Priložnost se je slučajno ponudila pozimi leta 2009, sredi časnikarskega dela. Treba jo je bilo zgrabiti, sicer bi se zgodba nemudoma pogreznila v mrak. Nekega poznega popoldneva sem sedel za svojo pisalno mizo, ko je zazvonil telefon. Tajnica je rekla: »Vežem gospoda, nekaj čudnega je.« Če telefonski klic prestane prvi preizkus, ga je vredno prevzeti. Povezava je našla pot do slušalke in oglasil se je nekdo z južnjaškim naglasom. »Dober večer, sem sodelavec pravosodja.« Dih in premor, nato dalje, tiho, z brezčutnim glasom, brezbarvno: »Glejte, rad bi povedal svojo zgodbo.«
Pričujoča knjiga temelji na ekskluzivnih izpovedih Giuseppeja Di Belle, enega redkih pripadnikov 'ndranghete, ki so zapustili organizacijo. Potem ko ji je bil pol stoletja popolnoma zvest, je izbral pot brez vrnitve in začel sodelovati z državo.
Di Bella je bil prijatelj iz otroštva in dolgoletni zaupni sodelavec mafijskega šefa Franca Cocoja Trovata, enega zgodovinskih voditeljev organizacije, kalabrijskega botra, ki je nasilno koloniziral Severno Italijo od Lombardije do Benečije. Njegovo pričevanje razkriva, kako je 'ndrangheti uspelo vstopiti v politiko, v upravne organe, v svet dela, v celotno družbo. Bolezen napreduje in nas zastruplja; prodrla je celo v parlament. Metastaza.
Di Bella je pripravljen opisati pravila delovanja, napisane zakone in obrede 'ndranghete; pripoveduje o začetkih trgovanja z orožjem, prvih nakupih pištol od partizanov, o zmožnosti kupiti karkoli in kogarkoli, o požiranju podjetij, trgovin, pripadnikov svobodnih poklicev, o polaščanju človeških življenj. Ko govori o najbolj razvpitih zadevah, na primer o skrivnostni smrti Giannija Versaceja, se njegove izjave presenetljivo ujemajo s pričanjem drugega pomembnega skesanca: Filippa Barrece, s katerim se sicer nista poznala. Barreca je svojo zločinsko dejavnost opravljal 1200 kilometrov stran, ne da bi se njegova pota kdaj prekrižala z Di Bellovimi, vendar se njune izpovedi o posameznih zadevah ujemajo in dopolnjujejo.
V prid verodostojnosti Giuseppeja Di Belle govori več dejstev. Tožilci in sodišča, pred katerimi je pričal, od Vareseja do Milana, Coma, Bergama in drugih mest, niso nikoli podvomili vanjo. Po njegovi zaslugi so zaprli in obsodili desetine mafijcev; v tem pogledu se je nedvomno izkazal za zaupanja vrednega, kar sicer samo po sebi ne dokazuje resničnosti njegovih izjav. Skesanci pač niso preročišča, ne govorijo neizpodbitnih resnic, in izjave Di Belle je treba jemati s pridržkom, tudi če se zdijo še tako verjetne. Vendar je treba upoštevati tri temeljna dejstva.
Prvič. Di Bella se v tem besedilu sam obtožuje za doslej neznane prestopke in si pripisuje vlogo v pomembnih zadevah, ki sodstvu do danes niso bile znane. S tem tvega, da ga bodo spet obtožili in znova odprli njegov spor s pravico. Di Bella sodeluje z oblastmi že desetletje, skesanec, ki s prstom pokaže nase, pa nedvomno pridobi na verodostojnosti.
Drugič. Di Bella o najpomembnejših zadevah ne govori de relato, temveč opisuje stvari, ki jim je bil priča. Najbolj presenetljive dogodke je sam videl in slišal. Trditve nekdanjega pripadnika 'ndranghete povrhu tega potrjuje Barreca, ki poroča tudi o drugih, novih hudodelstvih, njegove navedbe pa se do potankosti ujemajo z Di Bellovimi.
Tretjič. Ker že nekaj mesecev ne uživa več varstva in obtožuje člane 'ndranghete novih prestopkov, se izpostavlja hudemu tveganju, pri tem pa se noče vrniti pod policijsko zaščito (prav zato smo prvi izvod knjige izročili tožilstvu).
Le zakaj sta nekdanja častivredna človeka spregovorila šele sedaj, ali bolje, zakaj sta se šele sedaj odločila, da bosta svojim dosedanjim izpovedbam pred tožilci dodala nezaslišana nova poglavja? Barrecovo izbiro lažje razumemo, saj je zgolj potrdil posamezna dejstva. Nasprotno pa je Di Bellova odločitev posledica osebnega dozorevanja. Po tej poti jo je ubral že tedaj, ko je ugovarjal svojemu odvetniku, ki mu je svetoval, naj zamolči vse, česar do tedaj še ni razkril sodnim oblastem. »Pred tremi ali štirimi leti sem rekel odvetniku, da hočem podati nove izjave, on pa mi je rekel: ›Dovolj je bilo, tisto, kar veš, obdrži zase, sedaj ne govori o ničemer več.‹ Torej sem obdržal vse zase, z obljubo, da bom nekega dne povedal tisto, česar mi tedaj niso dovolili povedati.«
»Odločilni dan je prišel, ko je umrla moja žena. Ob smrtni postelji sem ji obljubil, da bom pojasnil kar največ, da bi omogočil prihodnost najinemu sinu. Dobra punca je bila; malo po malo mi je spremenila življenje. Poskušala me je spremeniti in uspelo ji je. Zaradi nje sem pristal na pričanje, in ko je ni bilo več, sem do dna doumel, da v mafiji ni prijateljstva, temveč samo interesi in smrt. Če se ne vedeš tako, kot hočejo oni, je konec. Nekoč mi je pred sestankom med predstavniki 'ndranghete in ljudmi iz cose nostre, kakršen je bil Giovanni Brusca, neki mafijski šef rekel: ›Knezov in baronov se ne dotikaj, oni vlečejo niti političnih marionet in vodijo politiko.‹ Ampak ne bom se ustavil. Nič več me ni strah. Sklenil sem, da bom vse povedal in vas vodil po tem peklu.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2012