krščanstvo idr. verstva

Avtorica v knjigi raziskuje odnos Katoliške cerkve do spolnosti in do žensk ter postavlja pod žaromet velike tabuje katolicizma – homoseksualnost, pedofilijo, kontracepcijo, celibat, zunajzakonsko partnersko zvezo, samozadovoljevanje in splav – ki jih Katoliška cerkev bodisi ovija v tančice molka ali pa do njih zavzema skrajno obsojajoča stališča. S pomočjo izčrpnega zgodovinskega gradiva podaja – s humorjem in ironijo – pregled razvoja katoliške spolne morale, od antike, v kateri izvirajo njene nekrščanske korenine, vse do Benedikta XVI. Knjigi, ki je prvič izšla že leta 1988 (v slovenščini leta 1992) in do danes doživela več ponatisov in dopolnitev, je Uta Ranke-Heinemann leta 2012 dodala novo poglavje, »Moje veliko razočaranje«, ki ga je posvetila papežu Benediktu XVI., svojemu nekdanjemu študijskemu kolegu na teologiji.

Knjiga Skrivni Wojtyła je raziskava o mehanizmih delovanja Vatikana v času pontifikata Janeza Pavla II. in o (političnih) vzgibih, ki so botrovali njegovi nagli beatifikaciji (za blaženega je bil razglašen 1. maja 2011). Avtorja najprej podrobno razčlenita bleščečo javno podobo papeža, po čigar smrti so množice na Trgu svetega Petra zahtevale »takojšnje svetništvo«, in se vračata k pripovedi, vredni največjih mojstrov srhljivk.
V prvem delu pripovedujeta o poljskem duhovniku Karolu Wojtyłi, njegovem kariernem napredovanju v cerkveni hierarhiji in neskončnih bojih s poljskimi povojnimi oblastmi. Njegovo pot spremljamo v vatikanske palače, podoživimo nepojmljivi atentat na papeža in odkrivamo raznovrstne zveze Janeza Pavla II. z odporom proti komunističnemu režimu.

Bogastvo znanstvenega izkustva je knjižna izdaja Giffordovih predavanj, ki jih je imel Carl Sagan, eden najbolj izjemnih umov dvajsetega stoletja, leta 1985 na Univerzi v Glasgowu. Ker so bila posvečena ›naravni teologiji‹, je v njih temeljito pretresel svoj znanstveni pogled na večna vprašanja in odgovore, kot jih poznajo in zagovarjajo religije.
Saganova premišljevanja so dragocena tudi zaradi množice vprašanj, s katerimi je svojim slušateljem in svojim bralcem kot kak novodobni Sokrat nalagal razglabljanje o problemih tega in drugih svetov. Iz teh besedil veje odločen nadih njegovih značajskih potez v znanosti, med drugim dokončne duhovne odprtosti za čisto vse trezne poglede na svet, da so le zrasli iz humusa racionalnosti in poštenja, pa seveda dosledne kritike antropocentričnega ›prisvajanja‹ stvarstva: »Naj vas spomnim na osnovno dejstvo, da dihamo odpadne produkte rastlin, rastline pa dihajo odpadne produkte ljudi. To je pravzaprav zelo intimen odnos, ki omogoča naš sleherni vdih.

»Umetnost v najboljšem primeru ne more biti nič več kot sredstvo, da za trenutek pozabiš na človeško polomijo.«

Posebna perspektiva, iz katere Singer zre na sodobnost, je pravzaprav pogled srečneža, ki mu je uspelo pobegniti (holokavst, denimo, v njegovih spominih in pripovedništvu nasploh igra omejeno vlogo). Pisatelj se v osnovi pretežno drži doživetega, čeprav se, kot bi ponavljal Horacija, izrecno zaveda svoje dolžnosti, da bralca pritegne in tudi zabava, kar mora doseči z zapletom, z zgodbo. Kot srečni ubežnik je imel privilegij, da se je mogel prepustiti notranjim bojem, mogel pa je tudi naslikati obsežno podobo judovske kulture od vsakdanjega življenja do njenih mističnih razsežnosti. Judovstvo kot kultura je ob vsem zanimanju, ki ga je vzbudilo v dvajsetem stoletju izvoljeno ljudstvo s svojo tragedijo, ostalo v ozadju, na splošno ga razumemo površinsko (značilno je moral Singer neštetokrat, celo ob podelitvi Nobelove nagrade, razlagati, zakaj piše v jidišu – kot da bi bilo kaj čudnega pisati v materinščini).

