Knjiga

Po tihem zapeljani

Ko si starši otroke naredijo za partnerje

Kenneth M. Adams»

prevod: Lili Potpara

spremna beseda: Patrick J. Carnes (predgovor)

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 160 × 235

strani: 152

vezava: mehka, zavihi

izid: 2013

ISBN: 978-961-241-741-3

redna cena: 23,90 €

modra cena: 22,70 €

vaš prihranek: 1,20 €

na zalogi

V družini, kjer vladajo zdrava čustva, spolna in duhovna vez med starši, so spolna čustva in energije pravilno usmerjene. V družini, kjer je prisotna trajna odtujenost v čustveni, duhovni in spolni povezanosti med partnerjema, pa se ustvarjajo okoliščine za prikriti incest, ko postane otrok objekt naklonjenosti, ljubezni in strasti enega od staršev. Zaradi osamljenosti in praznine, ki nastaneta v takem težavnem zakonu ali razmerju, starš svojo energijo usmeri v otroka in ga naredi za nadomestnega partnerja. Meja med skrbno in incestno ljubeznijo je prekoračena, ko razmerje z otrokom zadovoljuje potrebe enega od staršev, ne pa otrokovih. Bolj ko se zakon krha, bolj se krepi odvisnost od otroka, odzivanje starša nasprotnega spola na otroka pa je vse bolj zaznamovano z obupom, ljubosumjem in nespoštovanjem osebnih meja. Spolna energija ali napetost, ki se ustvari v prikrito incestnem odnosu, je bolj podobna zaljubljenosti kot skrbni starševski ljubezni.
Kakšna je razlika med odkritim in prikritim incestom? Medtem ko se žrtev odkritega incesta počuti zlorabljeno, se žrtev prikritega incesta počuti idealizirano in privilegirano. Toda pod tanko krinko občutkov, da je nekaj posebnega, ždi enaka travma kot pri žrtvah odkrite zlorabe: bes, jeza, sram in krivda. Občutek izkoriščenosti, ki je posledica vloge nadomestnega partnerja ali zakonca, je skrit za zidom utvar in zanikovanja. Odrasle žrtve prikritega incesta obtičijo v vzorcu življenja, s katerim poskušajo vzdrževati poseben odnos s staršem nasprotnega spola – še naprej želijo ustreči očku ali mamici in ju tako še dalje idealizirajo. S tem ohranjajo svoj poseben in privilegiran položaj ter si zanikajo bolečino in trpljenje zaradi izgubljenega otroštva. Do ločitve nikoli ne pride in občutki ujetosti v psihološkem zakonu se poglabljajo, kar okrni sposobnost žrtve za vzpostavljanje zdrave bližine in spolnosti.
»Čeprav se mnogi odrasli, ki so v otroštvu preživeli prikriti incest, prepoznajo v zgodbah žrtev odkritega incesta, večina čuti, da njihova izkušnja nima enake priznane teže, ker niso bili telesno zlorabljeni. Zatorej še vedno molče trpijo. V resnici se jih veliko sploh ne zaveda, da je bil njihov odnos s starši incesten. Knjigo sem napisal, da bi takim ljudem ponudil okvir, ob pomoči katerega bi razumeli, kaj se jim je zgodilo, kako izkušnje iz otroštva še vedno vplivajo na njihovo življenje in kako lahko začnejo okrevati.«
Knjiga je napisana strnjeno in jasno, bralcu ne ponuja zgolj informacije, ampak nanj deluje preobrazbeno. Mnogi ob branju knjige pridejo v stik s svojimi čustvi in izkušnjami, kar sproži željo po še večji jasnosti in po okrevanju. Knjiga je tudi pomemben vir za terapevte.

