Nastal je strašanski direndaj, saj so živali začele vsevprek klepetati, mladiči pa so tekali okrog in s svojimi predirnimi glaski skandirali: »Park belega jelena! Park belega jelena!« kakor da bi že čisto pozabili na Gmajnico. Celo Gad je blagovolil pokazati dovolj zanimanja, da se je odmotal in spolzel proti Krastači, da bi izbezal iz nje še kaj več o žabji naselbini. Sklepal je namreč, da morajo biti te živali še posebej slastne, če so jih celo ljudje imeli za užitne.
»Vse, kar je prav, Gad, kaj res niti za hipec ne moreš pozabiti na svoj želodec?« je ogorčeno vprašala Krastača. »Poleg tega boš moral priseči, da ne boš lovil žab. Zelo redke so in pomembne. Ne bi radi, da bi nas obtoževali, češ da redimo gada na prsih.«
Gad se je namrščil, njegove rdeče oči so potemnele v bledi, zelenkasti svetlobi podzemne dvorane. Besedna igra se mu še malo ni zdela duhovita.
»Res je, Krastača. Takšne misli si moramo kar lepo izbiti iz glave, ko se bomo odpravili na pot,« se je strinjal Jazbec. »Njihovi gostje bomo, zato moramo biti trdno odločeni, da se bomo pokazali v najboljši luči. Ampak dovolj o tem! Pred nami je sila nevarno in težavno potovanje. Narediti moramo načrt! Tišina, vsi! Tišina, PROSIM!
To se pravi ... hm ... Lisjak, kako naj se lotimo stvari? Jaz sem bolj zapečkarske sorte. Bojim se, da nimam nobenih pravih izkušenj v teh rečeh. Ti pa zahajaš daleč naokrog.«
»Predlagam, da za začetek vprašamo Krastačo, kod vse nas bo vodila pot na našem potovanju,« je suho pripomnila Sova.
»Khm!« se je odkašljal Jazbec. »Ja, seveda ... z jezika si mi vzela. Torej, Krastača, kako je s tem?«
»Če povem čisto po pravici,« je odvrnila Krastača, »in ker ne bi rada, da bi si delali kakšne utvare, vam moram priznati, da vas glede tega ne morem pretirano potolažiti. Dežela, ki jo moramo prehoditi, nam je skoraj vsa sovražna. Najprej bomo morali skozi naselje hiš, da bomo obšli vojaško zemljišče ...«
»Čakaj malo,« jo je prekinil Jazbec. »To je pa malce tvegano, ali ne?«
»No ja, potovati bomo morali seveda ponoči,« je pojasnila Krastača.
»Ampak kaj, če bodo tam mačke? Ali psi? Lahko naletimo na spuščene pse!«
»Jaz sem prišla po tej poti,« je rekla Krastača malce užaljeno. »Vojaško zemljišče je precej bolj nevarno. Tam se vadijo v streljanju – in metanju bomb.«
»Mislim, da se bom moral obrniti na vas, ptice,« je rekel Jazbec. »Vem, nobeni od vas se ni treba pridružiti nam, ki lazimo po tleh. Vendar vas bomo potrebovali za izvidnico. Lahko letite naprej – se razgledate malo naokoli – in nam sporočite, ali je varno iti naprej. Kaj pravite?«
»Jaz ne vidim v temi!« je na kratko odvrnil Fazan.
»Tudi jaz grem lahko v izvidnico samo čez dan,« je rekla Postovka. »Edino Sova vam lahko pomaga ponoči.«
»Nam boš pomagala, Sova?« je vprašal Jazbec.
»Seveda vam bom,« je odgovorila Sova kar se da dostojanstveno. »Kako si sploh lahko pomislil na karkoli drugega? Kdo pa je pripeljal ptiče na zborovanje, če ne jaz?«
»Hvala, moji pernati prijatelji,« je rekel Jazbec in pri tem prestrelil Fazana s tako zbadljivim pogledom, da se je ta obrnil stran in se delal, da nekaj pripoveduje svoji družici.
»Če bomo potovali vsi skupaj,« je rekel Lisjak, »bomo morali to početi s hitrostjo, ki jo bo brez težav zmogel vsak od nas, od največjega do najmanjšega.«
»Od najhitrejšega do najpočasnejšega,« ga je popravil Jazbec. »Kdo je najpočasnejši med nami?«
»Krt!« je obtožujoče zaklical kak ducat glasov.
»Tako hitro hodim kot Krastača,« je malce prizadeto ugovarjal Krt.
