E-novice

Knjiga

Obtožba

Prepovedane zgodbe iz Severne Koreje

Bandi

prevod: Maja Kraigher

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 135 × 220

strani: 216

vezava: mehka

izid: 22. 2. 2018

ISBN: 978-961-287-077-5

redna cena: 23,90 €

modra cena: 22,70 €

vaš prihranek: 1,20 €

na zalogi

O tej najbolj totalitaristični, najbolj zaprti, najbolj mračnjaški državi in največji teptalki človekovih pravic na svetu, kot jo imenuje politolog Bogomil Ferfila, smo že veliko brali in slišali, vendar o življenju njenih prebivalcev nimamo prave – kaj prave, nikakršne predstave. Medijska poročila o Severni Koreji govorijo o zatiralskem političnem režimu, ki počne nore, krute, nepredstavljive reči, a kaj vse to pomeni za posameznika, ne vemo, to je za nas drug svet, v katerega se ne znamo in niti ne poskušamo vživeti. Tako kot večina Severnih Korejcev za svojimi nepredušno zaprtimi mejami, brez možnosti kakršnegakoli stika z zunanjim svetom, sploh nima predstave, kako drugačno je lahko življenje …

Osebna zgodba pa je nekaj drugega. Potegne te vase, v njej začutiš živega človeka, njegov svet postane tudi tvoj svet – to je moč literature.
Obtožba prinaša sedem bolečih, krutih osebnih zgodb ljudi iz različnih družbenih okolij: pripoved o zvesti partijki, katere bolni otročiček neutolažljivo joče ob pogledu na velikanska portreta Marxa in Kim Il Sunga na trgu pred oknom, zaradi česar jo obtožijo protirevolucionarne vzgoje in vso družino izženejo iz Pjongjanga; o ženi, ki strada in molči o spolni zlorabi partijskega vodje, da bi njen mož lahko napredoval v službi; o človeku, ki zaradi politične neprimernosti ne more obiskati bolne matere v drugem kraju (za vsako potovanje je potrebno dovoljenje, tudi znotraj države) … Vsem protagonistom je skupno dvoje: v začetku neomajna vera v sistem in dobroto Velikega vodje in pozneje grenko razočaranje ob spoznanju, da so bile vse obljube njihovih voditeljev laž, vsi upi jalovi in ves trud zaman, saj je država v svojem bistvu nečloveška in sovražna.
Vsa doslej izdana literarna dela, ki govorijo o življenju pod neizprosnim režimom, so napisali ljudje, ki jim je uspelo prebegniti iz države; Obtožba je prva knjiga, katere avtor živi v Severni Koreji. Za beg se ni odločil iz družinskih razlogov, pač pa je svoj rokopis zaupal sorodnici, ki je načrtovala beg v Južno Korejo; o njegovi usodi govori v spremni besedi človek, ki ga je pomagal pretihotapiti (kar je še ena neverjetna in nemalo napeta zgodba s kar nekaj zapleti). Pisateljeva identiteta je skrbno varovana skrivnost; če bi se razkrila, bi to pomenilo gotovo smrt zanj in verjetno tudi za njegove bližnje. Rojen naj bi bil leta 1950 in menda je dejaven član severnokorejskega pisateljskega združenja, Bandi pa je psevdonim (beseda pomeni kresnico).
Seveda se oglašajo tudi dvomljivci, ki težko verjamejo, da so bile zgodbe pretihotapljene iz Severne Koreje; vendar so argumenti, ki govorijo za resničnost te trditve, močnejši. Zgodbe so bile v izvirniku napisane na roko, s svinčnikom; nastajale so skozi daljše obdobje (od 1989 do 1995 – vsaka ima na koncu datum); tudi njihova jezikovna podoba se sklada s Severno, ne z Južno Korejo.
Izidu v Južni Koreji leta 2013 je sledil prevod v angleščino, ki je knjigi odprl vrata v svet. Doslej so založniki v več kot dvajsetih državah v Bandiju prepoznali glasnika zatiranega ljudstva in verodostojnega kritika severnokorejskega režima, totalitarizma, tiranije, antidemokracije, korupcije itd. in avtorjev namen, sporočiti svetu resnico o življenju v izolirani deželi, se tako uspešno uresničuje.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Bralcu

na vrh strani

Tisti bradati evropski starec
je trdil, da je kapitalizem svet črne teme,
komunizem pa svet svetlobe.

Jaz, Bandi iz tega tako imenovanega sveta svetlobe,
ki mi je usojeno sijati samo v svetu teme,
razglašam pred celim svetom,
da je ta svetloba v resnici brezdanja tema,
črna kot brezmesečna noč v mrzlem decembru.

