E-novice

Knjiga

Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen

Marko Snoj»

naslovnica: Branka Smodiš

format: 165 × 240

strani: 608

vezava: trda

izid: 2009

ISBN: 978-961-241-360-6

redna cena: 59,30 €

modra cena: 56,33 €

vaš prihranek: 2,97 €

na zalogi

Besede so kot ljudje, imajo svoje prednike in potomce, sorodnike in prijatelje. Iz svojih besedotvornih prednikov se rodijo zaradi potrebe po poimenovanju, se v teku svojega življenja spreminjajo, imajo potomce – ali pa tudi ne – in umrejo, ko jih nihče več ne potrebuje, ko njihove pomene prevzamejo druge besede ali ko poimenovano izgine iz naše zavesti.
Imena so besede posebne vrste. So kot plemiči, celo pišemo jih z veliko začetnico, kar zbuja vtis, da jih cenimo bolj kot običajne besede. Formalno so samostalniki ali samostalniške zveze, vendar se od svojih neimenskih bratov razlikujejo predvsem po tem, da nimajo svojega občnega pomena. Lastna imena so v službi identifikacije neponovljivih stvarnosti: zemljepisnih danosti, živih bitij ali stvari.
Jezikoslovje obravnava lastna imena na mnogo načinov. Po različnih merilih jih razvršča v skupine, ugotavlja njihove podobe v narečjih in starejših jezikovnih plasteh, jim ugotavlja standardizirane pisne in izgovorne podobe, skladenjske značilnosti itd. Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen jih obravnava s stališča zgodovine in predzgodovine. Namen obravnave posameznega lastnega imena v tem slovarju je ugotoviti njegovo motivacijo, povedati, zakaj se določena zemljepisna posameznost imenuje tako, kot se, iz česa je ime nastalo in kaj je prvotno pomenilo.

__________________________________

ZGRADBA

V uvodnem delu sta prikazana namen in zgradba slovarja, orisana so merila za izbor geselskih iztočnic, slovenska zemljepisna imena so razvrščena v skupine, ki so pomembne za etimologijo, nakazane pa so tudi osnovne metode etimološkega raziskovanja naših zemljepisnih imen. Ta del vsebuje še slovarček nekaterih strokovnih imenoslovnih in etimoloških izrazov, seznam okrajšano navedene literature in seznam uporabljenih krajšav ter simbolov.
V prvem slovarskem delu je v 1650 geselskih sestavkih prikazana jezikovna zgodovina in predzgodovina pomembnejših zemljepisnih imen na področju Republike Slovenije in našega zamejstva. Namen geselskih sestavkov je prikazati izvor naših zemljepisnih imen in ugotoviti, kaj so prvotno označevala ali pomenila. V geselskih sestavkih tega dela je etimološko razloženo ali vsaj osvetljeno 4021 naših in 2629 tujih zemljepisnih imen, 1549 naših priimkov in ob tem nekaj tujih.
Drugi slovarski del na praviloma preprostejši način v 208 geselskih sestavkih etimološko razlaga zemljepisna in nekaj drugih imen zunaj slovenskega narodnostnega prostora, predvsem imena celin, oceanov, evropskih držav in njihovih glavnih mest, ob tem pa tudi imena nekaterih narodov, ljudstev in njihovih skupin.
Kazalo prinaša vsa naša in sodobna tuja zemljepisna in osebna imena, ki so prikazana v obeh slovarskih delih, skupaj 8855 enot.

Knjiga je izšla v sodelovanju z Založbo ZRC.

Intervju

na vrh strani

Primerjalni jezikoslovec in etimolog Marko Snoj o svoji novi knjigi – Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen

Intervju z dr. Markom Snojem ob izidu Etimološkega slovarja slovenskih zemljepisnih imen, november 2009

Profesor Marko Snoj, veliko nas bo, ki bomo z radovednostjo brskali po vašem novem slovarju, logičnem nadaljevanju Slovenskega etimološkega slovarja. Na katera vprašanja bomo tokrat našli odgovore?

Kot pove že naslov, ESSZI prinaša etimološke rešitve in z njimi povezano problematiko naših zemljepisnih imen ter ob tem nekaterih priimkov. Slovar odgovarja na vprašanja, iz česa so nastala naša zemljepisna imena in kaj so prvotno pomenila ali označevala. Da je kraj Težka Voda poimenovan po potoku Težka voda, je očitno vsakomur (čeprav je kar težko etimološko vprašanje, zakaj se potok imenuje tako, saj so za razmere zunaj laboratorijev vse vode enako težke), da pa Mirna Peč prvotno označuje le področje ponovnega izvira Temenice v Zijalu in da prvotno pomeni nekako »pečina, izpod katere izvira voda« ali da se je krajevno ime Sidol razvilo iz *Suhi dol, pa je že bolj zakrito. Da ne govorim o imenih, kot so Ljubljana, Ljubelj, Piran, Mura, Kočna, pri katerih si brez skrbne etimološke analize in sinteze ne moremo predstavljati niti njihovega izvora niti, kaj bi prvotno utegnila pomeniti.

Kaj vse zajema ESSZI in česa ni v njem?

ESSZI je razdeljen na dva samostojna slovarska dela. Prvi, ki je skoraj 10-krat obsežnejši od drugega, prinaša etimološke razlage zemljepisnih imen na področju slovenskega narodnega prostora, torej v naši državi in zamejstvu. V 1650 abecedno razporejenih geselskih sestavkih obravnavana krajevna, gorska, vodna in pokrajinska imena, seveda ne vseh 23 tisoč, temveč le tista bolj znana, nekako slabo petino vseh. Drugi, krajši del, v 208 geselskih sestavkih prinaša peščico imen na tujem, spet praviloma le tista, ki jih pogosteje uporabljamo.

