oddih

Groza se začne neopazno. Nepojasnjeni zvoki v otroški sobi, čudne vonjave, premikanje pohištva, leden mraz neznanega izvora.
In potem srhljive spremembe, ki jih preživlja enajstletna Regan in jih zdravniki ne znajo pojasniti.
Kakor da bi se v otroku naselila neka druga osebnost.
Nazadnje na pomoč pokličejo Damiena Karrasa, jezuitskega duhovnika. Je mogoče, da je otroka obsedel hudič?

Izhodišče znamenitega romana avstralske pisateljice Joan Lindsay je usodni piknik pri Hanging Rocku v Avstraliji, ko na valentinovo leta 1900 izginejo učiteljica in nekaj gojenk podeželskega kolegija. Dogodek na idilično okolje vrže madež, ki se nezadržno širi, prebuja slutnjo vseprisotnega nevidnega zla in spodjeda odnose na kolegiju, kar pripelje do novih tragičnih zapletov. Nasprotje med viktorijansko galantnostjo in krhkim svetom deklet z njihovimi medsebojnimi razmerji ter prežečo mračnostjo kot odmev spremljajo magični opisi zagonetne, dvoumne narave. Njihova izredna »fotogeničnost« je bila tudi eden od razlogov, da je leta 1975 režiser Peter Weir po romanu posnel kultni istoimenski film.

Na krovu Titanika je bilo 2208 ljudi – in prav toliko zgodb, velikih in malih, pomembnejših in obrobnejših, trpkih in vedrejših. Zgodb, ki se niso zgodile na ladji, temveč že mnogo prej; na ladji so se predvsem končale.

Psalm na koncu poti je večglasje ladijskega orkestra; so zgodbe (izmišljenih) glasbenikov, ki so trčili vsak v svojo ledeno goro, še preden so sploh stopili na Titanik. Vsak je po svoje posebnež in njihove zgodbe nas nosijo v bolj ali manj davno preteklost, skozi družinske tragedije, nesrečne ljubezni, nemirno hrepenenje. Vmes pa se z njimi vkrcavamo na titansko ladjo in spoznavamo mitologijo, ki se skriva za njenim imenom. Skozi njihove oči strmimo v neskončnost oceana in v neskončnost človeške duše ter njene bolečine.

Srčna želja detektiva Francisa, da bi se namesto razreševanju krvavih ugank to pozno pomlad predajal samo še užitkom poležavanja na soncu in mačjega ljubimkanja, splava po vodi, ko revir pretrese nova serija umorov. Tokrat žrtve niso samo mehkošapci, pač pa tudi njihovi zapriseženi nasprotniki, bevskači. Smrtne ugrizne rane, ki bi jih po obliki in velikosti sodeč lahko povzročili tako eni kakor drugi, zasejejo dvome – kateri vrsti pripada morilec? Se skriva v bližnjem zavetišču, ki se zadnji mesec pred poletjem sumljivo hitro polni?

V samotnem zaselku Brinje ni vse tako preprosto, kot je videti na prvi pogled. Zdi pa se, da prebivalci tega pozabljenega kraja znajo živeti z njegovimi pomanjkljivostmi in si zatiskati oči pred raznovrstnimi čudaštvi in norostmi, dokler se ne zgodi nekaj, ob čemer so se prisiljeni soočiti s svojimi najhujšimi strahovi.
So skrivnosti, ki pridejo na dan. In so take, ki za vselej ostanejo skrite. Recimo v rži.

Ta navidez ljubka knjižica žaljivk, zmerljivk, namigov in najrazličnejših zlobnih dovtipov se morda zdi kot otroška slikanica, vendar pozor – knjiga je namenjena odraslim. Avtorja, britanska romanopiska, mladinska pisateljica in avtorica več antologij Michelle Lovric ter poznavalec klasičnih jezikov in kultur Nikiforos Doxiadis Mardas, sta namreč skrbno izbrala besede in besedne zveze, povedi, verze in kitice klasičnih rimskih oziroma latinskih pesnikov in pisateljev, ki so bili v svojih delih tudi šaljivi, predrzni, nesramni, žaljivi, hudobni, opolzki ... Največ sta črpala iz Marcialovih, Katulovih, Plavtovih, Horacijevih in Ciceronovih del. Besedila sta navedla v latinščini in prevodu ter pripisala avtorjevo ime, naslov dela in večinoma tudi mesto citata.

Neke zimske noči leta 1964 dobi Norah Henry popadke. Mož dr. David Henry, ortoped, jo odpelje v porodnišnico, vendar ji mora naposled sam pomagati pri porodu, kajti porodničar je v snežnem metežu zdrsnil s ceste. Norah rodi krepkega dečka, Paula, zatem pa nepričakovano še njegovo dvojčico, Phoebe. Toda deklica ima Downov sindrom, kar njen oče David pri priči opazi in sestri Caroline, ki pomaga pri porodu, naroči, naj deklico odpelje proč, ženi pa v želji, da bi ji prihranil bolečino, izreče laž. Ta bo usodno oblikovala življenja glavnih junakov in med njimi ustvarila neprediren zid molka in skrivnosti.

Malicijska obala oziroma otoček Gema postane – po stoletjih nepomembnega obstoja – prizorišče, na katerem se v naglem zaporedju sprostijo najelementarnejše strasti, poleg opisov pokrajine in življenjskega sloga Malicijcev dovolj prepričljive, da pozabimo, da je dogajalni prostor pravzaprav fiktiven. Kar štirje junaki vlečejo glavne in odločilne niti tega ljubezensko-vojno-pustolovskega romana: brata Reino in Esteban Coppeta, trgovec in avstrijski priseljenec Jerónimo Franck ter otoška lepotica Alia Emar. Šele tik pred poroko Alie in Jerónima modrooki Esteban zbere dovolj poguma, da svojo ljubezen do dekleta izrazi v okornih verzih, objavljenih v lokalnem časopisu.

Mačjeljubce čaka nov detektivski primer. Maček Francis nič hudega sluteč drema na divanu ter se predaja sanjarjenju in toplim pomladnim žarkom, ko se nadenj zgrne katastrofa. Ime ji je Francesca, je nova Gustavova prijateljica in se meni nič tebi nič priseli v njuno stanovanje. Ko se Francisovi oreški znajdejo pred biti ali ne biti, mu ne preostane drugega, kakor da pobegne.

Nina Telemann. 43 let. Učiteljica norveščine v srednji šoli. Kratkovidna. Štiricentimetrska stekla v očalih. Saj ne. En centimeter. Ampak to je tudi veliko.

Bror Telemann. 42 let. Dramaturg v Narodnem gledališču. Sanja o tem, da bo tudi sam napisal teater. Zajebano dober komad. Ki bo vse postavil na svoje mesto. Odličen vid. Težave z alkoholom? Neeeeeee. V bistvu ne.