E-novice

Knjiga

Severni sij

Drago Jančar»

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 232

vezava: trda

izid: 2012

ISBN: 978-961-241-583-9

razprodano

Če v mestu, ki je vse drugačno, kot se ga spominjaš, čakaš na prijatelja, ki ga ni, iščeš modro kroglo v rokah svetnika, o kateri nisi prepričan, ali je sploh resnična, tavaš po ulicah, ki se zdijo, da drsijo proti težki, temni reki, se zatekaš v beznice in k njihovim propadlim prerokom, imajo stvari drugačen priokus. Drugačno svetlobo. Svetlobo severnega sija.
Tako je doživljal Maribor Josef Erdman, ki je na novoletni dan 1938 z vlakom pripotoval v mesto, da bi se dobil s poslovnim prijateljem. Razen nekaj vmesnih poglavij, ki nizajo kulise onstran Erdmanovega sveta in z nekaj specifičnimi prizori ali opisi podajo bralcu prerez bolnosti meščanske družbe in gojišča zla, ki se je v takratni Evropi pripravljalo na skorajšnji izbruh, in končnih poglavij, ki Erdmana umestijo v širši kontekst, bralec iz poglavja v poglavje tava z zmedenim, včasih prestrašenim, drugič obupanim, pasivnim in včasih brezsramnim junakom skozi vsakdanja, pa tudi nenavadna doživetja. V visoki družbi, kjer je s svojo nenavadno pojavnostjo skorajda eksot, se Erdman zaljubi v ženo svojega novega znanca in se z njo zaplete v skrivno razmerje. Ko pa minevajo dnevi, ko je upanje na kolegov prihod vse šibkejše in začne zmanjkovati denarja, Erdman sam začne drseti proti mlaki najnižjih slojev, revščine, alkoholizma in brezumja. Srhljiva rdeča svetloba, ki obžari zimsko mestno obzorje, je veličasten, grozeč simbol norosti, v katero se sprevrača bivanjska klima Evrope in posameznika v njej. Roman se izteče s presenetljivim obratom, ki bralca opomni, kako krhko je človeško življenje in kako pomembno lahko nanj vplivajo na videz povsem naključni dogodki in povezave.
Po branju Severnega sija Maribor za bralca ni več samo veliko mesto. Lent ni več le romantično obrežje z ljubkimi lokali, temveč dobi temačno, »dickensovsko« ozadje. Trgi in ulice nosijo v svojem spominu krvave packe, revne večstanovanjske hiše so polne odmevov neskončno malomeščanskih predsodkov, renčečih zvokov človeškega krdela. Kje je Abesinija? Kje je pot na prelepo Pohorje, ki je zavila v blaznost? Drago Jančar vam s svojim umerjenim slogom v bralsko sodoživetje postavlja zidak za zidakom, okno za oknom, dokler s svojo mojstrsko pripovedno prakso ne doseže, da ne le (u)vidite, temveč tudi vstopite v veličastno stavbo, ki jo je zgradil.

Knjiga je izšla v okviru projekta MARIBOR 2012 – Evropska prestolnica kulture.

