[Meta pride na oder z veliko košaro v roki. Očitno zadovoljna. Košaro položi na tla. V žepu požvenketa s kovanci. Denar nato pretresa iz roke v roko. Ozira se po slivi in opazuje okolico. Usede se na tnalo in denar strese v predpasnik. Kovanec za kovancem jemlje v roke in šteje.]
An fick, dva ficka, pa dvie dvojač, je že tri dvojače; pa še dvie dvojač od učierišne tamale košare, je pa ukop lih an groš. Ke ma pa goldinar desiet grošu, jih bom pa nabrala še deviet, pau že ta drug goldinar lietas.
Keduo deu beraču na stara lieta? O, jest že ne!
Poglejte! Tale sliva j muoj ževlejne. Dobar ja predajam. An gospuod tam na vos mje dau za pou košare ana ciela dvojača, tuoj dva ajnžarja. Glih ujiela sn ga, kej paršu z Vidnske gostilne, pa se mu varžet še ni ohladu. Tam gor pravja, de tajke kar dobar ofarnažja. Tuok pa viem, de niema un, ket mam jest spravlen. Men se zdi, dem na stara lieta lohk s tem dnarjam še buoli ževiela ket dons.
Oča j že viedu, zakej mje pustu mal dnarja, pa tale sliva na smartn pojstl.
Buoh mu dej lohna zemla.

[Prinese svečo, poklekne ob tnalo in govori, kot bi molila.]
„Nej ma stuo goldinarju, zatuo ke nima liepga obraza, pa snubaču nau. Pa tista sliva par voglu bajte je tud niena! Ta sliva j niena. O muoj prelub Buoh, de le neb beračl.
Gront se nasmie arzbit; preci j otruok; če dam usakm nieki, bo jemu vsak mal, prou mal. Če dam vse anm, shaju be za sila, prou za sila!
“Ta stari, zdejšn Šaruc, je kuoj partardu, kej tok use duobu. Jest sn bla pa tud kontent, kej oča tuok lep zame poskarbu. Kej oča tuo poviedu, je pa ta star Žagar kuoj djau, de nau več doug, de gau Buoh h seb uzieu.
Stare babe sa pa upile, pa se cmerile tam u kuot, de sej rievež na smartn pojstl še bel bau. Z očmi j šou kie pa som po hiš, pol sej pa še cel mal uzignu pa prašu prou počas, kej de je.
Paj Vesuošk mlinar kar djau: „Šaruc, tiuš šou pried, priedn boj šle kure spat.
“Oča j tou še nieki poviedat, pa se ni več zastopil.
Pol sej pa zvalu nazaj na pojstla. Gotou je tou gospuoda jemiet.
„Se za gospuoda ma tok premal dnarja,“ je kar djau tist ta gard berač Blaž.
O ti ževau, a takat je pa bel dobar, ke muj dau cieu litar žgajna za mal žiegnane vode z Brizij.
Mina j djala, de gospuod kuoj pride, de gaj šla že jeskat.
Takat sej oča zaviedu še tazajdnkat, pogliedu po otruoch, pa globok zajamru: „Tuok glejte, de beračl naute! Mieta, sliva j toja, za parbuolšk ja jmej!“

__________________________________

Kaj je revno življenje? Bogataš in berač, oba odgovarjata drugače na to vprašanje, ali oba sta preverjena, da jima je živeti revno življenje! Toliko pa je gotovo, da bolj siromašnega življenja ni bilo, nego ga je imela Šarevčeva Meta! Bog ji daj dobro!
Bili so pridni ljudje. Delali so od zore do mraka in slabo in malo jedli pri tem. Dolga niso imeli in nikdo jih ni preganjal s tožbami in biriškimi spisi. Bilo je dosti otrok. In ko je stari Šarevec ležal na smrtni postelji, dejal je možem, ko jih je bil poklical k svoji poslednji volji: »Imetje se bo razbilo, dosti je otrok; če bi dal vse enemu, shajal bi za silo, prav za silo! Če pa dam vsakemu nekaj, imel bo vsak malo, prav malo! Dekle je grdo in snubača ne bo! Naj ima sto goldinarjev, in tista sliva pri vogalu hiše je tudi njena! Ta sliva je njena! O moj preljubi Jezus Krišč, da le ne bi beračili! Težko sem živel, ali pošteno!«
In ko so mu prižgali rdečo svečo od Božje gospe matere s svetih Višarij ter so otroci in žena krog revnega ležišča točili solze, ko mu je že smrtni pot rosil čelo ter mu je motni pogled zibal se čez visoko gorovje življenja v tisto široširno ravan, kjer kraljujeta večnost in preljubi Bog, kjer ne cveto tožne cvetice bridkosti, težav in stradanja, kakor jih je stari bolnik v življenju s polno pestjo trgal – zdramil se je še zadnji hip, pogledal po otrocih in zdihnil. »Toliko glejte, da beračili ne bodete! Meta, sliva je tvoja, za poboljšek jo imej! Pa nikar beračiti, ker ste imeli poštenega očeta!«