E-novice

Knjiga

Od politike do diplomacije

Zvone Dragan

spremna beseda: dr. Milan Brglez in Roman Kirn

naslovnica: Tit Nešović

format: 135 x 220

strani: 304

vezava: trda

izid: 11. 10. 2018

ISBN: 978-961-287-094-2

redna cena: 29,00 €

modra cena: 29,00 €

na zalogi

Avtobiografija Zvoneta Dragana Od politike do diplomacije je iskren, mestoma boleč zapis o avtorjevem življenju v zanj ključnih obdobjih – mladost, politika, diplomacija, upokojenska leta. Življenje je bilo razburljivo, davek pa nemajhen.
V mladosti je vsrkaval družinsko dediščino, partizanstvo, izdajstvo, ogenj, kri. Najbrž so to ključni vzvodi, ki so ga že kot gimnazijca usmerili v politiko. Tu je v hierarhiji zveze komunistov hitro napredoval. Veljal je za čudežnega dečka, ki je nekaj časa nihal med gospodarstvom in politiko. Izbral je politiko. Po prvih korakih doma je kmalu odšel v Ljubljani, potem skočil v Beograd (ki za slovensko nomenklaturo ni bil ravno priljubljena destinacija) ... Kot podpredsednik zvezne vlade je pri Mednarodnem denarnem skladu po Titovi smrti reševal Jugoslavijo pred bankrotom, se pogajal za nafto, posloval z Gadafijem, Huseinom; prejel je francoski red Legije časti; v zvezni skupščini so ga stari borci oklicali za izdajalca … A potem ko mu je grozil razpad družine, si je izprosil ›mirnejšo‹, diplomatsko službo. Danes kot upokojenec na Mladiki in v klubu bivših diplomatov zagovarja krepitev gospodarske diplomacije, ki jo je Slovenija povsem zanemarila.
Postaje Draganove diplomatske kariere so bili Peking, Zagreb, Praga, Varšava in seveda postanki v Ljubljani. Njegova knjiga prinaša obilo zgodb in prigod: množico zakulisnih igric glede tega, kdo bo kje predstavljal Slovenijo; od tega, kako je ›nosil glavo v torbi‹, v kateri so bili zaupni dokumenti, in Drnovškovih muh, do tega, kako je Kučan vsakokrat očaral svoje sogovornike na diplomatskem parketu.
Knjiga Od politike do diplomacije razgalja prenekatere šibke točke slovenske diplomacije, kjer je večkrat pomembneje, kdo je kdo, kot pa to, kaj je dobro za državo. Tu je Zvone Dragan neizprosen. V borčevski organizaciji se tudi danes bori zoper revizijo zgodovine. Konča z ugotovitvijo: »Bil sem levičar in ostal sem levičar.«

Knjiga je izšla s podporo:

Preberite odlomek

na vrh strani

 