Na čem temelji izbor imen v prvem in na čem v drugem delu?

Z vsakim izborom je križ in izbor imen v ESSZI pri tem ni izjema. V prvem delu sem se držal načela, da ne sme manjkati obravnava ali vsaj omemba nobenega kraja znotraj Republike Slovenije, ki je imel leta 1991 več kot 500 prebivalcev. Seveda pa je obravnavano ali omenjeno tudi mnogo krajevnih imen, ki označujejo precej manjše kraje, celo zaselke in nekatera neobljudena področja. Med imeni gora naj ne bi manjkalo nobeno táko, ki označuje vzpetino, ki dominira nad okolico, zato so podrobneje obravnavani npr. Kum, Boč, Šmarna gora, ne pa tudi imena mnogih precej višjih vrhov v našem visokogorju. Seveda je to merilo pogosto subjektivno, zato se je lahko kako pomembno ime tudi izmuznilo. Slovar načeloma prinaša etimološke rešitve ali predloge vseh voda, katerih tok je daljši od 30 km, seveda pa tudi mnogih krajših. Pokrajinska imena imajo svoje posebnosti, ker so pogosto prekrivna. Razložena so vsa glavna, kot so Gorenjska, Štajerska, Bela krajina ipd., pa tudi mnoga bolj lokalnega značaja, kot npr. Udin boršt, Voje, Uskovnica, Pokljuka, če se omejim samo na nekaj gorenjskih zgledov. Prekrivna so tudi imena mestnih predelov, ki so v slovarju navedena enakovredno ostalim imenom, saj so bila nekdaj samostojna naselja. Eksaktnega merila, zakaj je eno ime mestnega predela obravnavano, drugo pa ne, ni; včasih je bila odločitev odvisna tudi od tega, ali je določeno ime mogoče zadovoljivo pojasniti oz. ali sem poznal zadovoljivo razlago. Prvi del prinaša tudi etimološke umestitve nekaj več kot 1500 priimkov, ki so povezani z našimi zemljepisnimi imeni. Ob etimološki obravnavi vodnega imena Božna je npr. povedano, da je iz njega izpeljan priimek Božnar, ob etimološki obravnavi vodnega imena Topla pa, da od tod izvira priimek Toplak. Priimka Božnar in Toplak sta torej prvotno označevala človeka, ki sta živela ali se preselila s področja polhograjske Božne oz. koroške Tople.
Drugi del vsebuje imena vseh evropskih in nekaterih drugih večjih držav ter njihovih glavnih mest, imena vseh celin, oceanov, imena nam bližnjih morij, imena evropskih skupin narodov in ob tem za nameček še nekaj drugih.

Do odkritja izvora in prvotnega pomena je dolga pot. Kdo vse vam jo je tlakoval in kaj vse ste morali postoriti še sami?

S slovenskimi zemljepisnimi imeni v luči etimologije se je prvi resno ukvarjal Fran Miklošič, ki je zbral, razvrstil v družine in pojasnil veliko število slovanskih in s tem tudi slovenskih zemljepisnih imen. V naslednjih generacijah slavistov je treba omeniti predvsem Karla Štreklja in Luko Pintarja in seveda še mlajšega Frana Ramovša ter njegovega učenca Franceta Bezlaja (ki je bil eden mojih učiteljev), če se omejim samo na najzaslužnejše in samo na že preminule. Etimološka razlaga kakega lastnega imena je samo vrh različnih raziskav, od katerih ne smem zamolčati vsaj še dialektoloških in zgodovinskih. Za sprejemljivo etimološko razlago potrebujemo poleg terenskih informacij predvsem zanesljive narečne zapise celotne imenske družine in podatke o tem, kako je bilo ime zapisano v preteklih stoletjih. Še zlasti pomembni so srednjeveški zapisi. Brez teh bi npr. za krajevno ime (Velika, Mala) Račna zgolj ugibali o izvoru; ker pa je leta 1458 zapisano kot Raditschin, vemo, da je nastalo iz *Radičina po moderni samoglasniški redukciji, tj. po pričakovanem odpadu obeh nenaglašenih i-jev (tako kot je npr. nenaglašeni i odpadel v pogovornem palca namesto palica). Ime v obliki *Radičina predstavlja izvor. Etimološka razlaga pa je šele ugotovitev, da je ta izvor prvotno pomenil »Radičeva naselbina«, pri čemer je bil Radič sin nekega Rada, katerega ime se še ohranja v današnjem lokalno rabljenem pridevniku radenski. K zaslužnim za nastanek tega slovarja moram zato prišteti še zgodovinarje, ki so imena naših zemljepisnih danosti luščili iz starih, predvsem srednjeveških urbarjev, pogodb, darilnih in drugih listin, ter dialektologe, ki so imena v pristni narečni obliki zapisali na terenu in jih ustrezno interpretirali. ESSZI združuje kolikor je mogoče veliko zgodovinskih, dialektoloških in drugih jezikoslovnih podatkov ter argumentov, ki skupaj pokažejo najverjetnejšo etimološko rešitev. Pri nekaterih imenih je ta tako rekoč gotova, dokončna, kot v primeru Račna, pri drugih je to le predlog, podprt s premalo argumenti, ki bo v bodoče gotovo potreboval dopolnila, če že ne popravka. ESSZI prinaša večino dodanašnjega védenja o etimoloških rešitvah obravnavanih zemljepisnih imen. Če je predlaganih rešitev za kako ime več, jih praviloma kritično ovrednoti, če jih doslej ni bilo ali če so bile slabo utemeljene, pa skuša prinesti izvirno.

Katere metode uporablja etimologija? S katerimi vedami je v tesnem stiku?