Petdeset let živim v tej severni deželi
kot govoreči stroj,
kot v jarem vprežen človek
in sprožilo mojega pisanja
ni talent,
ampak ogorčenje,
in namesto s peresom in črnilom
pišem s kostmi in solzami,
prepojenimi s krvjo.

Četudi so moje besede suhe kot puščava
in ostre kot divja trava,
uboge kot bolnik
in okorne kot orodje iz kamna,
te srčno prosim, bralec:
preberi jih!

Bandi

Preberite odlomek

na vrh strani

MESTO PRIKAZNI

Dan pred državnim praznikom je bil Pjongjang nališpan z vsem možnim okrasjem. Minuli trije meseci neutrudnih priprav so se izplačali, pogled je bil veličasten.
Ko je vlak podzemne železnice pripeljal na postajo Pungnyeon, je Han Gyeong Hui komaj uspelo skočiti nanj, se zriniti do zadnjega dela vagona in zasesti edini še prost sedež. Tudi pod zemljo ni bila gneča nič manjša kot na ulicah zgoraj. /…/
Vse več ljudi se je zgrinjalo na kup in stasita Gyeong Hui se je morala zvijati sem in tja, da je niso neusmiljeno zmečkali. Kljub temu ni odmaknila pogleda od sinka. Dveletni fantiček je bil tako rekoč prilepljen nanjo, ujet med njeno obilno oprsje in aktovko. Zdelo se je, da se sam še trdneje oklepa matere, njegove široko odprte oči pa so nervozno begale naokrog. Ko je vlak odpeljal s postaje, so se vedno hujša zatohlost in zadušljiva vročina v vagonu ter trušč vendarle malce unesli in Gyeong Hui je nekoliko svobodneje zadihala. Tedaj je spet zaslišala glas vzgojiteljice v otroškem vrtcu, ki je razločno preglasil žlobudranje pogovorov in drdranje vlaka. Ko je vzgojiteljica ob koncu delovnega dne vsakega otroka varno predala v roke staršev, je zadržala Gyeong Hui in ji namenila eno svojih dolgih govoranc.
»A, tovarišica poslovodkinja! Zanima me, ali morda strašite sina z zgodbami o Eobiju, tisti prikazni, ki stlači porednega otroka v vrečo in ga vrže v vodnjak? Sprašujem, ker je prej med spanjem – vaš sin, ne Eobi, haha – naenkrat ves preznojen planil pokonci in kričal, kot da ga bo razneslo. ›Eobi, Eobi!‹ Nenavadno se mi zdi, da je ženska vašega kova spravila na svet tako občutljivo bitje.«
»Imate prav – to je moral podedovati po očetovi strani. Če bi bil podoben meni, bi bilo treba kaj več od pravljice, da bi se prestrašil!«
Gyeong Hui se je prisiljeno nasmejala. Čeprav je bila v primerjavi z drugimi materami kar spoštovana – pri šestintridesetih letih je bila poslovodkinja v ribarnici in močna osebnost, povsem v skladu s svojo krepko postavo – jo je omemba Eobija nehote nekoliko vznemirila. Saj vzgojiteljica je najbrž govorila čisto nedolžno, rahlo zlovoljna, ker se je morala ukvarjati s tako občutljivim otrokom in ker ni vedela, kako v prihodnje preprečiti take izbruhe. A Gyeong Hui ni bila človek, ki bi jemal take pripombe na prvo žogo. Je vzgojiteljica kaj opazila? se je spraševala. Zakaj bi sicer spraševala ravno o Eobiju? Koliko ve? To je bilo jalovo razmišljanje in tega se je zavedala. Pograjala se je, ker se je pustila tako šlevasto vznemiriti.
Toda ko je izstopila na postaji Seungri in se napotila gor na ulico, so jo spet preplavile iste misli. Šele ko je prišla do Kim Il Sungovega trga, kjer so ravno vadili vojaki, jo je obšlo novo spoznanje, ki je pometlo z vsemi prejšnjimi skrbmi. Čez morje glav in salutirajočih pesti je jasno videla okno svojega stanovanja v petem nadstropju bloka. Samo še čez trg je morala priti, pa bi bila doma. Toda tega dne to ni bilo mogoče. Ne zaradi vojakov, ampak zato, ker bi se pri prečkanju trga njen sin – že tako vznemirjen zaradi vzklikov »Naj živi Kim Il Sung! Naj živi Severna Koreja!« iz tisočerih grl – znašel iz oči v oči s strašnim Eobijem.
»Ta otrok!« je zamomljala potihem, skoraj nezavedno. »Mokra cunja, čisto tako kot njegov oče ...«
Gyeong Hui je namesto po običajni poti domov zavila v bližnjo trgovino z otroškimi oblačili. Fantiček je bil v resnici čista kopija očeta, enako šibkega telesa in duha. Kaj drugega kot podedovana šibkost pa bi lahko bilo razlog, da se otroku ob pogledu na preprosto sliko čisto zmeša! Samo zaradi moža Gyeong Hui ni šla že pred dnevi v bolnišnico in zahtevala zdravljenje. Ampak ne, o tem se ni smelo govoriti. Saj je bil dečko še otročiček – je bilo torej to kaj hudega?
Pač. Otrok je bil sin nadzornika v propagandnem oddelku in to, da je dobil napad ob pogledu na Marxov portret, bi lahko imelo resne posledice. Vrhu vsega so bili v trenutku, ko so bile priprave na državni praznik na višku, ljudje tako razburjeni, da bi bili čisto sposobni zamenjati odvrženo žlico za granato. Jasno je bilo, da bo velikemu dogodku sledilo natančno poročilo, in gorje udeležencu, ki ne bi pokazal dovolj revolucionarnega zanosa. Ne, v tem času res ne bi bilo dobro izstopati. Navsezadnje je bilo samo še nekaj dni – le neopazni morajo biti.
To je bilo edino zdravilo, ki ga je imel ponuditi Gyeong Huijin mož.

