E-novice

Knjiga

Samo ljubezen ni dovolj

Kako s kognitivno terapijo reševati nesporazume, spore in težave parov

Aaron T. Beck»

prevod: Maja Kraigher

naslovnica: Branka Smodiš

format: 160 × 235

strani: 332

vezava: mehka, zavihi

izid: 2013

ISBN: 978-961-241-729-1

redna cena: 38,50 €

modra cena: 36,57 €

vaš prihranek: 1,93 €

na zalogi

Rožnata očala, skozi katera gledajo zaljubljenci na skupno življenje, kmalu zbledijo in pride čas, ko se je treba za ohranitev lepega, razumevajočega in toplega odnosa tudi malo potruditi. Pri parih, ki se tega ne zavedajo, neredko dobijo prav lastnosti, s katerimi so drug drugega očarali, ob vsakdanjih obveznostih, skrbeh in hitenju negativen predznak: odločnost postane gospodovalnost, v igrivosti vidijo neodgovornost, v nestrinjanju sovražnost … Napačna interpretacija vodi v napačen odziv, nesporazum se poglablja, in ker smo za povrhu ljudje še nagnjeni k posploševanju, se nekoč lepo razmerje kaj hitro lahko začne spreminjati v nočno moro.
Dr. Aaron T. Beck je v knjigi Samo ljubezen ni dovolj zbral značilne primere iz svoje svetovalne prakse za pare, katerih odnos se je znašel v težavah. V njej obravnava vplive najrazličnejših dejavnikov, ki partnerjem zameglijo pogled (negativnega mišljenja, samodejnih misli, simbolnih pomenov …), jih ponazarja z dialogi, pojasnjuje in dopolnjuje z vprašalniki ter obenem svetuje, kako se tem vplivom ubraniti. Kakor pravi sam v predstavitvi njenega koncepta: »Skratka, v tej knjigi obravnavam možnosti, kako lahko partnerja popravita samouničujoče vzorce mišljenja in kontraproduktivne navade, izboljšata komunikacijo in pomagata osvetliti in ublažiti težave drug drugega. Nazadnje govorim tudi o tem, kako lahko s skupnimi močmi odpravita slabo komunikacijo in začneta v svoji zvezi uživati in se počutiti izpolnjena.« Naj gre za resne težave ali za odpravo občasnih drobnih nesporazumov – to je branje, ki je vsakemu paru lahko v korist.