Etimologija je v prvi vrsti jezikoslovje. Je spoznavanje resnice o izvoru in prvotnem pomenu besed, občnih in lastnoimenskih. Za dosego cilja uporablja predvsem primerjalno metodo in rekonstrukcijo. To je metoda, s katero – če imamo seveda dovolj podatkov – lahko z matematično natančnostjo izračunamo, kako se je beseda glasila ob svojem nastanku, davno preden jo je kdo zapisal – s tem pa je navadno tudi že pojasnjeno, kaj je beseda takrat pomenila. Za uspešno delo etimologa, ki se ukvarja z zemljepisnimi imeni, so najpomembnejši jezikoslovni znaki, tj. (1) ime in njegova družina v lokalnem narečju ter ustrezno dialektološko razumevanje teh podatkov, (2) zapisi imena v prejšnjih stoletjih in (3) primerjava teh jezikovnih znakov z istorodnimi ali sorodnimi občnimi ali lastnoimenskimi besedami v istem, sorodnih ali sosednjih jezikih. Jezikovne znake nekega lastnega imena je treba obdelati najprej s primerjalno metodo, šele nato pridejo na vrsto zunajjezikoslovne vede, ki včasih lahko potrdijo etimološko razlago, včasih jo lahko ovržejo, včasih pa so brez moči. Če vzamemo npr. zemljepisna spoznanja: v primeru Socka nam potrdi, da ime izvira iz soteska (naglasno različico sóteska, iz katere je nastalo Socka, najdemo pri nas na Štajerskem, potrjujejo pa jo tudi drugi slovanski jeziki), primere Brezno nam pomaga razporediti na tiste, ki so izpeljani iz breza, in na tiste, ki so nastali po konverziji iz občnega imena brezno, pri tem, da je Račna nastalo iz Radičina, pa nam zemljepisna spoznanja ne morejo pomagati. Tu bi bil v oporo kak zgodovinski zapis o tem, da je v 13. ali 14. stoletju tu živel neki Rado, vendar takega zapisa žal ni. Ker etimologija uporablja jezikoslovno primerjalno metodo in rekonstrukcijo, hkrati pa uporablja spoznanja drugih relevantnih strok, rečemo, da je etimološka metoda kombinirana.

Že nestrokovnjaku je jasno, da so slovenska zemljepisna imena zelo raznolika. Po kom ali čem so najpogosteje poimenovani naši kraji, pokrajine, vzpetine, vode ipd.?

Največ slovenskih naselbinskih imen je izpeljanih iz osebnih. Tako stanje je tudi pri vseh drugih Slovanih, pa tudi pri mnogih drugih evropski narodih. Naseljeni kraji se zelo radi imenujejo po svojih ustanoviteljih ali nekdanjih lastnikih. Tak primer je že omenjena Račna, pa tudi mnoga druga imena, ki bi nas s svojo današnjo podobo lahko zavedla na napačno sled, npr. Krtina, ki je prvotno »naselje Krta in njegovih ljudi«, pri čemer je človek z vzdevkom Krt (ki se do danes ohranja kot priimek) res poimenovan po živalci, naselje pa ne po kupčku zemlje, ki ga ta naredi. Seveda je mnogo naselbinskih imen motivirano drugače, po konfiguraciji tal (Draga), po značilnem rastlinju (Metlika), po nekdanji dejavnosti prebivalcev (Sarsko), po zgradbah (Cerknica, Šinkov Turn), po svetnikih (Šentilj), na vzhodu tudi po dnevih v tednu (Podčetrtek, Murska Sobota), in še bi lahko našteval. Naša vodna imena skorajda niso tvorjena iz osebnih. Imena daljših rek so skoraj vsa substratna, torej predslovanska (Sava, Drava, Krka, Kolpa, Soča), izjemi sta Mura in Mirna, ki sta že slovanski; prva označuje temno reko, druga pa reko, ki privre iz jam. Ime Mirna je namreč nastalo iz Nirina, kot dokazujejo srednjeveški zapisi, zato kakršno koli povezovanje s pridevnikom miren tu ni mogoče. Gorska imena pogosto kažejo na izgled ali sestavo gore (Grintavec, Škrlatica), njeno lego (Ponca), včasih ima ime mitološke razloge (Kum).

Ali je med njimi kakšno prav nenavadno ime?

Na prvi pogled je nenavadnih imen precej, vendar je pojmovanje »nenavadnega« pogosto subjektivno, vsekakor pa je ime nenavadno le, dokler ni razloženo. Vodno ime Težka voda se na začetku res zdi nenavadno, saj nobena voda ni težja od druge (kemijski izraz težka voda za ne tako davno odkriti devterijev oksid D2O seveda ne more biti motivacija za že srednjeveško ime). Ko pa prilastek težek razumemo metaforično kot »počasi tekoč«, se ime razjasni. Višinska razlika med izvirom in izlivom počasi tekočega potoka Težka voda je namreč le 6 metrov. Ime je v opoziciji z večkratnim Lahka voda, ki označuje hitre, bistre potoke in hudournike. V slovaških Tatrah se eden takih potokov imenuje Laki potok.

Se v poimenovanju zemljepisnih danosti kaj razlikujemo od drugih narodov?