MNENJA STROKOVNJAKOV

»Zdaj, ko je oče odšel, boš pa ti skrbel za mamo in sestro!«
Blagoslov ali prekletstvo? Besede, ki otroka zaznamujejo za vse življenje, saj mu na rame naložijo breme, pred katerim je klonil odrasli moški. Odslej ne bo več prostora za igro, preizkušanje možnosti in delanje napak, brezskrbno potikanje in sanje o prihodnosti, saj je treba »poskrbeti za mamo, da bo ona potem lahko poskrbela zame!« In v srcu raste skrita zamera: »Kdaj bom pa jaz na vrsti?«, ki jo prezgodaj odgovorni, a nikoli povsem odrasli moški v kasnejšem življenju preigrava z ženskami svojega življenja. Spola sta lahko seveda tudi zamenjana.
Po dvajsetih letih psihoterapevtskega dela z nikoli povsem doraslimi otroki staršev, ki so breme svojih težav prevalili na šibka ramena svojih otrok, lahko trdim, da so tovrstni problemi med najpogostejšimi, ki jih srečujem v svoji praksi. Na zunaj povsem urejeni in uspešni, ti ljudje ne vedo, kaj je ljubezen, zato jo poskušajo nadomestiti s samožrtvovanjem, reševanjem, nadziranjem, skrbjo za druge, ki jih »ljubijo« in hkrati sovražijo ter krivijo za bolečine svojih nezaceljenih otroških ran.
Dr. Kenneth Adams, ki sem ga tudi osebno spoznala med svojim izobraževanjem za terapevtko v ZDA, je navdahnjen z osebno izkušnjo napisal knjigo, ki bi jo moral prebrati vsak Slovenec.

Sanja Rozman, dr. med., psihoterapevtka

***

Otroci ne upravljajo sami s svojim življenjem in vloga staršev je pri njihovem odraščanju in razvoju ključna. Nobenega privilegija ni v tem, da otrok postane zaupnik ali nadomestni partner enega od staršev, saj mu je s tem onemogočeno, da bi v resnici odrasel v avtonomno osebo. V takem odnosu, ki postane vir zmedenosti in naraščajočega besa, je otrok oropan otroštva, počuti se izkoriščenega in ujetega. Ko odrastejo, ti otroci idealizirajo svoje starše, da bi tako prikrili bolečino zanemarjenega in izkoriščenega otroka v sebi, saj biti staršev nadomestni partner pomeni biti žrtev prikritega incesta. Prepoznavanje tega fenomena je prvi korak na poti okrevanja in osvobajanja od sramu in krivde. Knjiga je dragoceno branje, ker opisuje pot do intimnosti in ljubezni do drugega.

Peter Topić, psihoterapevt

***

Izjemna knjiga, ki osvetljuje, zakaj starš in otrok ne bi smela zamenjati vlog. Kadar starš, namesto da bi zadovoljil otrokove potrebe, od otroka zahteva, da zadovoljuje njegove, nastopi nevarnost za čustveno zlorabo – za emocionalni incest. Dr. Adams nam zelo jasno predstavi nekatere oblike čustvenih zlorab, ki jih starši zagrešijo nad svojimi otroki. Bralci bodo spoznali glavne razloge, zakaj nikakor ni dobro, če si starši otroke naredijo za najboljše prijatelje.

Zoran Milivojević, dr. med., psihoterapevt

Čustveni ali prikriti incest

na vrh strani
Odnosi in čustva so precej zapletena reč. To lahko še posebej opazimo v domačem okolju, ko gre za odnose med bližnjimi družinskimi člani. Čeprav naj bi ravno dom predstavljal varno zavetje, pa je marsikdaj tudi vir konfliktov in napetosti, včasih tako intenzivnih, da lahko posledice le-teh spremljajo človeka skozi celo življenje. Eden takšnih skrajnih čustvenih vrtincev je tako imenovani čustveni incest, ko starši v otrocih iščejo tisto čustveno oporo, ki bi jo morali poiskati v partnerju.
Psihoterapevt in direktor Inštituta za zasvojenosti in travme Peter Topić in voditeljica Jelena Jančič Bobbera