Preberite odlomek

na vrh strani

Kognitivna terapija je del večjega gibanja v psihologiji in psihoterapiji, imenovanega kognitivna revolucija. Pridevnik kognitiven/-na, ki izhaja iz latinske besede za mišljenje, se nanaša na načine, kako ljudje oblikujemo sodbe in odločitve, in načine, kako si razlagamo – ali napačno razlagamo – dejanja drug drugega. Kognitivna revolucija je prinesla nov pogled na to, kako ljudje uporabljamo razum za reševanje problemov – ali za njihovo ustvarjanje ali poglabljanje. Od tega, kako razmišljamo, je v veliki meri odvisno, ali bomo v življenju uspeli in uživali ali celo, ali bomo preživeli. Če je naše razmišljanje premočrtno in jasno, smo bolje opremljeni za dosego teh ciljev. Če ga bremenijo zapleteni simbolni pomeni, nelogično sklepanje in zmotne interpretacije, postanemo dejansko gluhi in slepi. Če se spotikamo brez jasnega občutka, kam gremo ali kaj delamo, bomo zagotovo prizadeli sebe in druge. Če napačno presojamo in slabo komuniciramo, povzročamo bolečino tako sebi kot svojim partnerjem, potem pa nas zadene še boleče povračilo.
Žal v tesnih razmerjih – kjer sta jasno razmišljanje in popravljanje napak še posebej pomembna – izrazito težko prepoznamo in spremenimo napačne ocene o svojih partnerjih. Poleg tega je tisto, kar partnerji govorijo, pogosto čisto nekaj drugega kot tisto, kar njihovi partnerji slišijo, pa čeprav so nemara prepričani, da govorijo isti jezik. Tako težave v komunikaciji vodijo v frustracije in razočaranja, ki jih doživljajo mnogi pari, in jih nato še poglabljajo.
/…/
Številni ponavljajoči se nesporazumi in obojestranska jeza kot njihova posledica izpodjedajo temelje zveze. Večkrat sem videl, kako se podobni nesporazumi stopnjujejo do točke, od koder ni več poti nazaj. Toda pomembno dejstvo je, da partnerja lahko preprečita vihar, če dojameta nesporazum in ga razčistita, preden zaide predaleč. Namen kognitivne terapije je pomagati parom storiti prav to – razjasniti misli in komunikacijo in tako preprečiti, da bi do nesporazumov sploh prišlo.
/…/
Večina parov se zaveda, da je partnerska zveza v nenehni krizi. Ker vidijo vedno več nesrečnih zakonov in vedno več ločitev, se morda sprašujejo, ali se lahko to zgodi tudi njim.
Mladi, ki jadrajo na valovih ljubezni in romantike, si najbolj od vsega želijo uspešno zvezo. Pogosto so prepričani – vsaj na začetku – da je njihov odnos »drugačen« in da ga bosta globoka ljubezen in optimizem ohranila. Toda prej ali slej se vse premnogi pari nepripravljeni znajdejo pred problemi in konflikti, ki v zakonu postopoma vznikajo. Zavedo se naraščajočega nezadovoljstva, frustracij in prizadetosti – in dostikrat niti ne vedo natanko, v čem je problem.
Partnerja, ki sta vzpostavila zvezo, lahko v navalu razočaranja, slabe komunikacije in nesporazumov začneta misliti, da je bil njun zakon napaka. Nikjer drugje ne sliši terapevt tako obupnega »klica na pomoč« kot pri klientih, ki opažajo, da je njihov nekoč srečni zakon začel razpadati. Celo pari, ki so poročeni trideset, štirideset let, lahko začutijo potrebo po končanju zveze, v kateri zdaj vidijo neskončno vrsto napak in tegob.
Na neki način je presenetljivo, da se toliko zakonov sesuje. Pomislite na vse sile, ki naj bi po naših pričakovanjih držale par skupaj! Ljubiti in biti ljubljen gotovo spadata med človekova najbogatejša doživetja. Dodajte temu še druge stranske produkte zveze – intimnost, tovarištvo, sprejetost, podporo, če jih naštejemo samo nekaj. Imate nekoga, ki vas tolaži, kadar ste žalostni, ki vas spodbuja, kadar ste negotovi, in ki z vami deli vznemirjenje, kadar se zgodi kaj dobrega. In še dodaten bonus: spolna izpolnitev, ki jo ponuja narava kot posebno spodbudo k parjenju. Tudi zadovoljstva ob tem, da imate lahko s partnerjem otroke in si z njim ustvarite družino, ne gre podcenjevati.