Mislim, da ne, le da je pri nas morda bolj pestro. Imamo močno predslovansko plast (Ptuj, Celje, Bled, Tolmin, Bovec, Kranj), mnogo slovanskih imen, ki so primerljiva z imeni pri sorodnih narodih (Topol, Dobrovnik, Kamnik, Stahovica), imena z romanskega, germanskega in madžarskega govornega področja (Koper, Puštal, Kaniža), poleg teh pa še naše romantične potvorbe (Solčava, Maribor, Ljutomer). Če se primerjamo z drugimi slovanskimi narodi, smo pri imenih zato morda nekoliko bogatejši, vsekakor pa so naša zemljepisna imena težavnejša za razlaganje. Bogatejši smo zaradi razmeroma močnega predslovanskega deleža (ki ga je npr. pri zahodnih Slovanih manj) in zato, ker prebivamo na edinstvenem stičišču romanskega, germanskega in slovanskega sveta, poleg tega pa mejimo še na ugrofinsko madžarščino; težavnejša pa so naša imena zaradi močne narečne razčlenjenosti našega jezika (slovenščina ima sedem narečnih skupin, 160-milijonska ruščina pa le tri) in zaradi moderne samoglasniške redukcije (odpad ali redukcija nenaglašenih i in u v večini narečij), ki pogosto zamegli izvor posameznega imena. To so naše posebnosti. Sicer pa ima imenoslovje vsakega jezika svoje značilnosti, svoje težave in svoje edinstvenosti.

Večkrat samozavestno izjavimo: »Nomen est omen.« Ali lahko laiki brez skrbi vlečemo vzporednice med lastnimi in občnimi imeni, npr. med Skuto in skuto, Družino in družino, Svinjakom in svinjakom?

To je zelo nevarno. Če se kak kraj imenuje Dolina, Dol, Dole ali podobno, bo laična razlaga držala, vendar nas sklepanje zgolj na osnovi današnje standardizirane oblike zemljepisnega imena lahko hitro zavede v diletantske vode. Čudovita gora Svinjak nad Bovcem nima seveda nič skupnega s svinjskim hlevom, saj je njeno ime nastalo iz Svitnjak, verjetno zato, ker se zjutraj, ko jo obsveti sonce, prva zasveti. Pač pa je krajevno ime Sinji Vrh nedvomno nastalo iz Svinji Vrh in torej z barvnim pridevnikom nima nikakršne organske zveze. Na Dolenjskem je kraj Brusnice, ki nima z enako glasečimi se jagodami nobene povezave, saj se je nekoč glasilo Brestnice in je torej izpeljano iz poimenovanja drevesa brest. Tudi vodno in krajevno ime Borovnica ni nastalo iz enako glasečega se rastlinskega, temveč je tvorjeno iz poimenovanja drevesa bor, kakor je npr. krajevno ime Gabrovnica tvorjeno iz poimenovanja drevesa gaber. Lastno ime Borovnica je prvotno označevalo vodo, ki teče skozi borov gozd, občno ime borovnica pa rastlino, ki rada raste v borovih gozdovih. Podobno je s priimki. Prvotni nosilec priimka Logar ni bil »gozdar«, temveč »prebivalec v logu«. Tudi priimek Tiran ni iz občnega imena s pomenom »samodržec«, temveč je priimek po izvoru, saj je to izvorno prebivalsko ime, izvirajoče iz krajevnega Tirna.

Ali že podoba dveh treh enakih imen priča o tem, da imajo enak izvor?

Ne nujno. Naselja z imenom Hrast ali Lipa so zrastla ob enem ali več hrastih oziroma lipah. Njihova imena so nedvomno enakega izvora. So pa tudi drugačni primeri. Iz zgodovinskih zapisov razberemo, da je koroško ime Ivnik nastalo iz Ilmnik, da je torej tvorjeno iz besede ilem v pomenu »brest«, da pa je štajerski Ivnik izpeljan iz osebnega imena Ivan. Pri drugih je razlika samo besedotvorna. Nekatera imena Poljane so nastala iz množinske (ali edninske mestniške) oblike občnega imena poljana, druga pa so prebivalska, nastala iz polje, kakor je npr. iz gorica tvorjeno Goričane. Medtem ko za prva ugotavljamo prvotni pomen »velika polja« oz. »na velikem polju«, pa je pomenska vsebina drugih »prebivalci polja«.

Enako se lahko imenujeta npr. kraj in reka, potok … Ali imata enako pomensko motivacijo, izvor?

Praviloma ne. Naselji Dolnja in Gornja Težka Voda se imenujeta po potoku Težka voda, ker ležita nad njegovim izvirom, medtem ko se potok tako imenuje iz že povedanih razlogov. Enako je z reko Krka in vasjo Krka ob njenem izviru. Ime je tudi tu enako, motivaciji pa različni, saj je spet kraj poimenovan po vodi. Če se krajevno ime glasi enako kot vodno, velja pravilo, da je vodno ime starejše – kakor je tudi voda starejša od naselbine. Včasih pa sta dve enako glaseči se imeni tudi etimološko različni: že omenjeno ime vasi Račna je tvorjeno iz osebnega imena Radič, ime potoka Račna pa je tvorjenka iz samostalnika raka, ki pomeni »oboj ali opaž iz desk, s katerim imajo bregove zavarovane, da jih voda ne izpodjeda«, in »opažen žleb, ki pelje vodo na mlinsko kolo ali na žago hlodoreznico«.

Ali je takih imen veliko? Kako si pomagate pri razvozlavanju tovrstnih ugank?

Ni jih zelo veliko, si pa enakozvočnice zaslužijo svoj del pozornosti. V Sloveniji imamo več krajev z imenom Videm, ki izvira iz občnega imena videm v pomenu »župnijska, cerkvena posest«. Beseda, ki zveni tako lepo slovensko, je nemškega izvora, prevzeta iz srednjevisokonemške videme v enakem pomenu. Vendar je glavno mesto sosednje Furlanije, ki mu mi prav tako pravimo Videm (naši rojaki v Italiji pa bolj pravilno Viden), drugega izvora. To ime je že v prvem tisočletju prevzeto iz predhodnika današnjega furlanskega imena Udin. Taki primeri se rešujejo vsak posebej, vedno s pomočjo zgodovinskih zapisov, eksaktnih narečnih podatkov, pa tudi drugih znanih dejstev, od zemljepisnih do narodopisnih. Tudi na tujem poznamo homonimna imena, npr. Galicija v severozahodni Španiji in na Poljskem ter v Ukrajini. Izvor prvega imena je antično keltsko ljudstvo Callaici, izvor drugega pa slovansko vojvodstvo Galič.

