Slovenski izdaji je za lažje razumevanje Nuzzijeve pripovedi o vatikanskih financah dodano spremno besedilo, v katerem novinarka Mojca Širok, dopisnica RTV Slovenije iz Rima, poznavalka italijanskih razmer, opisuje italijansko povojno politično zgodovino in pojasnjuje tiste njene dele, ki so omenjeni v knjigi.

__________________________________

Kako naj gledamo na Italijo po padcu fašizma in koncu druge svetovne vojne? Kot na vzpenjajočo se gospodarsko silo, ki se ji je v nekaj desetletjih iz zaostalega podeželja uspelo preobraziti v industrijsko državo, članico prestižnega kluba najbolj razvitih? Ali kot na politični labirint, v katerem se vlade menjajo kot stari koledarji in v katerem politične stranke gospodarijo nad življenjem ljudi? Kot na anarhično in kaotično družbeno okolje, v katerem vlada tisti, ki ima prave zveze, v katerem bo majhen človek brez botra vedno na dnu, v katerem seje strah politični terorizem in v katerem je mafija tako trdno zakoreninjena, da je ne ločiš več od zakonitega sveta? Ali kot na deželo, v kateri so mafija, tajne prostozidarske lože, Vatikan in povampirjeni deli državnega aparata, predvsem tajnih služb, prepletli svoje lovke in se vrinili v zakonito oblast tako temeljito, da so postali njen edini gospodar? Odgovor bo odvisen od tega, na koga boste naslovili vprašanje. A tudi največji nasprotniki teorij zarot ne morejo mimo dejstva, da je v italijanski povojni zgodovini izbruhnilo toliko hudih političnih in družbenih škandalov kot v Nemčiji, Veliki Britaniji in Franciji skupaj. Politično-kriminalne afere povojne Italije so, kot je nekoč zapisal starosta italijanskega novinarstva Indro Montanelli, kot kraške reke, ki nimajo ne začetka ne konca, poniknejo pod zemljo, da se zdi, kot da so za vedno padle v pozabo, a se čez čas znova prikažejo in znova odjeknejo, oplemenitene z novimi razkritji, novimi podatki, novimi sledmi in novimi lažmi.
Da bi to razumeli, predvsem pa da bi razumeli družbeno dogajanje v Italiji po drugi svetovni vojni, moramo najprej poznati njen politični sistem, saj je bil prav ta morda glavni krivec za negotove razmere v državi, v katerih so se nato rojevale številne temačne in meglene zgodbe.
Povojna italijanska republika, prva republika, kot jo danes imenujejo, da bi jo ločili od druge, kot so publicistično poimenovali obdobje po korupcijskih škandalih leta 1994, se je rodila na razbitinah fašizma. In rodila se je v času, ko se je na svet spustila železna zavesa. Italija, ki je na vzhodu mejila na Titovo Jugoslavijo, je zaradi svojega geostrateškega položaja igrala vlogo nekakšne odbojne blaznice med Vzhodom in Zahodom, hkrati pa je imela najmočnejšo Komunistično partijo v zahodni Evropi. Kombinacija, ki je postala vir njenih največjih težav. Čeprav je bila parlamentarna republika s proporcionalnim volilnim sistemom in množico političnih strank, je v njej v resnici vladal strankarski dvopol. Zares pomembni sta bili namreč le dve stranki: Krščanska demokracija, ki je do svojega neslavnega propada v korupcijskih škandalih sestavljala čisto vsako italijansko vlado, in Komunistična partija Italije, ki se na oblast nikoli ni smela povzpeti, saj bi to lahko ogrozilo ravnovesje sil v blokovski razdelitvi sveta. Politične razmere, ki jih ustvarja takšna prisiljena razdelitev, po kateri ena od dveh najmočnejših strank v državi oblasti ne sme nikoli izgubiti, druga pa je ne prevzeti, so bile kot ohromljene in tako nenaravne, da so imele vrsto negativnih posledic na celotno italijansko družbo.
/…/
Italija je bila med evropskimi državami nedvomno najdlje in najtesneje uklenjena v primež terorizma, domačega in mednarodnega. Predvsem palestinske teroristične skupine so v sedemdesetih in osemdesetih letih na italijanskih tleh izvedle več napadov, najbolj krvav med njimi je bil strelski spopad med policijo in teroristi decembra 1985 na rimskem letališču Fiumicino, v katerem je življenje izgubilo šestnajst ljudi.