Upi in spodbude staršev in drugih sorodnikov kakor tudi pričakovanja skupnosti, da bosta ostala skupaj, sestavljajo pritisk od zunaj. Kaj lahko ob vseh teh povezovalnih silah, usmerjenih v krepitev zveze, vendarle gre narobe? Zakaj ljubezen – če o drugih spodbudah sploh ne govorimo – ni dovolj močna, da bi obdržala pare skupaj?
Žal so na delu sredobežne sile, ki lahko razbijejo zvezo – razočaranja, ki jemljejo voljo, zapleteni nesporazumi in mučne napake v komunikaciji. Ljubezen sama po sebi je redko dovolj trdna, da bi lahko kljubovala tem razdiralnim silam in njihovima stranskima produktoma, nezadovoljstvu in jezi. Da se ljubezen utrdi in ne razblini, so za dobro zvezo potrebne še druge sestavine.
/…/
Zakon ali zgolj skupno življenje se razlikuje od drugih odnosov v življenju. Ko par – bodisi raznospolen ali istospolen – živi skupaj, zavezan trajni zvezi, partnerja razvijeta določena pričakovanja drug do drugega. Intenzivnost zveze podžiga dolgo speča hrepenenja po brezpogojni ljubezni, lojalnosti in podpori. In partnerji si bodisi neposredno, kakor v poročni zaobljubi, ali posredno, skozi druga dejanja, obljubljajo, da bodo zadovoljevali te globoko ukoreninjene potrebe. Vse, kar partner stori, je obarvano s pomeni, izhajajočimi iz teh želja in pričakovanj.
Zaradi močnih čustev in pričakovanj, medsebojnega zanašanja in nadvse pomembnih, a pogosto arbitrarnih simbolnih pomenov, ki jih vsak od partnerjev pripisuje dejanjem drugega, se obema zelo lahko zgodi, da si ta dejanja napačno razlagata. Kadar pride do konfliktov, ki so pogosto posledica slabe komunikacije, je verjetno, da bosta krivila drug drugega, namesto da bi razmišljala o konfliktu kot o problemu, ki ga je mogoče rešiti. Kadar se pojavijo težave in se začnejo množiti nasprotovanja in nesporazumi, partnerja na lepem ne vidita več vsega dobrega, kar drug drugemu dajeta in predstavljata – partner ni več nekdo, ki je drugemu v oporo, s katerim so doživetja lepša, s katerim skupaj gradi družino. Nazadnje lahko podvomita o sami zvezi in se tako odpovesta možnosti, da bi odvozlala vozle, ki izkrivljajo njuno razumevanje.
/…/
Pri oceni svoje zveze boste ugotovili, da je koristno misliti na svoje cilje v njej in na to, kako jih najučinkoviteje doseči. Kot vodilo sem nanizal, kaj so po mojem mnenju cilji idealne partnerske zveze.
Prvič, trudite se za trdne temelje zaupanja, lojalnosti, spoštovanja in zanesljivosti. Vaš zakonec je vaš najbližji sorodnik in se ima pravico zanašati na vas kot na predanega zaveznika, podpornika in zagovornika.
Drugič, gojite nežno, ljubečo plat svoje zveze: rahločutnost, pozornost, razumevanje ter izkazovanje naklonjenosti in ljubezni. S partnerjem glejta drug na drugega kot na zaupnika, tovariša in prijatelja.
Tretjič, krepite partnerstvo. Razvijajte občutek za sodelovanje, upoštevanje in sklepanje kompromisov. Ostrite svoje komunikacijske sposobnosti, da se boste laže odločali o praktičnih vprašanjih, kot so delitev dela, priprava in izpolnjevanje družinskega proračuna ter načrtovanje prostočasnih dejavnosti.
/…/
Ta knjiga lahko koristi partnerjem vseh vrst – sostanovalcem v hiši, v sobi in takim, ki si delijo posteljo. Ljudem z zapleti v odnosih lahko pomaga, da jih bodo bolje razumeli in se sami dokopali do rešitev. Parom, katerih težave terjajo pomoč strokovnjaka, bo rabila kot priprava na takšno svetovanje in, tako upam, kot spodbuda za iskanje pomoči. Gradivo, zbrano v knjigi, se je izkazalo kot uporabno tudi za pare, ki že obiskujejo svetovalca.
Namen te knjige je sicer izobraževati in ponujati smernice, vendar pri resno načetem odnosu ne bo mogla doseči enakega učinka, kot bi ga dosegel svetovalec ob uporabi enakih pravil in metod. Sem pa prepričan, da lahko pomaga mnogim parom, ki svetovalca običajno ne bi potrebovali ali poiskali. Nekaterim je branje te knjige lahko tudi motivacija za to, da si pozneje poiščejo strokovno pomoč, ali pa branje kombinirajo s svetovanjem.

© Modrijan založba, d. o. o., 2013