Ali lahko verjamemo pridevnikom za barve v zemljepisnih imenih, kot so Črno morje, Rdeče morje, Belo morje?

Barve v imenoslovju so poseben problem. Primeri, ki jih navajate, odsevajo azijsko pojmovanje strani neba, v katerem črna označuje »sever«, bela »zahod« in rdeča »jug«. Sled tega poimenovanja je pri Slovanih še Belorusija, ki je »zahodna Rusija«, srednjeveško pleme Beli Hrvati, pri nas morda Bela krajina, ki leži severozahodno od hrvaške Vojne krajine. Druga naša imena iz barvnih poimenovanj, kot npr. Bela, Bela Cerkev, Črna, Črna prst, Črnci, Modrej, Modrič, Zelenica, imajo drugačne motivacije. Ta problematika je doživela že monografsko obdelavo na Češkem, pa še zdaleč ni izčrpana.

Ali imena krajev pripovedujejo tudi kakšno zgodbo?

Včasih, ne pa ravno pogosto, so kraji poimenovani po dogodkih. Leta 1472, ko so Turki oblegali Ljubljano, se je vojska utaborila v Šiški na Poljanah, poveljnik, neki beg, pa je imel svoj šotor v peščeni jami na prostoru kasnejšega pokopališča in cerkve sv. Krištofa. Ko so kasneje tu (na križišču današnje Dunajske ceste in Jakšičeve) postavili prvo hišo, so jo poimenovali Bežigrad, tj. »begovo domovanje«, mestni predel za njo pa za Bežigradom.

Ali je mogoče najti tudi kaj zabavnega, zabavljivega ali nenavadnega?

Imenovanje kraja je resna stvar in po navadi ne nastane v šali, so pa tudi izjeme. V Beli krajini stoji naselje Rim. Kraj je bil do 70. let 19. stoletja neposeljen. Takrat si je tam zgradil kočo Peter Kralj, ki je bil za časa Pija IX. papežev vojak, zato so mu dali vzdevek Papež, prostor z njegovim bivališčem pa začeli imenovati Rim, češ, papež prebiva v Rimu.

Zakaj imamo v Sloveniji tudi Jeruzalem?

Razlog je zgodovinski. V 13. stoletju je Friderik Ptujski področje štajerskega Jeruzalema podaril križarjem, ki so se borili za osvoboditev palestinskega Jeruzalema izpod muslimanov. Del Novega mesta se imenuje Kandija, kar je izvorno italijansko ime grškega otoka Krete in njegovega glavnega mesta Herakliona. V novomeški Kandiji so namreč v 17. stoletju Benečani zbirali vojake za osvoboditev tega otoka izpod Turkov. Razlogi za nastanek teh imen so torej na neki način primerljivi z razlogi za nastanek imen New York, New Orleans, Nova Zelandija.

Spomnim se, kako radi smo se v otroških letih norčevali iz imena Kašelj (Zgornji in Spodnji Kašelj). Seveda smo ga povezovali z besedo kašelj in intuitivno čutili, da bi bilo poimenovanje po njem zelo čudno. Ali je izvor Kašlja kaj »imenitnejši«?

Zemljepisne danosti skorajda ni mogoče poimenovati po kaki bolezni, sploh pa ne po takem trivialnem simptomu, kot je kašelj. Krajevno ime Kašelj je prek nemščine prevzeto iz latinskega samostalnika castellum, ki pomeni »utrdba, grad«. Na Kašeljskem hribu so še danes razvaline dveh gradov, starega, ki je bil v 16. stoletju last Raspov, in novega, ki so ga imeli Ostrovrharji.

Lahko tako povežemo še katera druga imena?

Vse polno imen je, ki imajo enak ali zelo soroden izvor. Naše Lašče, Laško, pa tudi Lahinja, Lahovče, Lahovna in Lašna imajo v korenskem morfemu etnonim Vlah, s katerim smo Slovani označevali prvotne, romansko govoreče prebivalce naših krajev, kasneje (ko se je začetni v že izgubil), pa smo ga prenesli na poimenovanje zahodnih sosedov. To ime izvira iz latinskega imena Volcae, ki je označevalo neko keltsko pleme – pleme, katerega ime se po pričakovanih preobrazbah ohranja tudi v imenu južnega dela Belgije, ki mu mi pravilo Valonija, pa tudi v angleških imenih Wales in Cornwall. Slovanska beseda drenzga je nekdaj pomenila »goščava«. Pri nas so iz nje tvorjena imena Dreža, Drežnik in Drežnica, na nemškem vzhodu (ki je bil še na začetku novega veka v veliki meri slovanski) pa Dresden. Pogosto se zgodi, da so etimološko različna imena enako motivirana. Tako sta imeni Bospor in Oxford pomensko motivirani kot »prehod za goveda«, prvo v grščini, drugo v angleščini. Ravno tako je bližnjevzhodna Mezopotamija, kar v grščini dobesedno pomeni »sredorečje« (pokrajina se pri nas imenuje tudi Medrečje), pomensko motivirana nekako enako kot naše Medvode, prvotna predložna zveza (grem) med vode, namreč na ozemlje med Savo in Soro.

Tako kot pri vinu tudi pri imenih starost nekaj šteje. Se lahko Slovenci ponašamo z zelo starim izvorom imen? Koliko je med njimi keltskih, slovanskih …? Morda kakšno venetsko?

