Knjiga

Igre, ki jih igrajo narkomani

Transakcijska analiza problematičnega jemanja drog

Zoran Milivojević»

prevod: Tina Bončina

ilustracije: Marko Milović

format: 145 × 210

strani: 472

vezava: mehka

izid: 2013

ISBN: 978-961-241-665-2

redna cena: 37,10 €

modra cena: 35,24 €

vaš prihranek: 1,86 €

na zalogi

Tudi v Sloveniji znani srbski psihoterapevt in pisec priljubljenih uspešnic Zoran Milivojević v tej knjigi v okviru transakcijske analize obravnava problem narkomanije in težavnega osvobajanja od odvisnosti. Vse medčloveške odnose na splošno postavlja v okvir gledališkega odra in gledaliških iger. Odnosi med ljudmi so prikazani kot ›igra‹, gledališke vloge pa so pri tem pravzaprav le tri – Preganjalec, Žrtev in Rešitelj (dramski trikotnik). So kakor kostumi, ki si jih v medsebojni interakciji ljudje nadevamo in neprestano izmenjujemo, pri čemer seveda vedno zasledujemo take ali drugačne interese.
Enako logiko prenese avtor na narkomansko ›sceno‹. Tudi narkomani, ne glede na to, kako globoko so zabredli, vstopajo v takšne medsebojne igre, pri tem pa sledijo določenim interesom: bodisi želijo priti do droge in poglabljati svojo odvisnost bodisi se želijo od drog oddaljiti in se osvoboditi. Toda čeprav je posebna pozornost tu posvečena narkomanom, ta teorija enako velja tudi v drugih in drugačnih okoljih, v katerih se s problemi medosebnih odnosov ukvarja transakcijska analiza, ena od smeri psihiatrije.
Knjigo sestavljata dva dela. V prvem so podrobno razloženi teorija in mehanizmi opisanih ›iger‹, v drugem pa so temeljito obravnavane posamezne igre, konkretno med narkomani. Knjiga Igre, ki jih igrajo narkomani je namenjena vsem, ki imajo kakršnekoli stike z odvisniki od mamil: terapevtom, staršem, svojcem, prijateljem, sosedom, znancem in seveda – narkomanom.

Preberite odlomek

na vrh strani

Igralec zavestne igre se dobro zaveda svojega skritega cilja ali motiva – da si z igro pridobi korist. Ta korist je lahko praktična ali simbolična.
Praktične koristi so tiste, od katerih ima kak konkreten dobiček: denar, stvari, materialne dobrine (kapital), seks, status, vpliv pri pomembnih odločitvah, drogo in podobno. Pri tem je zanimivo, da večino praktičnih koristi lahko ovrednotimo z denarjem.
Simbolična korist je tisti ›dobiček‹, od katerega igralec ne pridobi nobene praktične prednosti. Nekoga drugega denimo prevara samo zato, da bi ga osmešil. V tem primeru je korist igralca potrditev – sebi pa tudi drugim, ki so vključeni kot soigralci ali kot publika –, da je pameten oziroma pametnejši od drugega, ki ga je prevaral. Logika simboličnih koristi je naslednja: »če povzročim, da je drugi inferioren, sem jaz superioren«, simbolična korist pa je lahko tudi v tem, da »je drugi dobil, kar si zasluži« v smislu maščevanja, popravljanja krivic ipd.
Drugi igro razumejo, kadar obstaja jasna praktična korist, ki jo lahko prepoznajo. Igre, pri katerih je korist izključno simbolična, torej ›nevidna‹, pa so nejasne in nerazumljive, tako morebitnim opazovalcem kot žrtvi. V tem primeru moramo motiv za igranje – simbolično korist – iskati v logiki tistega, ki je igro začel, in se ne smemo zadovoljiti s ›pojasnili‹, da je to nekdo pač naredil iz zlobe.

