nagrajeno leposlovje

V središču dogajanja romana Reber je mlad moški, ki se znajde v psihiatrični bolnišnici, kjer ga zdravnik prosi, da kot del terapije opiše svoje spomine na otroštvo in mladost. Na videz shizofreno pripovedovanje se počasi sestavlja v prvoosebno pripoved o otroku, ki je vsak dan priča prepirom med očetom alkoholikom in materjo s prekomerno telesno težo. Po tragediji, ki se zgodi doma, ga posvojijo krušni starši. Čeprav se razmere za nekaj časa izboljšajo, je otrok še zmeraj žrtev izzivanja in nasilja s strani sošolcev v šoli. Počasi zaide v slabo družbo, pusti šolo, predaja se alkoholu in nazadnje ga iz hiše vržejo še krušni starši. Propadlemu protagonistu se svet postopoma seseda in resnične dogodke prične mešati s svojimi strahovi, predvsem pa z željami po življenju, ki ga nikdar ni imel. Vse skupaj ga privede do tega, da kmalu tudi sam ne loči več med resničnostjo in lastnimi iluzijami.

Malicijska obala oziroma otoček Gema postane – po stoletjih nepomembnega obstoja – prizorišče, na katerem se v naglem zaporedju sprostijo najelementarnejše strasti, poleg opisov pokrajine in življenjskega sloga Malicijcev dovolj prepričljive, da pozabimo, da je dogajalni prostor pravzaprav fiktiven. Kar štirje junaki vlečejo glavne in odločilne niti tega ljubezensko-vojno-pustolovskega romana: brata Reino in Esteban Coppeta, trgovec in avstrijski priseljenec Jerónimo Franck ter otoška lepotica Alia Emar. Šele tik pred poroko Alie in Jerónima modrooki Esteban zbere dovolj poguma, da svojo ljubezen do dekleta izrazi v okornih verzih, objavljenih v lokalnem časopisu.

Galíndez (1990) je pretresljiv roman, njegova osrednja zgodba pa je še toliko bolj srhljiva, ker temelji na resničnih dogodkih. Opisuje usodo Jesúsa Galíndeza Suáreza, španskega univerzitetnega profesorja v New Yorku, ki je zaradi svoje politične aktivnosti in raziskovalnega dela leta 1956 sredi belega dne izginil. Njegovo življenje je zaznamovalo emigrantstvo: po Francovi zmagi se je kot privrženec republike umaknil v Francijo in od tam v Dominikansko republiko, kjer pa se je ponovno znašel pod okriljem diktatorskega režima.

»Jezus je umrl za grehe drugih, za moje ni.«

Patti Smith je leta 1989 Robertu Mapplethorpu, preden je umrl zaradi aidsa, obljubila, da bo napisala njuno življenjsko zgodbo. Dvajset let pozneje je obljubo uresničila, in nastala je očarljiva, skoraj romantična zgodba o vzponu dveh umetnikov, ki bi skoraj ne mogla biti bolj različna, pa vendar sta ju umetniško stremljenje in New York za vselej povezala.
Robert Mapplethorpe (1946–1989), umetnik, fotograf, Pattijin ljubimec in prijatelj, je bil najpomembnejša oseba v njenem umetniškem življenju. Spoznala sta se kot dvajsetletna pribežnika v Brooklyn, julija 1967. V želji, da bi uspela kot umetnika, sta se komaj prebijala, pogosto celo stradala, če pa že nista bila lačna, jima je vedno zmanjkalo denarja za vse tiste umetniške radosti, po katerih sta hrepenela.

Panoramični roman Oscar in Lucinda je po kritiški presoji eden od vrhov v literarnem opusu mednarodno priznanega avstralskega pisatelja Petra Careyja. Podlaga zgodbe je široko zasnovan prikaz Avstralije v drugi polovici 19. stoletja in vzporedno tudi viktorijanske Anglije tistega časa. Peter Carey z razkošnimi opisi, zaradi katerih velja za literarnega dediča Charlesa Dickensa, in hkrati z vnosi groteskno komičnega, ki so njegov edinstven avtorski podpis, v kolonialistični prostor pete celine z njegovo tradicionalno moralo na eni strani in vrvečo poslovno nezasitnostjo na drugi, postavi svoja glavna lika, Oscarja in Lucindo.