Paddyju Doylu je mati umrla za rakom. Nekaj tednov zatem si je življenje vzel oče. In tako je bil deček obsojen na enajst let življenja v vzgojnem zavodu. Takrat je bil star štiri leta.
Pričujoča nagrajena uspešnica je ganljivo, srhljivo pričevanje o tem, kakšno je bilo še ne pred petdesetimi leti življenje v irskih vzgojnih ustanovah, gledano skozi zbegane otroške oči. Za zidovi sirotišnice je moral Paddy prenašati nepredstavljivo duševno, telesno in spolno trpinčenje »nadomestnih mater«, redovnic, ki naj bi skrbele zanj, in nič čudnega, da so te grozljive izkušnje z leti načele njegovo telesno zdravje. Tako so ga nekega večera tebi nič meni nič odpeljali v bolnišnico – in takrat je tudi zadnjič videl svoje uradne skrbnice.

Večni koledar papežev je neke vrste čitanka iz zgodovine papeštva, sestavljena pa v obliki koledarja: za vsak dan v letu nam postreže s po eno pripovedjo iz bogate, dvatisočletne zgodovine papežev in protipapežev, od sv. Petra do Benedikta XVI. Njihovo delovanje je vsakokrat umeščeno v zgodovinsko logiko sočasnih tokov (pretežno) svetovnega političnega dogajanja, ki je oziroma kolikor je bilo zgoščeno na večno mesto Rim in italijanski polotok z okolico.

»Ta knjiga ni naperjena proti Vatikanu; opisuje le dejanja, ki so jih zagrešili ljudje, nevredni izkazanega jim zaupanja. Bila naj bi pričevanje o dogajanju onkraj stebrišča svetega Petra in švicarskih gardistov v kobaltno modrih uniformah. Pripoveduje zamolčano resnico o vatikanskih financah, pri tem pa se opira na listine človeka, od sedemdesetih do devetdesetih let osebne priče velikih dogodkov, ki so pretresli Vatikan, Italijo in ves svet,« piše v uvodu knjige italijanski novinar Gianluigi Nuzzi.

Slovenski kulturni javnosti odpira ta knjiga (ob že obstoječih prevodih dveh starejših Veynovih del) doslej manj znan pogled na tega pomembnega francoskega misleca. Dotika se vprašanja, ki je relevantno tudi za naš prostor.

Osnovna pojma, ki ju srečujemo v knjigi Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu, sta pomlad in velika noč. Pomlad je iz pradavnine ponavljajoči se letni čas zmernega podnebnega pasu, velika noč pa je praznik, ki ga ljudje praznujejo tako rekoč na vseh kontinentih. Med obema pojavoma obstaja tesna povezava: velika noč, največji in najstarejši krščanski praznik, je hkrati tudi pomladni praznik in ne glede na premični datum vedno nastopa spomladi. Ta pomembni praznik pa se ni slučajno znašel v pomladnem času. Novo leto, nov življenjski ciklus se začne s pomladanskim enakonočjem okrog 21. marca: narava se po zimskem spanju ponovno prebudi, življenje dobesedno vstane od mrtvih, z njim se prebudi novo upanje, novi načrti itn. Kristus v vsej gloriji simbolično vstane od mrtvih na veliko noč.

Richard Dawkins, priznani evolucijski biolog in »najbolj razvpiti britanski ateist«, ponuja tezo, da so religije odvečne in celo škodljive, ter svoje trditve prepričljivo utemelji. Njegov odnos do vere, ki ga sam označuje kot sovražnega, izvira predvsem iz nasprotja med zagovorniki evolucijske teorije in religioznimi kreacionisti, ki dandanašnji zlasti v Združenih državah Amerike močno krojijo dogajanje v šolstvu in v javnem dojemanju znanosti.