Toda najglobljo, še danes nezaceljeno rano so italijanski družbi zadale domače teroristične organizacije, rdeče in črne, skrajnolevičarske in neofašistične. V svinčenem obdobju prejšnjega stoletja (1969–1989) je v Italiji v terorističnih napadih umrlo 429 ljudi, več kot 2000 pa je bilo ranjenih. Vrhunec je teroristično nasilje doseglo leta 1978, ko so skrajnolevičarske Rdeče brigade ugrabile in usmrtile nekdanjega premierja in takratnega vodjo Krščanske demokracije Alda Mora.
/…/
Italijanski politični ekstremizem je koreninil v študentskih in delavskih protestih konec šestdesetih let. Protesti leta 1968 so bili v Italiji fenomen, ki je zajel celotno generacijo. Njen skrajni del se je nato zatekel k oboroženemu nasilju. Na eni strani levičarski teroristi, Rdeče brigade in Prva linija, ki so želeli porušiti buržuazno državo, na drugi neofašisti, Novi red in Nacionalna avantgarda, ki so želeli demokracijo nadomestiti z avtoritarnim sistemom. Levičarski teroristi so ubijali predstavnike države in sistema, desničarski pa so podtikali bombe.
/…/
Teroristično delovanje desničarskih in neofašističnih skupin je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja poniknilo, po mnenju raziskovalcev tudi zato, ker so bile pretrgane vezi, ki so jih teroristi gojili z deviantnimi deli državnih struktur, predvsem tajnih služb. Levičarske teroristične skupine so se, čeprav vse šibkejše, potem ko so izgubile zaslombo, ki je bila v delu italijanske družbe močno prisotna v sedemdesetih letih, ohranile do danes.
/…/
Italijanski politični sistem je tako dotrajan in načet, da ga nič več ne more obdržati pri življenju. Ko se je začela »sezona lisic«, policijskih lisic, prispodobe politikov za zapahi, ali operacija Čiste roke, kot so novinarji poimenovali tožilske preiskave o politični korupciji, so se kot hišice iz kart sesule nekdaj vsemogočne stranke, ki so petdeset let vladale državi in ves ta čas počele, kar se jim je zahotelo, saj se jim za izgubo oblasti ni bilo treba bati. V strahu pred »prodorom komunistov« jim je bil vsak greh odpuščen, da so le ohranjale oblast in bile branik pred rdečo nevarnostjo.
/…/
Preiskava Čiste roke je v Italiji povzročila pravo politično čistko; njeni izvajalci pa niso bili le tožilci, temveč predvsem volilci; ogorčeni so odrekli podporo strankam, na katerih je temeljil italijanski povojni politični sistem. Osramočeni sta razpadli mogočna Krščanska demokracija, ki je petdeset let vedrila in oblačila na italijanskem političnem nebu, predvsem pa Socialisti Bettina Craxija, ki so dvajset let gospodarili v Milanu in večini severnoitalijanskih dežel. Korupcijski škandali so pometli tudi z manjšimi strankami, liberalci, republikanci in socialdemokrati. Na italijanskem političnem prizorišču so ostale le naslednice velikih ideologij 20. stoletja: Demokratična stranka levice in Stranka komunistične obnove, ki sta nastali iz Komunistične partije Italije, in Italijansko socialno gibanje, ki so ga ob koncu druge svetovne vojne ustanovili veterani Mussolinijeve Salojske republike. A so te tudi po korupcijskem viharju ostale, kjer so bile, še naprej so jih večinoma volili le njihovi tradicionalni volilci. Zapuščino razpadlih strank in volilno telo Krščanske demokracije, predvsem pa socialistov, je v veliki meri pobral politični novinec Silvio Berlusconi, ki je v le nekaj mesecih zmagoslavno zasedel izpraznjen politični prostor. Po več kot letu dni je bilo za vse tiste, ki so imeli v starem sistemu, v Krščanski demokraciji in socialistih, zanesljivega pokrovitelja, zvestega partnerja in neomajnega garanta, negotovosti konec. Končalo se je lahko frenetično iskanje novega političnega referenta, novega institucionalnega zaščitnika, novega varuha pomembnih interesov. Odločitev o tem, kdo bo po propadu starih strank prevzel oblast v državi, in ali lahko to končno storijo celo nekdanji komunisti, je bila namreč v Italiji za mnoge življenjskega pomena. Med njimi tudi za Cerkev, ki je imela v Krščanski demokraciji zagotovila za najboljše možno sožitje in trdno prisotnost v družbi. Tudi za podjetnike, ki so živeli od države in politike, in za tiste, ki jim je politika zgladila pot do podjetniških uspehov.
