E-novice

Knjiga

Periodni sistem

Terenski vodnik po elementih

Paul Parsons in Gail Dixon

prevod: Lijana Dejak

format: 150 × 210

strani: 240

vezava: poltrda

izid: 7. 10. 2014

ISBN: 978-961-241-808-3

redna cena: 27,20 €

modra cena: 2,00 €

vaš prihranek: 25,20 €

na zalogi

Delo Periodni sistem (2013), ki sta ga napisala britanska znanstvenika Paul Parsons in Gail Dixon – Parsonsa poznamo tudi po popularnih knjižicah 3 minute za ... –, ni klasična poljudnoznanstvena knjiga. Gre namreč za priročnik o enem najpomembnejših dosežkov moderne znanosti, periodnem sistemu kemijskih elementov. Koliko ljudi namreč ve, kako interpretirati njegov značilni koncept? In kaj nam njegova edinstvena ureditev pove o vedenju vsakega elementa v svetu okoli nas? Izjemno privlačnost daje knjigi slikovno gradivo – vsak kemijski element je namreč predstavljen z vrhunsko fotografijo.

Preglejte nekaj strani

na vrh strani

Preberite odlomek

na vrh strani

Arzen
Malo znano dejstvo je, da so Napoleona Bonaparta – mogočnega, četudi majhnega nekdanjega francoskega cesarja – morda ubile njegove tapete. V 19. stoletju so strupeni kemijski element arzen uporabljali kot barvilo, še zlasti v odtenku, znanem kot pariško zelena, ki je bil priljubljen za tapete. Problem je nastal, kadar je bilo ozračje vlažno in se je pojavila plesen. Ta je vsrkavala arzen iz barve in ga oddajala kot plin: to pa je bilo zelo slabo za vsakogar, ki je sedel v bližini. Po porazu v bitki pri Waterlooju so Napoleona izgnali na vlažni otok Sveto Heleno v južnem Atlantiku, kjer je šest let pozneje umrl. Poznejše analize so razkrile, da je imel v telesu res sledi arzena. Še več, v albumu, ki so ga odkrili v 80. letih 20. stoletja, je bil – bizarno – vzorec njegovih tapet, ki je res vseboval zloglasno pariško zeleno barvo.

Radij
Radij je že kmalu po odkritju, na začetku 20. stoletja, začel veljati za čudežno zdravilo ali tonik. Brezvestni mazači so prodajali celo paleto čudodelnih zdravil na osnovi radija, od tonika, imenovanega Raithor, do svečk in v nebo vpijočega radienokrinatorja, ki so ga moški nosili na genitalijah za povečanje zdravja in spolne moči. Seveda pa je imelo vse to ravno nasproten učinek.
Radij so začeli uporabljati pri izdelavi svetlečih budilk in ročnih ur z ročno naslikanimi številčnicami. To zahtevno delo so opravljala večinoma mlada dekleta, ki so lizala čopiče, da so dobila ostro konico. Barva je vsebovala majhno količino radija, a tudi to je bilo dovolj, da je pri nekaterih delavkah povzročilo rakaste tvorbe. To je pripeljalo do znanega sodnega procesa v 20. letih 20. stoletja, ko je pet ameriških »radijevih deklet« zaradi usodne bolezni tožilo delodajalca US Radium. Družba se je poskušala izmakniti odgovornosti, nazadnje pa je privolila v zunajsodno poravnavo, pri kateri je vsako od deklet dobilo 10.000 USD. Toda čez nekaj let je bilo vseh pet mrtvih.

Kositer
Pri zelo nizkih temperaturah kositer razpade v siv prah, ki ga poznamo pod imenom kositrna kuga. Ta proces se začne postopoma pri zmerno nizkih temperaturah, na primer –10 °C, vendar se pospeši, ko se temperature spustijo do –33 °C. Kositrna kuga je bila običajna v 18. stoletju v Rusiji; ob posebno ostrih zimah so se kositrne cevi cerkvenih orgel pokrile z luskami, ki so se ob dotiku odkrušile.
Kositrni kugi so pripisali smrt raziskovalcev južnega tečaja kapitana Roberta Scotta in njegovih tovarišev leta 1912. Scott je na poti proti tečaju pustil zaloge hrane v kositrnih posodah in parafin v pločevinkah, da bi jih vzeli ob povratku. Po tistem, ko so dosegli tečaj – in ugotovili, da jih je odprava norveškega raziskovalca Roalda Amundsena prehitela za pet tednov – so se izčrpani možje podali na pot nazaj skozi led, vendar se je izkazalo, da so njihove zaloge parafina iztekle skozi drobcene luknjice v spojih pločevink, spajkanih s kositrom. Scott in drugi člani njegove odprave so sčasoma zmrznili.

© Modrijan založba, d. o. o., 2014

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.