogov zapre v svoje stanovanje in nikomur ne odpre. Njegov izostanek v arhivu prvi opazi upokojeni honorarni sodelavec Janez Kostrin, dobrohotni stari arhivar, nekdanji vodja arhiva. Ko po nekaj dneh Žigonov izostanek vendarle prijavi Kadrovskemu, se njegovo mirno življenje spremeni v peklensko duševno bolečino.

Andreja Žigona zjutraj zbudi pasji lajež in prvič pomisli, da bi ubijal. Izbruhi negativne energije se nadaljujejo, pomisli na pištolo, s katero bi ubil lajajočega psa, na požig arhiva, v katerem je delal, razstrelitev kmečke podrtije, v kateri sta bivala njegova ostarela starša, dezinfekcijo svoje prijateljice Tihce, poznavalke dialektičnega materializma, ljubiteljice čistoče in svežine.

Na razstavo mladega slikarja Milana Raka pride študentka tekstilne tehnologije. Čeprav ni poznavalka umetniških slik, jo njegove slike povsem očarajo. Čez nekaj časa se z umetnikom zaplete v ljubezensko razmerje. Postane prvi ljubitelj njegovega slikarstva. Ker v njegovih slikah vidi to, česar ne vidi nihče drug, jo preimenuje v Lucijo.

Samotna turista opazujeta nedokončan valobran, mogočno in nikoli dokončano gradnjo v Rovenski na Lošinju, in se sprašujeta o smiselnosti takšnega človeškega početja.
Zgodba v nadaljevanju pripoveduje o dveh junakih. O avstrijskem nadvojvodi Ferdinandu Maksu, ki postavi temeljni kamen za valobran velikega pristanišča, ki ni bilo nikoli zgrajeno. Nekaj let pozneje se odzove klicu usode in postane mehiški cesar. Slovesno se odpravi v glavno mesto Mexico, kjer ga doleti žalosten konec.

V knjigi Jakobova lestev so zbrane kolumne, ki jih je Drago Jančar pisal za Sobotno prilogo Dela v rubriki Pomisleki med letoma 2004 in 2007. Z ostrim pisateljskim očesom je načenjal teme iz sodobnega slovenskega in evropskega življenja, o njih premišljeval, jih opisoval, odpiral vprašanja o njih in skušal v bralcih vzbuditi večjo toleranco do drugih in predvsem nujnost, »da drug drugega poslušamo in slišimo«.

Če v mestu, ki je vse drugačno, kot se ga spominjaš, čakaš na prijatelja, ki ga ni, iščeš modro kroglo v rokah svetnika, o kateri nisi prepričan, ali je sploh resnična, tavaš po ulicah, ki se zdijo, da drsijo proti težki, temni reki, se zatekaš v beznice in k njihovim propadlim prerokom, imajo stvari drugačen priokus. Drugačno svetlobo. Svetlobo severnega sija.
Tako je doživljal Maribor Josef Erdman, ki je na novoletni dan 1938 z vlakom pripotoval v mesto, da bi se dobil s poslovnim prijateljem. Razen nekaj vmesnih poglavij, ki nizajo kulise onstran Erdmanovega sveta in z nekaj specifičnimi prizori ali opisi podajo bralcu prerez bolnosti meščanske družbe in gojišča zla, ki se je v takratni Evropi pripravljalo na skorajšnji izbruh, in končnih poglavij, ki Erdmana umestijo v širši kontekst, bralec iz poglavja v poglavje tava z zmedenim, včasih prestrašenim, drugič obupanim, pasivnim in včasih brezsramnim junakom skozi vsakdanja, pa tudi nenavadna doživetja.

Drevo brez imena je pripoved o možu, ki ga posrka preteklost. Arhivar Janez Lipnik nekega dne naleti na spomine serijskega ljubimca, čigar mednarodna donjuanska kariera se je začela med drugo svetovno vojno v Sloveniji. Lipnikovo sicer razumljivo zanimanje se kmalu razraste čez običajne meje. Zaradi erotičnih memoarov začne iskati: najprej po arhivu, nato po svojem spominu. Najde strašne stvari in pusti se zmesti.
Lipnik bere o vojnih strahotah in erotičnih dogodivščinah. Ker je zgodovinar, zapolnjuje vrzeli v arhivskem gradivu; ker je moški z domišljijo, nadgrajuje erotične prizore; ker je informiran, zna potegniti vzporednico med drugo svetovno vojno in vojno na Hrvaškem pol stoletja pozneje.

To je roman o nekaj letih življenja in skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe, ki jo je vase potegnil vrtinec nemirne zgodovine. Pet oseb pripoveduje o njej, pa vsaka od njih tudi o sebi in razburkanem slovenskem času pred drugo svetovno vojno in med njo. O času, ki je kot moloh goltal ne samo tako ali drugače prepričane udeležence zgodovinskih dogodkov, ampak tudi ljudi, ki so živeli na robu burnega dogajanja, ki ga niso niti dobro razumeli – hoteli so samo živeti.