Toda naj se vrnem k študentskim demonstracijam in pokolu študentov na Trgu nebeškega miru. Mislim, da je bil 16. maj 1989 prelomni datum za vladno razglasitev izrednega stanja v državi in za uporabo vojske pri zadušitvi študentskih demonstracij. Ta dan je bil na obisku v Pekingu Mihail Gorbačov. Dolga kolona avtomobilov je bila zaradi dveh milijonov demonstrantov v nekaterih ulicah občasno povsem blokirana, in to kljub številnemu policijskemu spremstvu. Nekatere parole demonstrantov so bile ubijalsko kritične do državnega in partijskega vodstva, celo do samega Deng Šjaopinga. Na nekaterih je tudi pisalo: »Živio Gorbačov, dol z Dengom!« To je bila očitno kaplja čez rob. Takoj po odhodu Gorbačova je vlada razglasila izredno stanje. Na pekinških ulicah se je pojavila do zob oborožena vojska s tanki in drugimi oklepnimi vozili. Okoli največjega trga na svetu, na katerega gre milijon ljudi, je vojska z oklepnimi vozili naredila tri hermetično zaprte kroge, od najožjega do najširšega, zunanjega. Toda velika množica študentov je na osrednjem pekinškem trgu vztrajala še naslednjih štirinajst dni, do 3. junija. Tik pred krvavim obračunom vojske z jedrom demonstrantov, ki so nepopustljivo vztrajali na trgu, se je z njimi srečal sam Džao Dzijang, takratni predsednik CK KPK. S solzami v očeh, kar je za Kitajce velika redkost na javnih nastopih, jih je zaprosil, da se končno mirno razidejo, sicer bodo odstranjeni s silo. Vendar ga študentje niso poslušali. To dramatično soočenje je osrednja kitajska televizija neposredno prenašala. Ravno takrat je bil z nama v rezidenci polkovnik Jussef, šef predstavništva PLO v Pekingu. Najina rezidenca je bila oddaljena od Tjananmena okoli 10 kilometrov. Ko je Džao ves obupan zapustil trg, naju je Jussef povabil v svoj avto in odpeljali smo se proti trgu. Toda kmalu so nas vojaki ustavili, očitno že na zunanjem varnostnem obroču. Okoli 22. ure smo se razšli. Z ženo sva bila okoli pol polnoči še budna, ko sva zaslišala močno streljanje. Trajalo je neprekinjeno do zgodnjega jutra, 4. junija. Po telefonu sem se pogovarjal s svojimi diplomati, z dopisnico Dela Zorano Baković, ki je sicer imela v času demonstracij odlične zveze s študentskimi organizatorji, z Jussefom in še nekaterimi veleposlaniki (Indije, Tajske, Sovjetske zveze, Malezije, Iraka, Jordanije, Japonske). Že dopoldne smo imeli prve informacije: na stotine mrtvih in še več ranjenih študentov, polni hodniki mrtvih in ranjenih v vseh okoliških zdravstvenih ustanovah, pred vsemi ključnimi državnimi ustanovami pa so bili do zob oboroženi vojaki, tudi pred tujimi veleposlaništvi. Tudi pred veleposlaništvi prijateljskih držav, npr. pred našo, sta še več tednov stala dva vojaka. Najbolj je bilo zastraženo ameriško veleposlaništvo (to je bil cel kompleks zgradb na veliki površini, obdani z visokimi zidovi), na katero se je v dneh po razglasitvi izrednega stanja zateklo več kot tisoč demonstrantov. Zadnje dni pred krvavim obračunom s študenti je vojska tako rekoč hermetično obkolila ameriško veleposlaništvo in strogo nadzorovala vse vhode in izhode. Naslednje dni so začele krožiti različne informacije o pravem številu mrtvih, vključno s tistimi, ki so kasneje umrli v bolnišnicah. Številke so postopno naraščale, tako v javnosti (medijih) kot po internih kanalih. Gibale so se med 1500 in 5000. Kitajske oblasti so posredovale tudi uraden podatek: več kot 300 mrtvih. Podatki naših dokaj zanesljivih virov so se gibali okoli številke 3000. Postopoma so pricurljale na dan tudi številne druge informacije. Tako naj bi kitajsko vojaško vodstvo pripeljalo v Peking enote 27. armade s skrajnega jugozahoda države, torej vojake, ki še nikoli niso bili v Pekingu. Pojasnili so jim, da gredo na posebno nalogo – onemogočiti protidržavne elemente, nevarne odpadnike, ki rušijo stabilnost države. Naše veleposlaništvo je že kmalu po razglasitvi izrednega stanja s pomočjo JAT organiziralo pravočasno evakuacijo večjega dela ›jugoslovanske kolonije‹ v Pekingu – gospodarstvenike in njihove družine ter družine diplomatov – v Jugoslavijo. Naslednje tedne smo delovali v zelo okrnjeni sestavi: diplomati, vojaški ataše ter novinarji Dela, Tanjuga in Politike. Posebej naj omenim, da je moja žena vztrajala in ostala v Pekingu. V nadaljnjih mesecih, tako rekoč do konca mojega mandata decembra 1989, se je odnos uradne Kitajske ohladil tudi do Jugoslavije, ki se je po Titovem obisku Kitajske leta 1977 uvrščala med deset držav sveta, s katerimi je Kitajska razvijala zelo prijateljske odnose. Med vzroki za to spremembo sta bili predvsem dve izjavi uradnega Beograda junija in julija 1989, s katerima je tudi Jugoslavija dokaj ostro obsodila pokol študentov na Trgu nebeškega miru. Na splošno je treba reči, da so se v naslednjih mesecih drastično spremenile razmere za Kitajce in za diplomate pa tudi za vse tujce na Kitajskem. V oblastnih, političnih in vojaških strukturah je prišlo do velikih kadrovskih sprememb. Močno se je okrepila ortodoksna in represivna linija. Džao Dzijanga so takoj zamenjali in ga do smrti (mislim, da za več kot deset let) vtaknili v hišni pripor. Na čelo vlade je prišel konservativni Li Peng. Po teh spremembah so zastali bilateralni odnosi z večino držav, tudi gospodarski.

© Modrijan založba, d. o. o., 2018