Preberite odlomek

na vrh strani

Množica je zdaj v tišini opazovala silni nebeški pojav, pregibanje snovi, in potihnili so glasovi, ki so ugibali imena krajev, kjer bi moglo goreti. Bili so obrazi, ki niso mogli skriti groze. Videl sem žensko, ki ni mogla prenesti znamenja na nebu in je med jokom stekla v hišo. Videl sem ljudi, ki so molili, in druge, ki so molčali v svoji tesnobi. Videl sem med njimi razlagalce in šaljivce. Hodili so od skupine do skupine in nečimrno razkazovali svojo namišljeno vsevednost ali se postavljali s svojo brezbrižnostjo. Toda ogromni nebeški pojav je bil močnejši tudi od njih, s svojo silovitostjo je ležal ljudem na dušah, in na njihovih obrazih, ki so jih spreletavali rdeči prameni svetlobe, je bilo videti grozo, ki jih vklepa in pesti. Po reki, ki je tiho mrmrala med bregovi, so se naglo pomikale sence.
Potem je svetloba začela medleti in spet so zvezde zasijale na nebu, toda noč je bila temnejša kot prej. Ljudje so se molče ali med tihim pomenkovanjem razhajali. Sredi mosta je ostal Fedjatin čisto sam. Stopil sem k njemu, toda njegove oči so bile razžarjene, kakor da bi nekaj krvavo rdeče svetlobe ostalo v njih. Še zmeraj je bil zazrt tja proti severu in molče je sklanjal roke pred seboj. Ni me prepoznal. Skozme je gledal, ko sem stal pred njim in mu govoril mirne besede.
Pustil sem ga samega, in ko sem se na koncu mostu ozrl nazaj, je tista postava še zmeraj nepremično stala tam sredi praznega prostora.
Šel sem v svojo sobo in legel na posteljo. Zunaj je bilo nenadoma popolnoma tiho. Nobenega glasu, nobenih korakov po pločniku ali hodniku. Nič. Tišina. Zaprl sem oči in videl sem mesto in ljudi, do polovice potopljene v rdečo barvo. Zenice mi je čez polovico rezala ostra rdeča svetloba in dnevne podobe, ki so se nabrale v njih ta dan, so bile prerezane čez pol. Ljudje in mostovi in hrib, cerkveni zvonik, travnik in tista krogla v cerkvi, vse je bilo do polovice krvavo, tudi Bog Oče v Alojzijevi cerkvi se je kopal do pasu v tej rdeči barvi.
To noč so se ljudje od silnega znamenja na nebu, ki jim je žarelo v očeh in za čelom, nemirno premetavali v snu. Še sam čutim, kakšen nemir se je naselil vame. To ni nemir, ki ga razum premaga, ni nemir od ljubezenske rane, ki jo čas ozdravi. Ni nemir od godbe na pihala in množic, ki te prebudi navsezgodaj. Zakaj tedaj, čeravno ves tresoč se od nenadnega in sunkovitega prebujenja, že isti hip veš, da se bo množica razšla in da bo godba utihnila. Sploh ni nemir, ki prihaja od česar koli človeškega, torej minljivega in pozabi podvrženega. Ta strašna svetloba ostane v zrklih, da so beločnice rdeče in krvave, komur koli pogledaš v obraz. In zato je to nemir, ki ga ni mogoče pregnati. Ker prihaja od onkraj in od nedoumljivega. Zaleze se tja noter v človeške celice in počiva v njih. Ko se spet prebudi, trepeta notri v človeku, da človek potem drhti in niha na robu neznanskega brezna, ki ga nosi v sebi.

© Drago Jančar in Modrijan založba, d. o. o., 2012

Poglejte tudi

na vrh strani

Jakobova lestev »

Drago Jančar »

V knjigi Jakobova lestev so zbrane kolumne, ki jih je Drago Jančar pisal za Sobotno prilogo Dela v rubriki Pomisleki med letoma 2004 in 2007. Z ostrim pisateljskim očesom je načenjal teme iz sodobnega slovenskega in evropskega življenja, o njih premišljeval, jih opisoval, odpiral vprašanja o njih in skušal v bralcih vzbuditi večjo toleranco do drugih in predvsem nujnost, »da drug drugega poslušamo in slišimo«.

več »

Smrt pri Mariji Snežni »

Drago Jančar »

V majhen kraj ob Muri leta 1931 večkrat pride neznanec, ki govori neko mešanico ruskih, nemških in slovenskih besed. Pogosto se ustavlja pri Mariji Snežni in tamkajšnjemu cerkovniku pove, da je zdravnik. Vladimir Semjonov se kmalu preseli v kraj in odpre ordinacijo.

več »

Dve sliki »

Drago Jančar »

Med demonstranti na Majskem trgu v Buenos Airesu, ki protestirajo proti ideološki vojni, v kateri je izginilo trideset tisoč nasprotnikov vojaškega režima, so tudi matere s fotografijami izginulih sinov v rokah, ki terjajo nazaj svoje sinove.

več »

Lucijine oči »

Drago Jančar »

Na razstavo mladega slikarja Milana Raka pride študentka tekstilne tehnologije. Čeprav ni poznavalka umetniških slik, jo njegove slike povsem očarajo. Čez nekaj časa se z umetnikom zaplete v ljubezensko razmerje. Postane prvi ljubitelj njegovega slikarstva. Ker v njegovih slikah vidi to, česar ne vidi nihče drug, jo preimenuje v Lucijo.

več »

Prikazen iz Rovenske »

Drago Jančar »

Samotna turista opazujeta nedokončan valobran, mogočno in nikoli dokončano gradnjo v Rovenski na Lošinju, in se sprašujeta o smiselnosti takšnega človeškega početja.
Zgodba v nadaljevanju pripoveduje o dveh junakih. O avstrijskem nadvojvodi Ferdinandu Maksu, ki postavi temeljni kamen za valobran velikega pristanišča, ki ni bilo nikoli zgrajeno. Nekaj let pozneje se odzove klicu usode in postane mehiški cesar. Slovesno se odpravi v glavno mesto Mexico, kjer ga doleti žalosten konec.

