V knjigi so zbrani študije, razgledi in preudarki, tudi polemični, ki jih je avtor napisal v poldrugem desetletju po osamosvojitvi Slovenije in se z njimi sproti odzival na v javnosti pereča vprašanja o novejši zgodovini. Pri tem je izhajal iz zaznav o krepitvi zavesti naroda o pravici do samoodločbe in o rasti njegove kulturne, družbene in politične moči, s katero je zmogel postopoma izterjati svojo pravico. Avtor v svojih študijah pojasnjuje in zaokroža zgodovinska dejanja, ki so omogočila Slovencem državno osamosvojitev, od pobude avstrijskega kanclerja Clemensa Metternicha leta 1816 za ustanovitev »Poldanske (južne) slovanske države« (Ilirskega kraljestva) do odločitve Evropske unije o priznanju državne samostojnosti Slovenije, ki jo je leta 1991 izrazil Robert Badinter. Posebej natančno raziskuje za obstoj Slovencev prelomno dogajanje po 6. aprilu 1941, ko so se nekateri znašli v dilemi: ali se pridružiti odporu proti okupatorjem ali se raje namesto sodelovanja z idejnim nasprotnikom pridružiti vojni okupatorjev kot »manjšemu zlu«. Pri tem se zlasti opira na cerkvene dokumente o zunanji politiki Vatikana med drugo svetovno vojno, ki kažejo, da kolaboracija te vrste ni bila namen Svetega sedeža.