Naša najstarejša imena so seveda substratna, predslovanska. To so tista, ki smo jih prevzeli od romansko govorečih naseljencev naših krajev v času slovanskega prihoda na jug v drugi polovici 6. stoletja. To so imena nekaterih mest (Ptuj, Celje, Kranj, Tolmin, Bovec, Trst, Beljak, Logatec, Čedad …), večine daljših rek (Sava, Drava, obe Krki, Kolpa, Soča, Sotla ...), precej redkeje tudi gora in pokrajin. Ta imena so različnega izvora in različnih starosti ter odsevajo jezikovno pripadnost predslovanskih prebivalcev naših krajev. Čedad je rimskega izvora, saj je njegovo izhodišče Civitatem izvorno tožilnik latinske besede civitas »mesto«. Logatec je gotovo izvorno keltsko ime. Njegovo izhodišče je izpeljano iz keltske besede *longatis, ki pomeni »ladjar, brodnik«, Trst pa je zelo verjetno venetsko, saj vsebuje venetski koren terg-, za katerega vemo, da je pomenil »trg, tržišče«, pa tudi pripono -este v severni Italiji najdemo predvsem na nekdanjem venetskem ozemlju. Nekatera imena, kot so Sava, Drava, Ptuj, Celje, so predkeltska, t. i. staroevropska, včasih so netočno rekli ilirska. To so imena, ki so jih zemljepisnim danostim vzdeli predkeltski prebivalci našega ozemlja, ki pa so že izvirali iz indoevropske jezikovne družine.

Kako so ta imena »preživela«?

Slovensko ozemlje je kontinuirano naseljeno že več tisoč let. Kdor koli je prišel na to ozemlje, se je srečal s starejšim prebivalstvom in od njega prevzel vsaj pomembnejša zemljepisna imena. Pri prevzemu so tujejezične glasove zamenjali z domačimi približki in ime sčasoma podomačili ter vključili v svoj jezikovni razvoj. Romanski Longaticum je tako postal najprej slovanski *Longatici, to pa v rednem slovenskem jezikovnem razvoju zadnjega poldrugega tisočletja Logatec. Če je bilo novodošlo ljudstvo vojaško, številčno ali kulturno močnejše od staroselcev, jih je jezikovno asimiliralo. Taki so bili v zadnjem poltretjem tisočletju Kelti, Rimljani in Slovani. Če pa je bilo novodošlo ljudstvo šibkejše, se je samo stopilo z njimi ali pa izselilo, kot so ob prihodu Slovanov storili germanski Langobardi.

Katera letnica omembe kakega kraja v slovarju je najstarejša?

To so imena rek Kolpa, Sava, Drava, Krka in še nekaterih drugih, ki jih v svojih spisih omenjata Strabon (pribl. 63 pr. n. št.–pribl. 20 n. št.) in Plinij Starejši (23–79 n. št.). Med imeni naseljenih krajev je verjetno najstarejše Ptuj.

Nekateri kraji so skozi zgodovino menjali imena. Ali so bili vzroki podobni?

Vzrokov za preimenovanja je več. V drugi polovici 20. stoletja so več krajev preimenovali, ker so preveč dišali po verski vsebini ali po nemškem fevdalizmu. Tako so Št. Danijel leta 1955 preimenovali v Spodnjo Jamnico, to pa leta 1970 nazaj v ljudsko Šentanel; Guštanj je leta 1952 postal Ravne na Koroškem. Stoletje poprej so nekatera preveč nemško zveneča imena slavizirali v duhu ilirizma. Takrat smo iz Marpurga dobili Maribor, iz Lotmerka Ljutomer, Žolcpah je postal Solčava. Nekateri kraji so dolgo imeli dve imeni. Današnje in že iz zapisa leta 1472 znano Novo mesto se je v letih 1865–1918 uradno imenovalo Rudolfovo po zgledu nemškega imena Rudolfswerth, ki je nastalo v čast vojvodi Rudolfu IV. Habsburškemu, ker je z dekretom 7. aprila 1365 Novemu mestu podelil mestne pravice. Na področju današnje Ljubljane je bila rimska postojanka Aemona, katere ime se je, verjetno zaradi nekontinuirane naselitve, povsem pozabilo. Vrednotenje teh sprememb ni v delovnem področju etimologa, zato jih ESSZI le registrira.

Za narodni ponos je poleg starosti pogosto pomembno, kaj je »naše« in kaj »tuje«. Ali so med zemljepisnimi imeni tudi taka, ki so na prvi pogled čisto slovenska, a so tujega izvora ali vsaj zapisa, in obratno: imena so videti tuja, a so slovenska?

Najprej se moramo vprašati o merilih, ki opredeljujejo domači oz. tuji izvor. Po mojem je ime domačega izvora, če je s slovenskimi imenotvornimi sredstvi narejeno iz že obstoječih morfemov slovenskega jezika, ne glede na to, ali so vsi uporabljeni morfemi domačega ali tujega izvora. Ime Javornik je torej domačega izvora, čeprav je izvorna beseda javor prevzeta iz starovisokonemške besede ahor, saj je tvorjeno iz že prej podomačene izposojenke s pripono -nik, kakor je npr. iz povsem domače osnove hrast tvorjeno ime Hrastnik. Ime je tujega izvora, če smo ga kot celoto uvozili iz tujega jezika in po potrebi prilagodili našemu. Ime Šoštanj je tako nesporno tujega izvora, saj smo ga prevzeli iz srednjevisokonemškega Schonenstain, kar dobesedno pomeni »lepi grad«. Z lastnimi imeni je podobno kot z občnimi: videz lahko vara. Tako kot bo za malho skorajda vsak trdil, da je tako slovenska, kot je le mogoče (pa se bo pri tem motil, saj je izposojenka iz srednjeveške nemščine), hkrati pa preganjal npr. zares izvorno slovensko besedo kucelj, tako bo večina tudi izvorno romanskemu imenu Vrtovin pripisala domači izvor, planino z uradnim imenom Šeh pa imela za nemško popačenko. In vendar je slednje ime v tipično slovenskem jezikovnem razvoju nastalo iz na Sušeh, torej »na sušnem ozemlju«.

