Jutro ni bilo nič modrejše od večera; prepozno sem se zbudila in zato nisem imela časa premisliti svojega načrta. Nato pa sem vse popoldne popravljala koledar. Takrat nisem želela razmišljati o drugih stvareh, bila sem pozorna le na sosledje dni.
Pred nekaj leti sem bila pri prenarejanju koledarja nezbrana in sem izpustila enega izmed marčnih torkov: ponedeljek, sreda. Ta drobna napaka, zgolj eno izpuščeno ime, je vleklo napačna poimenovanja vse do prvega jesenskega šopka, do mojega septembrskega rojstnega dne. Šele tam sem opazila napako: pri tem početju ni nobenega logičnega opozorila, ki bi te ustavilo. Takrat sem bila trdno odločena, da si naslednji dan kupim nov koledar, da zavržem starega in to noro prekrščevanje številk. A sem naslednji dan znova prelepila napake in na nov sloj nalepk izpisala prava imena.
Sprehodila sem se do koledarja, ki že kaže januarsko lice. Moja pisava je še vedno všečna, črta teče mirno, saj se mi roke še prav nič ne tresejo.
Dnevom je uspelo ohraniti stara imena, kot da se jih dogajanje vse naokrog prav nič ne tiče. Današnji dan je sreda. Imena so ohranila tudi pomene, saj je današnji dan postavljen na sredo tedna. Vsepovsod drugje na tej ladji starosti pa so besede zamenjale svoja pomenska bivališča, se osvobodile starih spon. Kot bi se besede v teh modernih časih nekako izgubile ali utekle razlagam, ki so bile prej nanje prilepljene kot klopi.
Zajtrk tako že dolgo ni več rogljiček z vročo belo kavo, zajtrk sta veliki beli tableti, ki ju je nemogoče pogoltniti, manjša kot fižolček podolgovata bela tableta, rdeča kroglica, tolikšna kot brusnica, svetlo modro tableto, majhno solzo, pa moram pojesti pol ure kasneje. To je tukajšnji pomen besede zajtrk. Nihče ne vpraša, ali se je rogljiček kar stopil v ustih – kaj je sploh bilo danes za zajtrk? – in ali je bila kava dovolj sladka – morda pa je bil danes čaj? Zato pa nikoli ne pozabijo vprašati, ali smo za zajtrk pojedli vse tablete. Da, sestra Mojca, s solzami sem stlačila vase obe veliki beli tableti, ki ju je nemogoče pogoltniti, pa manjšo belo tableto, pa rdečo tableto in, vem, zagotovo ne bom pozabila, čez pol ure moram pojesti še sinje modro.
Ker sem ubogljiva, mi ne grozijo, da se mi bo ustavilo srce, da bo zbezljala kri, da mi bo voda zalila pljuča, da se bodo kosti zdrobile v prah, da se mi bodo zamašile žile ... Tako je prav, gospa Fink, rečejo. Seveda ne rečejo Ana. In seveda vedno preslišijo, da se bom nekoč zadušila s tistimi velikimi belimi tabletami.
Tablete, ki so rogljičkom in kavi ukradle ime zajtrk, pa same nimajo imen, kakršna še nosijo v lekarnah. Resda so njihova imena čudaški ...preli, ...doxani, ...prazoli, ampak tudi tisti med nami, ki nimajo radi svojih imen, povejo, da so Frideriki ali Frančiške, se ne opisujejo z barvami in oblikami.
Tablete v našem domu nimajo imen, zato ne vem, kako se imenuje tista ogromna bela tableta, ki sili na bruhanje, ko si jo na silo tlačim v goltanec. In niso me prikrajšali le za njeno ime, ne povedo mi niti tega, čemu je namenjena in zakaj ni dovolj ena sama, zakaj morata biti dve. In zakaj moram s svetlo modro tableto počakati pol ure? Je samotarske nravi in se drži stran od drugih, je kužna, je izobčenka, večna zamudnica? Morda pa je nadzornica, ki si pride le ogledat, kako je vojska opravila svoje delo? Ali pa čistilka, ki pospravi za vsemi drugimi?
Nekoč je bil cel cirkus, ker sta dva menjala tablete. Dva tedna ni tega opazil nihče in morda tudi naslednjih štirinajst dni ne bi, če bi ju zavistno ne zatožil tretji član omizja, ker nista hotela menjati tablet tudi z njim. Udeleženca prepovedane trgovine se še vedno starata kot vsi drugi, nič bolj ali nič manj nergaška nista postala, pozabljata kot vsi drugi in tako kot drugim jima sklepi škripajo kot tečaji starih vrat.
Sama bi zamenjala tisti veliki beli tableti za rumeni, za tableti v barvi traku na spodnjem robu mojega koledarja. Ali za katerikoli manjši.
Neznansko utrujena sem postala; najbrž me je utrudilo predolgo pisanje. Tablete so mojo pripoved zapeljale povsem stran. Kar sem želela zapisati, je, da so v tej staralnici besedam ušle pomenskosti, s katerimi so bile še včeraj kot zrasle. Da so se besede v tej hiši preoblekle, si kot na maškaradi nadele maske preganjalcev, nasilniških spak. In s takšnimi besedami, s takšnim vedênjem tistih, ki razpolagajo z njimi, ne želim več imeti ničesar.
(iz zgodbe Dnevnik Ane Fink)

© Modrijan založba, d. o. o., 2011