Preberite odlomek

na vrh strani

Tom se je vrnil domov po napornem dnevu v pisarni in se je veselil mirne večerje v dvoje, ki sta jo načrtovala z ženo. Zazvonil je telefon. Bila je njegova mati. Kaj že spet? je pomislil. Poslušal jo je, ko mu je opisovala svoj dan. Nazadnje je začela pripovedovati, kako osamljeno in nesrečno se počuti s Tomovim očetom. Tom je čutil, kako se v njem razrašča bes, a je bil ohromljen zaradi krivde. Čakal je, da bo naredila premor v svoji litaniji, da se bo lahko vljudno opravičil in sedel k večerji, ki ga je čakala na mizi.
Kako naj se izkopljem iz tega? je premišljeval Tom, medtem ko je njegova mama še kar razpredala, kako se ob svojem možu počuti spolno nepotešeno. Tom je nestrpen in ogorčen hodil gor in dol po sobi v upanju, da bo mama nazadnje le prekinila zvezo.
Ko je rekla: »Ne vem, kaj bi naredila, če ne bi imela tebe. Želim si, da bi me tvoj oče tako poslušal, kot me ti,« je bilo Tomu dovolj. Ne da bi še kaj rekel, je odložil slušalko in v besu vrgel telefon ob tla. S solznimi očmi je zavpil ženi: »Nočem poslušati o njenih osebnih težavah! Sovražim to, a ne vem, kaj naj naredim!« Kot že tolikokrat poprej je bil Tomov večer z ženo pokvarjen.
Kot terapevt sem spoznal, da Tomova zgodba ni osamljen primer. Pogosto slišim pripombe kot »Ne prenesem, da mi oči kar naprej govori, kako zelo ljubi 'svojo princesko'«, ali »Kako si želim, da bi mi mama nehala pripovedovati o svoji osamljenosti. To ni moja stvar«, ali »Vem, da ati ne misli nič slabega, ampak mi je čudno, kadar se vtika v to, kako sem oblečena, in je ljubosumen, če grem ven s fantom«. Seznam je neskončen, toda rdeča nit je vedno enaka: občutek zlorabe in prekoračenih meja. In te zlorabe so po navadi zagrešene v imenu ljubezni in naklonjenosti.
V tesnem odnosu med staršem in otrokom ni nič ljubečega ali naklonjenega, če odnos služi potrebam in čustvom starša, ne pa otroka. »Občutek bližine« s starši, predvsem s tistim nasprotnega spola, ni vir utehe, ki jo nakazuje besedna zveza. Gre za odnos, v katerem posameznik, sprva kot otrok, potem pa kot odrasel človek, čuti, da ga starš po tihem zapeljuje. V teh »tesnih« razmerjih ni občutkov spoštovanja in hvaležnosti, temveč so vir besa, ki se krepi in si ga tisti, ki ga čuti, ne zna razložiti.