»Po površju že ne,« je rekla Krastača. »Rovov pa ne bomo kopali, saj veš.«
»Nič zato, Krt,« je razumevajoče pripomnil Jazbec. »Vsak od nas je malce drugače narejen. Saj nisi sam kriv. Nihče od nas ne koplje tako hitro kakor ti.«
»Takole ne bomo nikamor prišli,« se je nestrpno vmešala Sova. »Še vedno smo v Gmajnici.«
»Mislim, da bi morali skozi stanovanjsko naselje, kot je rekla Krastača,« je pripomnil Lisjak. »Vsi se bomo morali spotoma kje napojiti. Postovka nas bo usmerjala k plavalnemu bazenu, ki ga je omenila.«
»No, prav,« je pokimal Jazbec. »Potlej je to naš prvi cilj. Vendar moramo paziti, da bomo čez dan dovolj daleč od naselja.«
»Ampak kako bo to uspelo nam?« je vprašal Fazan. »Mi nismo ponočnjaki kakor Sova in večina vas drugih živali. Mi ne znamo letati ponoči.«
»Boste morali pač slediti meni,« je rekla Sova. »Saj mene boste pa že videli, ali ne?«
»Kako pa bo Postovka našla pot k plavalnemu bazenu?«
»Nič ne skrbi,« je odvrnila Postovka. »Ne pozabi, da je tisto naselje lepo razsvetljeno. Letela bom počasi, pred vami, in ko bom priletela do bazena, vam bom dala znamenje, tako da bom lebdela nad njim, dokler ne pridete za mano.«
»Imenitno,« je rekel Jazbec. »No, Krastača, bi bila zdaj tako prijazna in nadaljevala?«
»No, ko bo naselje za nami,« ga je ubogala Krastača, »in pomnite, na poti bomo morali prečkati glavno cesto – bo treba čez prostranstvo polj in sadovnjakov. Ponoči to ne bi smelo biti pretežko. Po tem bomo prišli do reke. Če bo suša vztrajala, tudi to ne bo prehuda ovira. Pač pa nas težave čakajo pozneje. Ampak več o tem, kaj nas čaka, vam bom lahko povedala spotoma.«
»Ja, tako bo še najboljše,« se je strinjal Jazbec. »Težave bomo premostili, ko bomo prišli do njih.«
»No ja, upajmo, da nas bo kakšen most čakal tudi na reki,« se je pošalil Zajec. »Nisem ravno ljubitelj vode.«
Ob tem so se vsi zasmejali, in ko se je smeh polegel, je zapiskal eden izmed voluharjev: »Kdaj pa gremo na pot?«
»Kar takoj,« je odvrnil Jazbec. »Se pravi jutri zvečer. Najprej se moramo vsi pošteno naspati, da bomo šli spočiti na pot.«
Nekatere živali so se začele pomikati proti vratom, saj so mislile, da je zborovanja konec. »Nismo še čisto končali,« jih je ustavil Jazbec. »Razdeliti si moramo še nekaj dolžnosti. Krastača, smo rekli, bo naša vodnica. Postovka in Sova bosta šli naprej v izvidnico. Potrebujemo pa še vodjo; nekoga, ki je dovolj pogumen in se zna hitro odločati. Mislim, da bi bil ti, Lisjak, še najprimernejši za to.«
Lisjaku je predlog godil, kar je pokazal tako, da je pomahal z repom. »Tebe, Jazbec,« je odvrnil, »pa predlagam za intendanta. Ob tvojem izostrenem čutu za hrano bomo imeli vsi, o tem sem prepričan, vsak dan dovolj za pod zob.«
»V čast mi je, Lisjak,« je rekel Jazbec. »Vseeno pa toplo polagam vsakomur na srce, naj si jutri, preden se dobimo, izdatno podloži želodec. Ne vemo namreč zagotovo, kdaj bomo naslednjič jedli. In zdaj, je še kaj takšnega, kar smo morda pozabili omeniti?«
»Ja,« je zapiskala ena izmed poljskih miši. »V imenu manjših živali bi rada predlagala, da nocoj vsi skupaj obnovimo svojo zaobljubo. Prepričana sem, da nam bo lažje ob zavesti, da vsakogar izmed nas obvezuje slovesna zaobljuba, da moramo pomagati drug drugemu.«
»Pameten predlog,« se je strinjal Jazbec. »In to novo zaobljubo bomo imenovali Zaobljuba o medsebojni zaščiti. Vsi moramo torej priseči, da bo ves čas potovanja naša prva misel veljala varnosti nas vseh; z drugimi besedami, varnosti vsakega posameznika. Gad, mislim, da bi se spodobilo, ko bi ti prvi prisegel.«
»Prisegam,« je zavzdihnil Gad, medtem ko so se mu misli še vedno motale okrog užitnih žab.
Tako so živali iz Gmajnice druga za drugo slovesno izrekale zaobljubo in celo mladiči so ponavljali besede za starši, ponosni na to, da so lahko tudi sami sodelovali pri slovesnem obredu.
»Mislim, da bi bilo dobro tudi,« je pozneje rekel Jazbec, »če bi vsaka skupina živali izbrala svojega vodjo, ki bi jo zastopal, ko bomo načrtovali potovanje. Ti vodje bi se lahko jutri javili pri Lisjaku, ko se bomo pogovorili še zadnjič, preden odrinemo.«
»Jutri, ko bo vaška ura odbila polnoč,« je rekel Lisjak, »bom čakal pod Veliko bukvijo ob živi meji. Tam se torej dobimo.«
Jazbec se je še enkrat ozrl naokrog. Nihče ni imel ničesar več pripomniti. »S tem zaključujem drugi občni zbor Gmajnice,« je slovesno oznanil.
Živali so se počasi druga za drugo odpravile po rovu na prosto. Zadnji je bil Gad, in ker mu je krulilo po želodcu, je spotoma pogasil razsvetljavo iz kresničk.

© Modrijan založba, d. o. o., 2010