/…/

Takoj ko je Gyeong Hui prišla domov, je raztresla sinove igračke po tleh.
»Glej, moj mali Myeong Sik, kako imenitne reči imaš tukaj! Kaj ko bi se zdaj malo igral? Bibiiip, cin cin ...«
Pustila ga je, naj se sam znajde, in hitro stopila k oknu ter zastrla zavese, ki jih je nedavno obesila. Njihovo stanovanje je bilo na sprednji strani bloka, z enim oknom proti jugu in enim proti zahodu. Skozi okno, ki je gledalo na jug, je bilo videti portret Karla Marxa, ki je visel na steni zgradbe ministrstva za obrambo, okno na zahod pa je okvirjalo podoben portret Kim Il Sunga, ki je visel nedaleč od tribune za visoke goste ob zgradbi nacionalne knjižnice. Gyeong Hui je morala poskrbeti, da Myeong Sik ne bo videl teh portretov.
Toda bela najlonska zavesa, kakršne so standardno dajali v stanovanja in jih imeli čez dan zagrnjene, ni mogla zastreti portretov, in če kaj, potem sta bili megličasti podobi, ki ju je ustvarila kot gaza prosojna tkanina, še bolj strašljivi kot trdna resničnost. Myeong Sikova groza je izhajala iz prvega srečanja iz oči v oči z Marxovim portretom, potem pa je v njegovi glavi ob stresu in živahni domišljiji slika postajala iz dneva v dan večja in bolj preteča.
Prvič se je zgodilo prejšnjo soboto proti večeru. Na Kim Il Sungovem trgu je potekal shod državljanov, katerega namen je bil spodbuditi ljudi, da bi se še dejavneje vključili v priprave na slovesnost. Vse je priganjal čas, zato so shod organizirali ob uri, ko običajno večina delavcev končuje delo in odhaja domov. Myeong Sik je bil prehlajen, in ker ga Gyeong Hui v takem stanju ni hotela pustiti samega, na shodu pa tudi ni mogla manjkati, si ga je nazadnje oprtala na hrbet in šla z njim na trg. Myeong Sik je bil pogosto prehlajen, kar je bilo verjetno povezano z njegovo slabotno konstitucijo, toda tokrat je bilo drugače – njegovo drobno telo je žarelo v Gyeong Huijin hrbet in ji govorilo, da ta vročina pomeni resnejšo bolezen.
Njena skupina je bila na čelu čisto leve kolone na trgu, tik pod srepečim pogledom Karla Marxa. Ob tistem rdečkasto črnem obrazu pod debelim sivim snopom las bi v meglici somraka, preden so se na trgu prižgale električne luči, tudi najbolj hladnokrvnega partijskega aktivista mrzlo spreletelo po hrbtu. Morda se je Gyeong Hui prav zato iznenada prikradel v spomin stavek iz Komunističnega manifesta, ki ga je brala enkrat med študijem na kolidžu.
»Prikazen straši po Evropi – prikazen komunizma.«
Je Marx nehote pisal avtobiografijo? Stavek je nekako nedoumljivo ustrezal vtisu, ki ga je v tistem trenutku dajal njegov portret: po obliki bližji nekakšni prikazni kot človeškemu bitju, kot bi bil iztrgan iz kake srhljive legende. Gyeong Huijin praktični um se ne bi sicer nikoli ukvarjal s takimi razmišljanji, a takrat je bila že v skrbeh zaradi Myeong Sika in v strahu, da bo kako zmotil shod.