Silvio Berlusconi, lastnik medijskega imperija, v katerem je tudi največja komercialna televizijska mreža v državi, je imel brez političnih botrov, predvsem mogočnega vodje socialistov Bettina Craxija, pred sabo temno prihodnost. Njegovo podjetje Fininvest je bilo v dolgovih, njegovi posli pa že predmet tožilskih preiskav, vanje je bil zaradi suma podkupovanja vpleten tudi njegov brat Paolo Berlusconi, ki je vodil nepremičninsko vejo družinskega imperija. Od tu do končne odločitve ni bilo več daleč.
Leta 1993 je Silvio Berlusconi ob pomoči svojih marketinških in zavarovalniških podjetij v le nekaj mesecih oblikuje politično gibanje, ki mu dajo ime Naprej, Italija. Po medijsko rušilni predvolilni kampanji na parlamentarnih volitvah marca 1994 dobi večino volilnih glasov in z desnosredinsko koalicijo, ki jo sestavljajo še postfašisti in secesionistična Severna liga, prevzame oblast v državi. Končala se je prva italijanska republika.
Prav Silvio Berlusconi je tudi eden od tistih, ki so prepričani, da Čiste roke niso bile običajna preiskava neodvisnega tožilstva. V Italiji ni nič tako, kot se zdi, tla so za teorije zarote povsod na Apeninskem polotoku danes in v preteklosti tako rodovitna kot so mokre ravnice Padske nižine plodna riževa polja. Berlusconi, ki je zaradi svoje podjetniške preteklosti vpleten v številne sodne postopke, je prepričan, da so bili korupcijski škandali državljanska vojna in zarota Komunistične partije, ki da je v vrhu milanskega tožilstva namestila svoje privržence, sam pa da je žrtev preganjanja medijev in sodstva, ki so pod vplivom levice.
A razsežnosti korupcije v italijanskem političnem in upravnem sistemu, ki so jih razkrile Čiste roke, ni mogel nihče več ne skriti ne zanikati. Na podkupninah je temeljilo dodeljevanje naročil za izvedbo javnih del, podkupnine so usmerjale tok javnega denarja, preko podkupnin so se delili javni zakupi. Podkupovanje se je zajedlo v sodstvo in finančno policijo.
/…/
In že takrat se je vedelo, da se je del umazanega denarja /…/ stekal čez reko Tibero iz Italije v Vatikan, v vatikansko banko IOR in od tam v finančne paradiže po vsem svetu, od koder se je nazadnje, opran in čist kot solza, vrnil v prave politične roke.
/…/
Korupcija v Italiji ni zajela le posamičnih primerov, bila je sistem, preko katerega so se financirale politične stranke, sistem, za katerega so vedeli vsi, a se mu ni upal oporekati nihče; po mnenju poznavalcev se je podrl ne le zaradi spremenjenih svetovnih političnih razmer, ne le zaradi preiskav tožilstva, ki se je prebudilo iz dolgoletne zaspanosti, temveč tudi zato, ker preprosto ni več vzdržal; manjši podjetniki in gospodarstveniki zahtevanih vsot niso več zmogli plačevati, na robu bankrota pa je bila tudi državna blagajna: italijanski javni dolg je od leta 1980 do 1993 z 59 odstotkov zrasel na 119 odstotkov bruto družbenega proizvoda.
Preiskovalci so ugotovili, da so se na zasebne račune in račune političnih strank pretakale milijarde lir. Prav to razliko je pozneje poudarjalo veliko politikov, ki so se na procesih zagovarjali, da je bil denar od podkupnin namenjen stranki in da se osebno z njim niso nikoli okoristili.
V Italiji malokdo verjame, da je kljub političnemu in moralnemu potresu, ki so ga izzvali korupcijski škandali, korupcija izkoreninjena. To dokazujejo tudi najnovejši škandali, ki so jih pozimi 2010 zanetile tožilske preiskave o korupciji in kartelskem dogovarjanju za razdeljevanje javnih naročil v Civilni zaščiti. Politiki, ki so komentirali korupcijske primere, so, kot bi hoteli sami sebe tolažiti, zagotavljali, da ne gre za drugi Tangentopoli (»mesto podkupnin«, op. ur.), da se torej ne ponavlja korupcijski plaz iz začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat da so bile podkupnine del sistema financiranja političnih strank, danes kradejo le nekateri posamezniki, in to samo zase, za lastno bogatenje. Res lepa tolažba za Italijane, ki jih pesti gospodarska kriza in zaton blagostanja, ki so ga bili vajeni po drugi svetovni vojni.

© Modrijan založba, d. o. o., 2010