* * *

Po eni strani se nam lahko zgodi, da nas nekdo, ki ›igra‹ eno od dramskih vlog, potegne v igro ali nas peca, naj vstopimo v isto ali komplementarno vlogo, lahko pa po drugi strani tudi sami vstopimo v igro, ki že poteka, oziroma smo zaradi pomanjkanja informacij mi tisti, ki igro pravzaprav začnemo. Ko se kdo znajde v položaju, da v javnosti prisostvuje nasilju enega človeka nad drugim, denimo na plaži sliši otroško vpitje, od katerega se mu usmeri pozornost na mater, ki svojega petletnega otroka tepe s šibo po zadnjici, se mu v glavi jasno izriše dramsko razmerje: mati kot zlobna mačeha (Preganjalec) in otrok kot nemočna in nedolžna sirota (Žrtev). V trenutku, ko se to zgodi, je ta človek verjetno intimno že vstopil v vlogo Rešitelja. Zelo pomembno je razumeti, da v vloge v igrah vstopamo v mislih oziroma da se igre začnejo na mentalni ravni in je naše vedênje posledica mentalnega stališča. Naš Rešitelj na plaži lahko svojo reakcijo prikrije, lahko pa se odzove s preganjanjem Preganjalca, denimo: »Za božjo voljo, gospa, ali res ne gre drugače?!«
Toda vzemimo, da naš Rešitelj ne pozna pomembnega dejstva: da se je ta otrok, ki sicer ne zna plavati, le nekaj minut prej brez dovoljenja staršev podal v globoko vodo in bi se verjetno utopil, če ga drugi kopalci ne bi rešili. To dejstvo bi bilo vsekakor odločilno, da naš Rešitelj ne bi vstopil v takšno vlogo in telesne kazni ne bi imel za sadistično izživljanje, temveč za nekaj, kar je sicer grdo in neprijetno, toda otroku v korist.
S svojo izjavo, v kateri jasno opredeli otroka kot Žrtev in mater kot Preganjalca, je Rešitelj vzpostavil dramski trikotnik in naredil prvo potezo v igri. Tako ›zaščito‹ otroka lahko doživimo kot vznemirjenje in lahko vodi v igro tretje stopnje oziroma fizični obračun z otrokovim očetom, ki je bil dotlej v ozadju in je pustil ženi, da vzgaja otroka, potem pa se vključil samo zato, da bi rešil ženo pred našim Rešiteljem, ki ga je doživel kot Preganjalca.
Tako kot v navedenem primeru ljudje pogosto začenjajo igro ali vstopajo vanjo tako, da prehitro, brez zadostnih informacij sklepajo, kaj je prav in kaj ni, kdo je dober in kdo ni. Tako kot v primeru s plaže sta v njihovi zavesti vedno definirani dve točki dramskega trikotnika, tretjo pa dodajo sami in tako sklenejo trikotnik. Pomembno je to razumeti, saj v mnogih situacijah mislimo, da smo občinstvo, čeprav smo na psihološki ravni dejansko v eni od opisanih dramskih vlog.

* * *

Bistvo igre V KREMPLJIH DROGE je v tem, da se igralec znebi odgovornosti, pri tem pa za vsa svoja nenadzorovana dejanja krivi drogo, krizo ali odvisnost. Praviloma je to nezavedna igra, ki izvira iz igralčevih prepričanj o naravi odvisnosti od drog, lahko pa je tudi zavestni manever. Ohranjanje pozitivne podobe o sebi in izogibanje krivdi sta notranja psihična korist, zunanja pa je izogibanje kazni. V značilni dinamiki igre V KREMPLJIH DROGE se igralec do drugih vede kot kruti Preganjalec, ki po obratu, v katerem je premagan, trdi, da je pravzaprav Žrtev svoje odvisnosti. Cilj igralca je blokiranje ali zmanjšanje agresivnosti nasprotnika v vlogi Preganjalca, pri tem se predstavlja kot Žrtev odvisnosti, učinkov droge ali krize zaradi pomanjkanja droge.
Medtem ko je glavna teza igre NISEM ODVISEN domneva, da posameznik, ki se drogira, ni odvisen in s tem nima nobenih težav, je v igri V KREMPLJIH DROGE glavna teza popolnoma nasprotna: ne le, da posameznik prizna svojo odvisnost, temveč je postal suženj droge in odvisnosti do te mere, da je zaradi tega popolnoma neodgovoren ali celo nesposoben. Igralec izkorišča dejstvo, da je odvisen, za pridobivanje sekundarne koristi.
Princip te igre je podoben konceptu obsedenosti. Ta je bil zelo razširjen v času inkvizicije: človek nekaj počne samo zato, ker se je vanj naselil demon ali sam satan. Z drugimi besedami, človek je zgolj orodje, lutka v rokah višje sile, ki z njim upravlja in ga sili, da počne razne stvari. V moderni različici, ki je vtkana v igro V KREMPLJIH DROGE, ne gre več za demona, temveč za odvisnost od drog (kriza ali stanje zadetosti). Kadar v nekoga ›vstopi‹ odvisnost od droge, začne ta početi stvari, ki jih sicer ne bi počel, in jih pravzaprav niti ne počne (on sam), ker to prek njegovega telesa počnejo droga, kriza in odvisnost. To so izhodišča za sceno v igri, v kateri se protagonist ne predstavlja kot Preganjalec niti takrat, ko počne okrutne stvari, temveč se ponuja kot nemočna Žrtev, ki je pravzaprav Žrtev nečesa v sebi, nečesa, kar ni on sam in kar ga sili, da počne razne nasilnosti proti svoji volji in svojemu pravemu značaju.
Med igro posameznik stori nekaj grdega, nemoralnega, kriminalnega, nehumanega ali nevarnega (je Preganjalec), nato pa trdi, da tega ni naredil on, temveč njegova odvisnost (Preganjalec postane Žrtev). Obstajata dve različici: po prvi posameznik počne to, kar počne, ker je pod vplivom droge (»Oprosti, bil sem zadet in ne vem, kaj mi je bilo.«), po drugi pa zaradi abstinenčnega sindroma (»Oprosti, kriza me je razsula, sploh se ne spomnim, kaj sem ti storil.«). Drugo različico bomo obravnavali pri opisu igre KRIZA, predvsem pri igri DAJ MI, KRIZO IMAM. Igra V KREMPLJIH DROGE je predvsem zunanja (starši, sodišče, zdravniki …), lahko pa se igra tudi znotraj skupine, z drugimi narkomani.

© Modrijan založba, d. o. o., 2013