Ta bojazen se je kmalu izkazala za utemeljeno; dečkovi živci so bili že zaradi množice ljudi okrog njega skrajno napeti, ko je iz zvočnikov zadonel uvodni nagovor, pa se je tako prestrašil, da se je njegovo dotlej neizrazito rahlo smrkanje sprevrglo v vreščavo, obupano hlipanje. Gyeong Hui je bila prepričana, da sliši, kako jo ljudje grajajo, ker je na tako pomemben shod prinesla tulečega otroka, in ji sikajo, naj ga utiša. Brž si ga je prestavila na prsi in ga začela nežno ujčkati ter tolažiti, kolikor glasno si je upala. Toda deček je še kar jokal.
Ozrla se je okrog sebe in kot zadnji izhod približala obraz njegovemu. »Eobi! Eobi! Če bo Myeong Sik poreden, ga bo vzel strašni Eobi,« je zašepetala. A še vedno brez uspeha. Potem ji je nekaj šinilo v glavo. Dvignila je otroka, tako da je gledal naravnost v Marxov portret, in mu ves čas mrmrala v uho: »Eobi!«
Myeong Sik je naenkrat pogoltnil jok in Gyeong Hui je ušel vzdih olajšanja. Toda že v naslednjem trenutku so razžarjeno kepico v njenem naročju, ki ji je tiščala obraz v prsi, kot bi se hotela zariti vanjo, začeli stresati neznansko čudni krči.
»Myeong Sik, Myeong Sik, ne! Ta otrok ...«
Gyeong Hui je bila pretresena. Dečku je v kotičke ust navrela pena, njegove oči so bile steklene in begave. Slučajno je bil pri roki zdravnik, sicer bi se dogodek prav lahko končal s katastrofo. V naslednjem tednu je imel Myeong Sik še dva podobna napada, ko se je prestrašil Eobija, ki ga je zagledal skozi okno stanovanja. Te krče bi Gyeong Hui zlahka preprečila, če bi bila v skrbi zanj pozornejša – pa je zastrla dvojne zavese samo na oknu na zahodni strani, čeprav bi morala zagrniti obe okni. Myeong Sik je dobil napad zaradi svojega prvobitnega strahu; v njegovih očeh je bil tudi portret Kim Il Sunga podoba strašnega Eobija.
Zdaj se je Gyeong Hui sicer prepričala, da sta obe okni tesno zagrnjeni, vendar ob pogledu na sina, ki se je s svojimi igračami vsaj malo zabaval, še zdaleč ni bila pomirjena. Vsak trenutek je pričakovala, da bo s ceste spodaj zaslišala ledeni glas partijske sekretarke, ki bo zavpila: »Peto nadstropje, stanovanje št. 3!« Če se bo to zgodilo, se bo že tretjič, in vedela je, da se sekretarka tokrat ne bo dala odpraviti z izgovorom in opravičilom.
»Peto nadstropje, stanovanje št. 3!«
Si je domišljala?
»Peto nadstropje, št. 3!«
»A, ja.« Tudi ko si je priznala, da je glas resničen, je potrebovala nekaj trenutkov, preden ji je uspelo spraviti besedici iz sebe, in lastni sproščeni ton je celo njej zvenel nesproščeno.
»Pridite dol, prosim.«
To je torej to ... Gyeong Hui je dvignila Myeong Sika, ga odnesla iz stanovanja in se težkih nog napotila po stopnicah navzdol.
»Že spet, tovarišica poslovodkinja! Po vsem, kar sem vam povedala?«