Romaneskni prvenec Dorote Masłowske je ob izidu leta 2002 razburkal poljsko bralsko in kritiško javnost in ju razdelil na dva tabora: del javnosti (tudi strokovne, mdr. pesnik Marcin Świetlicki in pisatelj Jerzy Pilch) je tedaj komaj devetnajstletni avtorici priznal izjemen pisateljski talent in posluh za jezik, druga polovica pa je knjigo zavrnila kot vsebinsko prazno provokacijo, zgrajeno na vulgarizmih, kletvicah, psovkah in šokantnih temah, kot so droge, seks in podobno.
Zakaj se je del bralstva na Poljsko-rusko vojno pod belo-rdečo zastavo odzval tako negativno? Najbrž zato, ker je Masłowska angažirana – razgalja anomalije poljske družbe, npr. nacionalizem in ksenofobijo, kar razkriva že naslov knjige.

Roman sestavljajo tri zgodbe, bridke usode treh žensk, ki jih povezujejo drobni narativni elementi. Norah je morala zapustiti Pariz, svojo družino in odvetniško kariero in oditi k očetu v Afriko. Tesnobno srečanje z nekdanjim egocentričnim tiranom, ki se je spremenil v molčečneža na meji človeške eksistence, se spremeni v pravi preizkus, ki ogrozi njen zakon, odnos do hčere, njen spomin in celo razum. Fanta je zapustila rodni Senegal in svoje delo ter sledila možu Rudyju v Francijo. Zdaj hira v povprečnem in omejenem življenju nekje na francoskem podeželju – tako položaj vsaj vidi Rudy, saj zgodbi sledimo skozi njegov notranji monolog, poln občutkov krivde in zagrenjenosti.

Roman obravnava občutljivo in zelo aktualno temo: pedofilijo med katoliškimi duhovniki. Njegovi protagonisti niso žrtve in prestopniki, ampak predvsem duhovnik, ki je nekakšna škofova desna roka z nalogo brisati sledi za zločini in disciplinirati krivce. Kar navadno pomeni premestitev v kako odročno, od Boga pozabljeno faro ... Oče Duncan ve vse o skušnjavah in sprevrženih izgovorih grešnih sobratov, vendar se pod vplivom spoštovanega in občudovanega škofa dolgo ne vpraša po dejanskih posledicah svojih »ukrepov«: za brezvestneže je premestitev morda res kazen in Cerkev se je izognila škandalu, umazano početje pa se v novem, odmaknjenem kraju nadaljuje še bolj nemoteno in nove žrtve so v svoji osami še bolj nemočne.

Sestri Helene in Martha odraščata v Lužicah; oče se z Vzhodne fronte vrne hudo ranjen, duševno zmedena mati že mnogo let živi umaknjena v svoj svet. Po očetovi smrti se sestri iz podeželskega Bautzna v zlatih dvajsetih preselita k teti v velemestni vrvež Berlina, središče kulture in razvratnih zabav. Medtem ko Martha zaživi s prijateljico Leontine, pa se Helene v spletu nesrečnih okoliščin znajde v objemu moškega, ki ji v nevarnih časih sicer omogoči novo identiteto, a jo hkrati pahne v samotno životarjenje. Po selitvi v Stettin Helene rodi sina in ga sama vzgaja. Razdejanje po koncu druge svetovne vojne jo slednjič prisili v navidez nemogočo izbiro.

Roseanne McNulty je stara skoraj sto let, vendar jo čaka negotova usoda, kajti bolnišnico za duševno bolne, v kateri je preživela velik del življenja, naj bi zaprli. V nekaj tednih, ki naj bi pripeljali do tega, se pogosto pogovarja s psihiatrom, na katerega jo veže sicer previden, vendar tudi zaupljiv odnos, ki se začne poglabljati, ko psihiater žaluje za svojo umrlo ženo. Skozi dnevniške zapise se tako pred bralcem odpira pogled na Roseannino družino v tridesetih letih prejšnjega stoletja, pa tudi na družbo in zgodovinske okoliščine, ki so hkrati šokantne in ganljivo lepe. Roseannina zgodba se tako počasi spreminja v skrivno zgodovino Irske, polno grozljivih zlorab in omejenosti, vendar kljub temu tudi ljubezni, strasti in upanja.