poezija

Ovidijeve Metamorfoze so kot ena temeljnih in najveličastnejših mojstrovin antične poezije neusahljiv vir mitoloških motivov, alegorij in personifikacij, iz katerega se je napajala ne le antična, ampak tudi vsa poznejša svetovna literatura, filozofija in upodabljajoča umetnost.
Pesnik v dvanajst tisoč verzih, zbranih v petnajstih knjigah, opeva okrog dvesto trideset čudovitih mitoloških preobrazb, ki se začnejo s spreminjanjem neurejenega kaosa v urejeni kozmos, končajo pa z apoteozo Julija Cezarja. Prelivajo se druga v drugo, se prepletajo in upodabljajo preoblikovanje živega v živo in živega v mrtvo v razsežnosti med zemljo in vesoljem. Antični bogovi, ki so sužnji povsem običajnih človeških strasti in zablod, se že od stvarjenja sveta dalje poigravajo z nižjimi božanstvi in z nemočnimi smrtniki – celo s tistimi kraljevskega rodu – in uveljavljajo svoj brezprizivni božanski prav.

»Resnica in večnost bosta vedno obstajali. Laži si je izmislil človek.«

Rabindranatha Tagoreja (1861–1941) bi mirno lahko poimenovali tudi renesančni človek moderne Indije. Svojo deželo je na literarni zemljevid postavil leta 1913, ko je prejel Nobelovo nagrado za književnost. Čeprav je znan predvsem kot pesnik in pisatelj, je bil Tagore tudi slikar, skladatelj, filozof ..., predvsem pa velik pedagog in reformator.
Njegova avtobiografija ima vse značilnosti literarnega dela, v njej so različni Tagorejevi zapisi, govori, eseji, izseki iz dnevnikov in predavanj, pisma in pesmi, ki prikazujejo bogat portret življenja in časa ene največjih kulturnih ikon Indije: njegovo družino, v kateri so bili pionirji na področju gradnje mezaninov, pa tudi svetniki, pesniki in skladatelji, ki so morda najbolj izoblikovali Tagorejev pogled na svet; osebne tragedije, v obdobju katerih je ustvaril najbolj zgovorne in vplivne verze; temeljna dela in delovanje v izobraževanju in družbenih reformah, njegov neprestani trud za sintezo med Vzhodom in Zahodom; humanitaren pristop k politiki in pot vzpona do prepoznavnega mednarodnega pesnika.

Pesmi v zbirki Žitja so nekakšni življenjepisi, zgodbe o različnih usodah, malce posebnih, presenetljivih, celo pretresljivih, kot jih je doživljal avtor sam ali je slišal zanje. Čeprav so zgodbe iz nekaterih pesmi resnične, resničnost in dokumentarnost nista njihov namen. Kot za vso literaturo velja tudi zanje, da so izmišljene, iz domišljijskega sveta, torej take, da bi se lahko zgodile, in niso dokument, ampak dokument časa, poezija.

Kdo so vsi ti dinozavri, ki topotajo na sobotni dinorendaj, na zabavo brez meja? Odraslim se morda zatakne pri imenih, otroci pa jih dobro poznajo: pterodaktil, ultrazaver, diplodok, majazaver, pentaceratops, brahio-, ankilo-, maja-, alo-, super-, plezio-, tiranozaver in še in še je teh prazgodovinskih junakov, ki so se na svoji divji zabavi, na kateri ni manjkalo niti ognjemetov, tako utrudili, da ...

Ovidij je svoj erotodidaktični priročnik Umetnost ljubezni (Ars amatoria) spesnil po zgledu govorniških priročnikov in poučnih aleksandrinskih pesnitev o kmetovanju, lovu, čebelarstvu ... Zbirko nasvetov, kako osvojiti žensko in kako ohraniti njeno ljubezen, je najprej spesnil v dveh knjigah, namenjenih moškim, ki jima je pozneje, da bi zapolnil perečo vrzel, dodal še tretjo, z nasveti, namenjenimi ženskam.
Ovidij ne daje le napotkov, kako osvojiti osebo, po kateri človek hrepeni, ampak bralca pouči tudi o tem, kako ljubezen ohraniti. Pesnitev sicer ne opeva globokega, občutenega ljubezenskega koprnenja; čustva so zgolj površinska, a kultivirana.

Satirični ep Ukradeni koder (The Rape of the Lock) opisuje škandal, ki je izbruhnil v angleški visoki družbi, potem ko je lord Petre odrezal koder las dami Arabelli Fermor. Med Petrovimi in Fermorjevimi je nastal precejšen razkol, skupni prijatelj pa je Popu nasvetoval, naj napiše satiro in skuša z njo pomiriti duhove.

Pesnitvi Teogonija ter Dela in dnevi pesnika Hezioda, enega od dveh najstarejših grških pesnikov oz. pesnikov sploh, zagotovo spadata med temeljna književna dela, ob Iliadi in Odiseji, ki bi ju moral poznati vsak. Teogonija je strukturirana kot bogovski rodovnik, ki je izpeljan iz prvotnega Kaosa in se nato postopoma diferencira in razčlenjuje v harmonijo urejenega bogovskega kozmosa. Je najbogatejši in najdosledneje urejen inventar grškega politeizma, kar jih je ohranjenih iz antike. Umetniška vrednost se sicer ne more primerjati z razkošnimi podobami bogovskih gostij pri Homerju, vendar posameznim odlomkom ni mogoče odrekati tudi poetičnih vrednot, tako zlasti obsežnemu proemiju, ki ga lahko označimo kot eno najlepših antičnih bogovskih himn.

Pesnitev, ki obsega dobrih štiristo elegičnih distihov, je Ovidij napisal kot nekakšno nadaljevanje Umetnosti ljubezni. Namenjena je pesnikovim učencem, ki so se po branju njegovih nasvetov preveč zapletli v ljubezenske mreže in potrebujejo pomoč, da prebolijo nesrečno ali preženejo neželeno ljubezen.

Cohen je Knjigo milosti, za mnoge poznavalce eno svojih najboljših del, izdal leta 1984, ko je dopolnil petdeset let. Sestavlja jo petdeset besedil – pesmi v prozi – v dveh skoraj enakih delih. Pesmi so napisane kot psalmi ali molitve – z njimi želi izpovedati svojo duhovno in moralno prenovo, izraziti šibkost, žalost in krivdo, ko se sooča s tem, kar se sprva zdi podobno nedoumljivemu vesolju.

Leta 1803 so med knjigami samostanske knjižnice benediktinske opatije Benediktbeuern (v dolini reke Loisach), ko so jo prenesli v dvorno knjižnico bavarskih vladarjev v München, odkrili dragocen rokopis, opremljen z osmimi prelepimi miniaturami. Rokopis vsebuje latinske, srednjevisokonemške in starofrancoske pesmi, nastale v 12. in zgodnjem 13. stoletju.