več »

Prerokba »

Drago Jančar »

Antonu Kovaču, ki ima do odhoda s služenja vojaškega roka le še mesec dni, groteskno zaplete življenje straniščni napis, ki ga sredi mirnega avgustovskega dopoldneva zagleda na notranji strani straniščnih vrat »Travo boš jedel, kralj Jugoslavije. Osli te bodo jebali v debelo rit.« Naslednje dni v kasarniški knjižnici, kjer dela skupaj z mladim redkobesednim profesorjem klasične filologije iz Beograda, imenovanim Trule, preživi v nenehni rahli napetosti, napadajo ga strašne misli, da bi lahko bil prav on osumljen za to dejanje.

več »

Zalezovanje človeka »

Drago Jančar »

Andrej Žigon, mladi arhivar iz IHN, se nenadoma, brez razvidnih razlogov zapre v svoje stanovanje in nikomur ne odpre. Njegov izostanek v arhivu prvi opazi upokojeni honorarni sodelavec Janez Kostrin, dobrohotni stari arhivar, nekdanji vodja arhiva. Ko po nekaj dneh Žigonov izostanek vendarle prijavi Kadrovskemu, se njegovo mirno življenje spremeni v peklensko duševno bolečino.

več »

Zoževanje prostora »

Drago Jančar »

Andreja Žigona zjutraj zbudi pasji lajež in prvič pomisli, da bi ubijal. Izbruhi negativne energije se nadaljujejo, pomisli na pištolo, s katero bi ubil lajajočega psa, na požig arhiva, v katerem je delal, razstrelitev kmečke podrtije, v kateri sta bivala njegova ostarela starša, dezinfekcijo svoje prijateljice Tihce, poznavalke dialektičnega materializma, ljubiteljice čistoče in svežine.

več »

Novele »

Drago Jančar »

Smrt pri Mariji Snežni, Dve sliki, Lucijine oči, Prikazen iz Rovenske, Prerokba, Zalezovanje človeka in Zoževanje prostora – sedem novel Draga Jančarja v novi preobleki ponovno med bralci.

več »

Drevo brez imena »

Drago Jančar »

Drevo brez imena je pripoved o možu, ki ga posrka preteklost. Arhivar Janez Lipnik nekega dne naleti na spomine serijskega ljubimca, čigar mednarodna donjuanska kariera se je začela med drugo svetovno vojno v Sloveniji. Lipnikovo sicer razumljivo zanimanje se kmalu razraste čez običajne meje. Zaradi erotičnih memoarov začne iskati: najprej po arhivu, nato po svojem spominu. Najde strašne stvari in pusti se zmesti.
Lipnik bere o vojnih strahotah in erotičnih dogodivščinah. Ker je zgodovinar, zapolnjuje vrzeli v arhivskem gradivu; ker je moški z domišljijo, nadgrajuje erotične prizore; ker je informiran, zna potegniti vzporednico med drugo svetovno vojno in vojno na Hrvaškem pol stoletja pozneje.

več »

Pisanja in znamenja »

Drago Jančar »

Drago Jančar poleg romanov, dram in kratkih zgodb piše še literarne refleksije, najpogosteje ob knjigah ali gledaliških predstavah, občasno pa tudi o splošnih estetskih vprašanjih o literaturi in njenem položaju v svetu. Zbirko esejev, ki se ukvarjajo z literarnimi temami, z naslovom Privlačnost praznine je izdal že leta 2002, tokrat pa je zbral razmisleke o pisanju in pisateljevanju iz zadnjih let. V njih se ukvarja deloma z romani, pesništvom in dramami drugih avtorjev, izrazita pa so tudi avtorefleksivna besedila, v katerih opisuje družbene in osebne okoliščine svojega pisateljskega razvoja.

več »

To noč sem jo videl »

Drago Jančar »

To je roman o nekaj letih življenja in skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe, ki jo je vase potegnil vrtinec nemirne zgodovine. Pet oseb pripoveduje o njej, pa vsaka od njih tudi o sebi in razburkanem slovenskem času pred drugo svetovno vojno in med njo. O času, ki je kot moloh goltal ne samo tako ali drugače prepričane udeležence zgodovinskih dogodkov, ampak tudi ljudi, ki so živeli na robu burnega dogajanja, ki ga niso niti dobro razumeli – hoteli so samo živeti.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.