politika

Knjiga Skrivni Wojtyła je raziskava o mehanizmih delovanja Vatikana v času pontifikata Janeza Pavla II. in o (političnih) vzgibih, ki so botrovali njegovi nagli beatifikaciji (za blaženega je bil razglašen 1. maja 2011). Avtorja najprej podrobno razčlenita bleščečo javno podobo papeža, po čigar smrti so množice na Trgu svetega Petra zahtevale »takojšnje svetništvo«, in se vračata k pripovedi, vredni največjih mojstrov srhljivk.
V prvem delu pripovedujeta o poljskem duhovniku Karolu Wojtyłi, njegovem kariernem napredovanju v cerkveni hierarhiji in neskončnih bojih s poljskimi povojnimi oblastmi. Njegovo pot spremljamo v vatikanske palače, podoživimo nepojmljivi atentat na papeža in odkrivamo raznovrstne zveze Janeza Pavla II. z odporom proti komunističnemu režimu.

»Špicelj nima imena, ne očeta in matere. Izobčenec je, ki se je po lastni volji izključil iz človeške družbe, da bi služil zlu, v imenu katerega napada samo bistvo človeka.«

Špicelj je – če parafraziramo češkega literarnega kritika – mešanica pustolovskega romana, zgodovinopisja, ki bogato črpa iz arhivskih virov, humoristično obarvanih spominov, kingovske grozljivke o pošastih pod površjem vsakdanjosti, besnega pamfleta, političnega manifesta in recimo še junaške legende. Knjiga prikazuje življenje čeških disidentov (v njej nastopa tudi Václav Havel in vrsta drugih disidentov) in perfidno delovanje tajne policije. Avtor pripoveduje o svojih disidentskih izkušnjah v letih od 1982 do 1989, do padca komunizma.

Avtor na podlagi bogatega arhivskega gradiva, ki ga hrani zlasti Arhiv Republike Slovenije, obravnava delovanje Zveze komunistov Slovenije v osemdesetih letih 20. stoletja, v času demokratizacije slovenske družbe, njene preobrazbe v večstrankarsko pluralno družbo in nato odhoda Slovenije iz Jugoslavije. Del tega procesa je bila tudi demokratizacija monopolne ZKS, ki je bila edina partija na oblasti, ki je brez pritiskov demonstracij in nezadovoljstva ljudi stopila na pot pluralizma ter napovedala večstrankarske volitve.

Avtor knjižne uspešnice Vatikan, d. d., raziskovalni novinar Gianluigi Nuzzi, se je v svoji najnovejši knjigi lotil slabo raziskanega področja: razraščanja kalabrijske mafijske združbe 'ndrangheta v severni Italiji.
Industrializirani sever Italije je eno najbogatejših območij na svetu, vendar se zdi, da ga tare tiha, zahrbtna, neozdravljiva bolezen. 'Ndrangheta, mafija iz nerazvitih pokrajin Lokrida in Aspromonte na jugu italijanskega škornja, se je trdno zasidrala v okolici Milana. Gre za kriminalno združbo, o kateri je zaradi njenega skrajno konspirativnega delovanja malo znanega.

V tem zborniku objavljena besedila Noama Chomskega prinašajo prerez njegovega strokovno-znanstvenega, publicističnega in aktivističnega delovanja zadnjih 50 let. Izbor je skušal zajeti čim več področij, na katerih se je Chomsky uveljavil in postal svetovna avtoriteta: v njih premišljuje o lingvističnih, psiholoških, moralno-etičnih, svetovnonazorskih, medijsko-propagandnih in gospodarsko-političnih vprašanjih.
Daleč največ ostrine je v besedilih, s katerimi Chomsky biča uzakonjene nepravilnosti v delovanju ameriške uradne politike. S srhljivo natančnostjo razgalja etično vprašljivo delovanje moderne (ameriške pa tudi svetovne) politike v 20. in 21. stoletju.

Videti je, da se je v dvajsetih letih samostojne Slovenije že izrisal osamosvojitveni mit z vsemi zmagovalci in poraženo JLA. Pripoved rezervnega podpolkovnika Janeza Lesjaka, ki je bil v teh kritičnih in za Slovenijo usodnih dneh na čelu štabov in enot teritorialne obrambe v Ljubljanski pokrajini, tega mita ne gradi. Njegovi spomini pojasnjujejo marsikateri dogodek v osrednji Sloveniji, a brez vehemence zmagovalca.

To ni ne biografija ne avtobiografija Josipa Vidmarja, temveč zbirka zapisov, kakor jo je oblikovala njegova najmlajša hči Živa (rojena 1949) iz očetove bogate književne zapuščine. »Nič nisem napisala sama, samo izbrala sem pripoved, ki jo je o svojem življenju zapisal v svojih delih Josip Vidmar sam,« je zapisala.
V knjigi so zbrane osebne izpovedi, ki so izšle predvsem v delih Srečanje z zgodovino, Obrazi, Sile časa in Slovensko pismo. Delo razgrinja Vidmarjevo dolgo življenje, o katerem je sam sprva mislil, da bo posvečeno umetnosti in umetniškemu življenju, potem pa je bilo vrženo v vrtinec boja – Slovenca, Slovenke – za preživetje, za osvoboditev, za osamosvojitev in za človeka vredno življenje.

Knjigo lahko opredelimo kot življenjsko delo Emilia Gentileja: v njem je združil ugotovitve, zbrane v tridesetih letih raziskovanja, ter obdelal fašizem prav z vseh vidikov.
Knjigo sestavljata dva različna, a dopolnjujoča se dela. Prvi del je uvod v zgodovino in tolmačenje fašizma. V njem je orisan zgodovinski profil italijanskega fašizma v letih 1919–1945, obenem pa so sintetično osvetljene glavne interpretacije fašističnega pojava, izdelane v 20. stoletju.

»Iskalec resnice mora biti ponižnejši od prahu.«

O »očetu indijskega naroda« je znanega in napisanega že mnogo, zato je njegova avtobiografija toliko bolj dragocena. V njej namreč opisuje leta svojega otroštva, mladosti in začetke »eksperimentov«, od razvoja konceptov satjagrahe (nenasilni upor) in ahimse (nenasilje) do prehranjevalnih praks in spolne vzdržnosti. Njegova pripoved ni le dragocen dokument časa, temveč nudi tudi vpogled v začetne temelje njegovega političnega delovanja, ki je dobilo svetovne razsežnosti, velik vpliv pa ima še danes.

»Ta knjiga ni naperjena proti Vatikanu; opisuje le dejanja, ki so jih zagrešili ljudje, nevredni izkazanega jim zaupanja. Bila naj bi pričevanje o dogajanju onkraj stebrišča svetega Petra in švicarskih gardistov v kobaltno modrih uniformah. Pripoveduje zamolčano resnico o vatikanskih financah, pri tem pa se opira na listine človeka, od sedemdesetih do devetdesetih let osebne priče velikih dogodkov, ki so pretresli Vatikan, Italijo in ves svet,« piše v uvodu knjige italijanski novinar Gianluigi Nuzzi.