/…/

Vse družine delujejo kot sistemi, v katerih dejanja enega člana vplivajo na drugega in obratno. Čeprav vsak član deluje neodvisno, hkrati vpliva na celoto, celota pa vpliva nanj. Salvador Minuchin v knjigi Družine in družinska terapija (Families and Family Therapy) zapiše, da družinski sistem, kadar v njem nastopi motnja, teži k ponovnemu vzpostavljanju ravnovesja ali stabilnosti. Če torej vezi v zakonu niso zdrave, nepotešene potrebe staršev po bližini in čustvene potrebe zadovoljuje preostanek sistema, se pravi otroci.
V prikrito incestnem razmerju eden od staršev otroku toži o težavah v zakonu. Otrok postane njegov zaupnik. Osamljenost, zagrenjenost ter nezadovoljstvo z zakonom in spolnim življenjem so pogoste teme v teh pogovorih. Otroku je sicer zoprno, čuti, da nekaj ni, kot bi moralo biti, a staršu hitro priskoči na pomoč in začne igrati vlogo nadomestnega zakonca, ki v sistemu manjka. V takem prikrito incestnem razmerju dejavno sodelujeta oba starša. Prvi si prek otroka zadovoljuje nekatere potrebe, drugi pa čuti olajšanje, ker se mu ni treba več ubadati z nezadovoljnim partnerjem. Žrtve prikritega incesta pogosto pripovedujejo, da jih je starš istega spola pogosto spodbujal, naj po zakonskem prepiru ali v njegovi odsotnosti tolažijo starša nasprotnega spola s stavki kot: »Poskrbi za mamico, medtem ko me ne bo. Računam nate!« In otrok, upajoč, da bo vsaj nekaj njegovih potreb zadovoljenih, je z veseljem ustregel.
Ko je v prikrito incestnem razmerju meja med staršem in otrokom enkrat prekoračena, se odprejo nove možnosti za viktimizacijo. Na primer, če je starejši sin v psihološkem zakonu z materjo, utegne prikrito seksualno energijo odkrito izživeti z mlajšo sestro. Kar se je začelo kot prikrito prenašanje v zakonu nepotešenih intimnih in spolnih potreb na starejšega sina, postane odkriti incest med sorojenci. Ta primer jasno ponazarja, kako vedenje enega človeka v družini vpliva na sistem kot celoto.
Družinski sistem poskuša vzpostavljati ravnovesje in popravljati samega sebe tudi v odraslosti. Dokler zloraba ali zanemarjanje, doživeta v zgodnji dobi, ostajata zakopana globoko v nas, v odraslih razmerjih poustvarjamo svojo družino v poskusih, da bi nekako razrešili bolečino iz otroštva. Res je, družinski sistem vpliva na naše življenje tudi potem, ko ne živimo več doma in smo otroštvo pustili za seboj, češ da je itak mimo in ga je najbolje pozabiti.
Kot je povedala Emily:
Nisem mogla verjeti, da sem se poročila z moškim, ki je bil prav tak kot moj oče ... No, vsaj meni se je zdel tak. Takoj po poroki se mi je zdel očetovo nasprotje, čez nekaj časa pa sva se začela drug na drugega odzivati enako, kot se mi je dogajalo z očetom. Mož je z menoj začel ravnati kot s »princesko«, enako kot oče. Tega nisem mogla prenesti, a sem se vseeno vedla tako, da drugače z menoj sploh ni mogel ravnati. Šele tik pred ločitvijo mi je terapevtka pomagala uvideti, da se v resnici ne želim ločiti od moža, temveč od preteklosti … Od svojega očeta.
Prikrito incesten sistem odnosov tudi v odraslosti vpliva na izbiro partnerjev, odločitve o razhodu in ločitvi, spolnost in vse poskuse čustvene izpolnitve, dokler se žrtev ne sooči z resnico. Pri tem ne gre za grajanje in obsojanje staršev, temveč je treba odgovornost za težave pripisati tistemu, kar jih je v resnici povzročilo: odnosu enega od staršev z otrokom. Otroci si tega odnosa ne izberejo, temveč so vanj prisiljeni. Še kot odrasli nimamo proste izbire, dokler jasno ne uzremo preteklosti in si dovolimo izkusiti svoja čustva o njej. Odnose še vedno usmerja občutek ujetosti, ki se je razvil, ko smo enemu od staršev igrali nadomestnega partnerja. Prenos odgovornosti tja, kamor v resnici sodi, je prvi ključni korak na poti do naših resničnih čustev, potreb in želja.
Treba je razumeti, da tudi starši poustvarjajo svoje prvotne družinske sisteme. Starši večinoma niso zlonamerni in se ne zavedajo, kako vplivajo na svoje otroke, ker je del njihovega otroštva zakopan nekje globoko v njih. Na žalost je tako, da se bolečina incestnih odnosov prenaša iz generacije v generacijo, če svojega otroštva ne uzremo v pravi luči. Če si starši nikoli niso opomogli zaradi svojega izgubljenega otroštva, se njihova bridkost poglablja in pričakujejo, da jim bodo otroci na voljo tako, kot jim njihovi starši nikoli niso bili. Če se ta pričakovanja ne izpolnijo, starši otroke doživljajo kot nehvaležne, neljubeče in sebične. Rezultat so čedalje hujši prepiri med odraslimi otroki in ostarelimi starši. Zgolj volja ali ustrezen nabor moralnih meril nista dovolj za trajne in zdrave spremembe. Le če se soočimo s svojo preteklostjo, lahko prevzamemo odgovornost zase in dobimo nazaj svojo življenjsko moč, ki smo se ji odrekli, ko smo staršu igrali nadomestnega partnerja.