Je med njimi tudi kak primer kroženja?

Tudi taki primeri so. Redipulja je npr. prevzeto iz italijanskega imena Redipuglia, to pa iz nekdanjega slovenskega Rodo Polje, pri čemer pridevnik rod pomeni »neraven, neugoden«. Pohorski Činžat je prevzet iz srednjevisokonemškega Zinset, to pa iz našega imena Senožet.

Med osebnimi oz. krstnimi imeni najdemo sorodnike: povezani sta npr. Marija in Mirjam, v sorodu sta Janez in Ivan. Najdemo kaj podobnega tudi med zemljepisnimi imeni? Jih prepoznamo na prvi pogled ali se bomo morali potruditi z vašim slovarjem?

Narečni razvoji so prvotno enakost ali podobnost imen pogosto zameglili. Na Gorenjskem imamo pokrajinsko ime Voje, ki je nastalo iz Loge in je torej istega izvora kot pokrajinsko ime Logi pri Ptuju. Tudi imeni Preloge in Prevoje sta enakega izvora. Bližje sorodni sta verjetno tudi imeni Črnomelj in Nomenj. Take povezave je mogoče odkriti le s kombinirano etimološko metodo.

Ali imamo sorodnike tudi na tujem? Mogoče v slovanskih deželah? So morda kje daleč v tujini?

Veliko število imen domačega, slovanskega izvora ima vzporednice v preostalem slovanskem svetu. Naša Duplica ima vzporednico v poljskem imenu Duplice, naši Berkovci v češkem Berkovci, naša Breza v ruski Bereza, naši Dobrovnik, Šibenik in Trstenik v hrvaškem Dubrovnik, Šibenik oz. srbskem Trstenik itd. Te vzporednice kažejo na očitno slovanskost slovenskega imenotvornega procesa. Imena slovanskega izvora so znana tudi na že davno ponemčenem ozemlju, npr. Gaming v Spodnji Avstriji je izvorno enako ime kot naš Kamnik. Tudi nekatera naša prevzeta imena imajo sorodnike na tujem. Naš Puštal je npr. izvorno enak avstrijskemu Purgstall in nemškemu Burgstall, vse troje je v nemščini nekdaj pomenilo »gradišče«, tj. »mesto, kjer stoji utrjena naselbina«. Naše večkratno krajevno ime Frata pa je istega romanskega izvora kot pogosto italijansko Fratta in furlansko Frata. Ta imena izvirajo iz romanske besede s pomenom »grmovje, goščava, živa meja«.

Med imeni slovenskih krajev so tudi posebnosti: tako imamo na primer samo en kraj, ki se začne na črko E- (Erzelj), in enega na končaj -iza (Hotiza). Obstaja kakšna razlaga ali je ni ravno zato, ker gre za posebnosti?

V Republiki Sloveniji je Erzelj res edino krajevno ime na E-, v našem zamejstvu pa je na to črko še Encelna vas. Zaselkov na E- pa je tudi v Sloveniji kakih deset. Vsekakor je začetni E- najrevnejša črka našega imenoslovja. Na -iza pa je res samo Hotiza.

Med nami je kar nekaj jezikoslovcev ljubiteljev. V glavnem se ukvarjajo s pravopisnimi in slovničnimi vprašanji, nekateri segajo tudi na področje etimologije. Kot znanstvenik imate gotovo svoj pogled na t. i. ljudsko etimologijo, to se pravi na nestrokovne razlage izvora in prvotnega pomena imen. Si z njihovimi ugotovitvami tudi kdaj pomagate?

Redko. Ljubiteljske etimologije ne upoštevajo jezikovnega razvoja, narečnih posebnosti in zgodovinskih dejstev, zato navadno zgrešijo resnico. So pa tudi izjeme. Ljudska razlaga imena Ukanc iz V konec zadošča vsem metodološkim kriterijem in je zato zelo verjetno pravilna.

V Wikipediji je izvor imena Kranjska razložen takole: »Stroka izpostavlja dva izvora imena. Starejši 'Carniola' je predslovanskega izvora in je pomanjševalnica starejšega pokrajinskega imena Karnija (lat. Carnia), in izvira iz imena keltskega plemena Karnov, v 10. stoletju pa se v listinah vzporedno že javlja domača oblika 'Creina', ki kot nemško 'Krain' oz domača 'Kranjska' v 13. stoletju tudi prevlada. Slovenska oblika se je verjetno razvila iz pojma 'krajina' v smislu 'mejnega ozemlja'.« V čem bi jo, če odmislite jezikovne pomanjkljivosti, popravili?

Ime Kranj je v slovenskem jezikovnem razvoju pričakovani odraz latinskega Carnium, ki je kakor pokrajinsko ime Carnia (in manjšalnica Carniola) tvorjeno iz latinskega imena keltskega plemena Carni. Nemško ime Krain je prevzeto iz slovenskega. Iz imena Kranj je v slovenščini tvorjeno pokrajinsko Kranjska. Domača beseda krajina, izpeljana iz kraj, pri nastanku teh imen ni sodelovala. Zmešnjava med imenoma Kranj in Kranjska na eni in besedama kraj in krajina na drugi strani je nastala v novejšem času, v glavah jezikoslovno nezadostno podkovanih izobražencev (sprememba iz slovenskega Kranj v nemški Krain je pričakovana v okvirih nemškega nadomestnega glasoslovja, ne pa posledica vpliva slovenske besede krajina), in se od tod delno prenesla na ime Bela krajina, pri katerem standardizirani pridevnik belokranjski, ki bi se moral pisati belokrajinski, neupravičeno spominja na Kranjsko.