/…/

»Stvar je v tem, tovarišica sekretarka ...«
»Dovolj. Vam moram res še tretjič razlagati?« To je bilo očitno retorično vprašanje, saj se je ženska zagnala v svojo običajno govoranco, preden je Gyeong Hui utegnila kaj reči o njeni nepotrebnosti. »Tovarišica poslovodkinja, imate kaj proti belim najlonskim zavesicam, ki vam jih je partija dobrohotno priskrbela? Priskrbela kot poseben prispevek za hiše v naši ulici, ki imajo to čast, da so v osrčju mesta, kamor bo kmalu prišlo veliko tujcev gledat proslavo. Se vam nemara ne zdi prav, da jih niste dobili brezplačno?«
»Ne gre za to, samo ...«
»Glejte. Vsa druga stanovanja imajo enake zavese, zato da bi bila ulica videti urejena in enotna. Kakršna bi tudi bila, če ne bi vaše stanovanje štrlelo ven kot črna ovca!«
Sekretarka je z iztegnjenim palcem sunila proti motečim zavesam in grdo pogledala najprej njih, potem pa še Gyeong Hui.
»Ampak, kot sem rekla, veste, ne gre za to ...« je začela Gyeong Hui, vendar ji je ženska spet skočila v besedo.
»Vsakič ista pesem. Zakaj ste tako trmasti, tovarišica poslovodkinja? V službi mogoče lahko uveljavljate svojo voljo, kolektivno življenje pa je nekaj drugega!«
»Predaleč greste ...«
»Predaleč?« je zarohnela sekretarka, čeprav je bil Gyeong Huijin ugovor izražen skrajno blago. Mrzlično je polistala po rdeči beležnici, ki jo je stiskala pod pazduho.
»Glede na zvestobo vaše družine partiji vam bom odkrito povedala, kako stvari stojijo. Prejela sem poročilo, datirano s šestim septembrom. ›V stanovanju št. 3 v petem nadstropju stavbe 5 so vsak dan od približno šestih zvečer do naslednjega jutra debele modre zavese na obeh oknih zagrnjene. To se mi zdi skrajno sumljivo. Lahko bi šlo za kako skrivno šifro za komuniciranje z vohuni.‹« Sekretarka je energično zatlesknila beležnico in ostro pogledala Gyeong Hui. »Tako poročilo je gotovo prišlo tudi do drugih ušes, ne samo mojih, tovarišica poslovodkinja. In vi si mi drznete reči, da grem jaz predaleč?«
Gyeong Huijine oči so bile široko odprte od osuplosti – sprva. A skoraj takoj je začutila, kako v njej nekaj brbota, se premika skozi njeno telo, nekaj resničnega in vročega. Ljudje, ki premorejo pogum – ki so prav neomajni v svoji trdoživosti – vedo, kako se imeti v oblasti, kadar je treba. Vendar pride trenutek, ko ta trdoživost doseže svojo mejo, in ko se to zgodi, se moč njihovega značaja pokaže z dvojno silo.
»Skrivna šifra? Vohuni?« je Gyeong Hui nazadnje bruhnila v smeh, v iskren, neobvladljiv krohot. Smejala se je tako dolgo in tako glasno, da je Myeong Sik prestrašeno zajokal, sekretarka pa je postala nekako preplašena.
»No, dobro,« je rekla Gyeong Hui, še vedno hihitaje se sama pri sebi, »vam bom povedala.«

/…/

»Navsezadnje pa,« je nadaljevala z raskavim glasom, v katerem je bila sled smeha, »bi lahko bila celotna zgodba hujša od tega, kar mislite vi – da bi me morali naznaniti kot vohunko?« Gyeong Hui je začela z dogodkom med shodom, zdrdrala vso zgodovino Myeong Sikove bolezni in končala z zagrnjenimi zavesami.
Sekretarka se je namrščila.
»Ampak zakaj ste zastrli tudi okno na tej strani? Od tam se Marxovega portreta ne vidi.«
»Ne, se pa vidi portret Velikega vodje.«
»In?«
»Saj veste, kako pravijo: otrok, ki se boji želve, se bo ustrašil tudi pokrovke.«
»Kaj? Vaš sin se boji portreta našega Velikega vodje?« Sekretarkin pogled za očali je naenkrat postal oster, toda Gyeong Hui take reči niso več zmedle.
»Vsekakor bi zdaj, ko sem vam vse pojasnila, pričakovala razumevanje,« je sklenila. »Otroka ne morem zapreti v omaro ali vsako minuto dneva paziti nanj, kaj naj bi torej storila? Obljubim pa, da bom jutri, med proslavo, pustila zavese odstrte.«
»To ni sprejemljivo,« je vztrajala sekretarka; govorila je odsekano in z vedno višjim glasom. »Tu ne gre za kak nepomemben prepirček o stanovanjski opremi. Namen poročila po proslavi je izkoreniniti kakršnokoli odstopanje od partijske ideologije – saj se zavedate tega, tovarišica poslovodkinja? To je vse, kar imam povedati.«
Preden je Gyeong Hui utegnila odgovoriti, je sekretarka že izginila za vogal ulice kot črn jastreb, ki odleti s plenom.

© Modrijan založba, d. o. o., 2018