/…/

Zasvojenost s seksualnostjo je za žrtev prikritega incesta napačno usmerjen poskus ločitve in opredelitve jaza. Postane umišljena pot do občutka ločenosti od starša nasprotnega spola in izkušnja neodvisnega jaza. Vse žrtve prikritega incesta sicer ne postanejo zasvojene s seksualnostjo, kot tudi vsi zasvojenci s seksualnostjo niso žrtve prikritega incesta, toda mnogi odrasli, zasvojeni s seksualnostjo, so v otroštvu igrali vlogo nadomestnega partnerja enemu od staršev. Ujetost v prikrito incestno razmerje vodi v vzorec zasvojenega iskanja seksualne in ljubezenske omame, ki žrtvam prikritega incesta ponuja možnost pobega. Začasni pobeg ustvari iluzijo svobode, kar vodi v okrepljeno iskanje nadaljnjih seksualnih osvojitev.
Zasvojenost s seksualnostjo je kompulzivna potreba po izživljanju erotičnih čustev, kar se zdi edini izhod iz ujetosti, ki je posledica prikritega incesta. Zasvojenost s seksualnostjo poganja samo sebe, pri čemer vsak spolni stik povzroči še večjo spolno lakoto. Za zasvojenca, ki verjame v utvaro, da ga bo seks osvobodil praznine izgubljenega otroštva ali ponudil izhod, najnaravnejša od človekovih potreb postane vir brezupa in začaran krog.
V skrajnem primeru lahko zasvojenost s seksualnostjo celo ogrozi življenje. Iskanje spolne omame postane glavni življenjski namen, občutenje resnične živosti pa čedalje bolj zamira. Človek postane ujetnik svojih želja. Vsak poskus spolne zadovoljitve zbudi upanje po svobodi. Toda ko se iskanje nadaljuje in tveganje povečuje, se krepi tudi brezup. Ujeti duh veni in počasi umira. To so stiske, ki jih čuti človek, ki med kompulzivno masturbacijo tvega avtoerotično zadušitev, ženskar, ki se prebudi ob ženi najboljšega prijatelja in pomisli na samomor kot na edino rešitev, ali zapeljivka, ki jo po mnogih aferah za eno noč umori moški, ki ga je komajda poznala.
Ni nujno, da gre zasvojenost v take skrajnosti, a vseeno povzroča globoko trpljenje. Sprva se nenasiten seksualni apetit zasvojencu zdi pot do samoopredelitve, kmalu pa postane pribežališče namesto vira resnične ljubezni in bližine. Zasvojenost s seksualnostjo potuhnjeno razžira občutek lastne vrednosti in celovitosti ter ubija upanje. Za seboj pušča razdejanje, polno brezupa, zmede, jeze, krivde in sramu. Zasvojenci so čustveno nedosegljivi tako sebi kot tistim okrog sebe. Odnosi z drugimi so odtujeni in prisiljeni. Tudi v službi, ki zasvojencu pogosto pomeni še zadnje zatočišče, nazadnje nastopijo težave.
Zasvojenost s seksualnostjo ima veliko oblik in ne pozna razlikovanja po spolu, spolni usmerjenosti, rasi, stanu ali poklicu. Lahko je tako naravna in na videz neškodljiva kot masturbacija ali seks znotraj zakona, lahko pa tako močno poškoduje in poraja nove žrtve kot incest ali posilstvo. Vseh posilstev in incestov ne zagrešijo zasvojenci s seksualnostjo, ki se nimajo več pod nadzorom, toda nekateri zasvojenci s seksualnostjo zagrešijo krvoskrunstvo ali posilstvo. In nasprotno – vsakdo, ki se samozadovoljuje, ima zunajzakonsko razmerje, se spušča v seks za eno noč ali se s seksom izogiba konfliktom, še ni zasvojenec s seksualnostjo, čeprav se zasvojenci zatekajo v katero od teh vedenj ali celo v vsa. Zasvojenec s seksualnostjo lahko postane ujetnik masturbacije, pornografije, vzporednih razmerij, anonimnega seksa, avantur, prostitucije, transvestizma, voajerizma in ekshibicionizma.

© Modrijan založba, d. o. o., 2013

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.