Tudi na spletnih straneh je mogoče najti trditve, da je za spoznavanje kraja pomembno raziskati izvor imena. Na eni od takih sprašujejo po verjetnosti izvora imena Piran; možno je odgovoriti s pirat »morski razbojnik«, ali Bior-dun »mesto na griču« ..., ali Pyros »stražni ogenj« (Punta). Vaš komentar?

Etimologija je spoznanje o resnici, ne pa odločitev. Za resnico se ne moremo odločiti, ampak jo moramo raziskati in spoznati. Tudi če bi se na referendumu stoodstotno odločili, da je izvor imena Piran v besedi pirat, to ne bi moglo obveljati (kakor tudi ne bi vzdržala na referendumu sprejeta odločitev, da se je slovenščina razvila iz etruščanščine, venetščine, sanskrta ..., da se prepovedo vsi rakasti tumorji ali da bo ena in ena odslej tri). Nobeden od zgornjih predlogov etimološke rešitve imena Piran ni niti verjeten, kaj šele pravilen (poleg tega je navedba grške besede netočna /grško pyrros pomeni »ognjišče«/, domnevna keltska zloženka bior-dun pa v zapisih ni potrjena). To ime skoraj gotovo izvira iz grške besede pyrranos, ki pomeni »rdeč«. Mesto je tako poimenovano zaradi tamkajšnjih rdečkastih flišnih kamnin.

Ali bodo zdaj po izidu vašega slovarja Bohinjci ime svojega kraja še povezovali z Bogom, Črnomaljci z mlinom skopuškega mlinarja, ki je samo črno mlel, Mokronožani z mokrimi nogami, Dekančani s psom, Mariborčani pa z besedama mar »skrb« in bor »boj«?

Zemljepisna lastna imena, ki etimološko niso razložljiva na prvi pogled, zbujajo radovednost in z njo domišljijo, iz česa vse bi lahko nastala. Ta domišljija pogosto vodi v amaterska, z jezikoslovjem sprta ugibanja, kot jih navajate. Čas je, da strokovni argumenti počasi prodrejo v razmišljanja o izvoru naših imen, tako kot so že v precejšnji meri prodrla medicinska spoznanja in zato npr. bolezni ne zdravimo več z uroki. Kdor bi npr. ime Črnomelj razlagal iz črn in mleti, bi moral tudi razložiti premeno e (oz. polglasnika) v a, ki se kaže v prebivalskem imenu Črnomaljec in pridevniku črnomaljski. Take premene pri glagolu mleti ni, zato je ta razlaga dokazljivo napačna. Podobno je v primeru Bohinj. Zakaj bi se v imenu pojavljal glas h, če bi to izviralo iz imena Bog, ki ima na tem mestu g? Celo narečja, v katerih se Bogu reče Boh, imajo g ali pa zveneči h v vseh oblikah, v katerih (nekdanji) g ne stoji na koncu besede. In kaj naj bi pomenila »pripona« -inj? Ime Mokronog je res zloženo iz pridevnika moker in samostalnika noga, vendar je treba nogo tu razumeti v pomenu »gorska končina«. Mokronog je kraj, kjer so vlažne gorske končine, ne pa kraj, kjer imajo ljudje mokre noge. In tako naprej. Ljudskoetimoloških razlag ta slovar gotovo ne bo v celoti zavrl, to niti ni njegov namen. Pogosto so duhovite, včasih tudi pravilne, kot npr. v že omenjenem primeru Ukanc. Eden od namenov tega slovarja pa je, da bi se dokazljivo napačne ljudskoetimološke razlage prenehale prodajati za znanstveno resnico. Doslej je bilo nestrokovnjaku težko najti ustrezno literaturo o znanstveno argumentiranih etimoloških razlagah naših zemljepisnih imen. Zdaj tega izgovora ni več. Kdor bo hotel povzeti resnico o izvoru kakega našega zemljepisnega imena, bo osnovne podatke in njihovo kritično vrednotenje lahko prebral v ESSZI.

Vsega, kar bi želeli strokovnjaki in nestrokovnjaki o izvoru in pomenu zemljepisnih imen vedeti, gotovo ne pojasni ena knjiga. Kaj vse še čaka vaše kolege in naslednike? Bodo lahko kdaj pojasnili pomensko motivacijo imen Celje, Ptuj …?

Upam, še močneje pa upam, da bomo tudi Slovenci nekoč dobili znanstvenokritično delo, ki bo z zgodovinskega, primerjalnojezikoslovnega in etimološkega vidika obravnavalo vsa naša zemljepisna imena, ne pa samo slabo petino, ki jih skuša pojasniti Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen.

Pogovarjala se je Marta Kocjan - Barle (Modrijan, november 2009)

Multimedija

na vrh strani

Poglejte tudi

na vrh strani

Slovenski etimološki slovar »

Dopolnjena izdaja

Marko Snoj »

Slovar je namenjen vsakomur, kogar zanima, zakaj se kruhu reče kruh, vodi voda, vinu vino in ne kako drugače, od kod so v slovenščino prišle besede referendum, interpelacija, invazija in kateri so njihovi pomeni. Zasnovan je kot jezikovni priročnik, ki pojasnjuje, od kod izvirajo današnje slovenske knjižne besede in kaj so prvotno pomenile.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.