Knjiga

Seks ob zori

Predzgodovinski izvori moderne spolnosti

Christopher Ryan in Cacilda Jethá

prevod: Uroš Kalčič

naslovnica: Branka Smodiš

format: 160 × 235

strani: 376

vezava: mehka, zavihi

izid: 2013

ISBN: 978-961-241-724-6

redna cena: 38,20 €

modra cena: 36,29 €

vaš prihranek: 1,91 €

na zalogi

Ljudje smo vsaj od Darwina naprej prepričani, da je monogamija za človeka nekaj naravnega. Popularna znanost kot tudi religijske in kulturne vede vztrajajo pri prepričanju, da so moški in ženske od nekdaj živeli v skupnostih, v katerih sta bila moška zaščita in iskanje prebivališča ekvivalent ženski plodnosti in zvestobi. A ta zgodba je majava. Vse manj je poročenih parov, vse več ločitev, prešuštev in šibkega libida v sicer trdnih zakonskih zvezah.
Ali lahko to resničnost naših spolnih in družbenih življenj povežemo z očitno zastarelo in napačno predstavo, ki nam jo vsiljuje standardno prepričanje? Raziskovalni psiholog Christopher Ryan in psihiatrinja Cacilda Jethá v svoji provokativni knjigi Seks ob zori dokazujeta, da je to mogoče, ko na glavo obrneta vse, kar »vemo« o spolnosti, in ponudita jasno alternativno razlago.
Njuna temeljna ugotovitev je, da so ljudje nekoč živeli v egalitarnih skupnostih, kjer so si delili hrano, skrb za otroke in celo spolne partnerje. S prepletanjem doslej spregledanih dokazov iz antropologije, arheologije, primatologije, anatomije in psihoseksualnosti avtorja dokažeta, kako daleč od človeške narave je pravzaprav monogamija. Avtorja pojasnita predzgodovinske izvore človekove spolnosti, obenem pa predlagata optimistične smernice našega prihodnjega spolnega vedenja, ki je osvetljeno z ljubeznijo, sodelovanjem in velikodušnostjo.
Knjiga zelo duhovito odgovarja na vprašanje, kako človeška promiskuitetna preteklost odraža naše boje z monogamijo, spolno usmerjenostjo in družbeno dinamiko. Pojasnjuje, zakaj so dolgoročne resne zveze za nekatere posameznike tako težaven cilj; zakaj spolna sla ugasne, tudi ko se ljubezen poglobi; zakaj je vedno več moških, ki so pripravljeni zavreči vso preteklost in družinsko življenje zaradi bežnih afer z mlajšimi ženskami; zakaj homoseksualnost vztraja standardnim pogledom navkljub; in kaj nam človeško telo lahko pove o naših predzgodovinskih koreninah.
Avtorja knjige Seks ob zori brez dlake na jeziku in brez opravičevanja naše negotove predpostavke in neutemeljene zaključke obrneta na glavo ter ponudita revolucionarno razumevanje našega načina življenja in ljubljenja.

Christopher Ryan o svoji knjigi

Zapisali so ...

na vrh strani

Knjiga /.../ je odlična poljudnoznanstvena mišnica. Temelji na najnovejših antropoloških, evolucijskopsiholoških in psihoseksualnih dognanjih in je vznemirljivo provokativna. Morda bi jo morali izdati, ko je potekal referendum o družinskem zakoniku, saj je odlično orožje proti najrazličnejšim predsodkom in osvežilec zraka za patriarhalno postanost, ki jo je v teh prostorih vedno več. Avtorja v njej med drugim trdita in dokazujeta, da poroka ni najbolj naravna in logična zveza moškega in ženske, da pri spolnosti prenašanje genov ni najpomembnejša stvar, da so ženske veliko bolj seksualna bitja, kot si to moški in one same želijo priznati, in da smo ljudje živalska vrsta, ki je zelo mahnjena na seks.
/.../
Glavno vprašanje knjige je, kaj je bistvo človeške spolnosti in zakaj je takšna, kot je. Kakšna je pravzaprav? Če poskušamo nanjo pogledati iz sodobne perspektive, je ta podoba zelo dvoumna. Spolne frustracije, zmedenost, sram, razočaranja ... Srečni monogamni odnosi so redki, partnerji svojo spolno slo žrtvujejo za družinsko trdnost in prijateljstvo. Kaj zamori poželenje? Ali se moški in ženske res tako razlikujemo v svojih sanjarijah in željah? Kar 42 odstotkov Američank menda trpi za spolno disfunkcijo, prodaja viagre pa podira rekorde. Pornografska industrija obrača milijone in Američani zapravijo več denarja v striptiz barih kot za vse gledališke, operne in baletne predstave ter klasične in džezovske koncerte skupaj.
Tiste, ki najbolj pridigajo o strpnosti in morali ter prisegajo na družinsko življenje, od konservativnih politikov do verskih vodij, pogosto zalotijo s spuščenimi hlačami. Zakaj ta dvoličnost? Avtorja omenjata spolne škandale v Katoliški cerkvi in podatek, da je bila kar dobra petina žrtev mlajša od desetih let, ter se sprašujeta, koliko hudodelstev se je zgodilo šele v vseh sedemnajstih stoletjih, kolikor je minilo od prvega znanega papeškega odloka, ki je duhovnikom prepovedoval spolnost. Ali omejevanje spolnosti pelje v dvojno moralo? V zločine?

Irena Štaudohar, Človek je živalska vrsta, mahnjena na seks, Sobotna priloga, 26. 4. 2013

Preberite odlomek

na vrh strani

Pozabite, kar ste slišali o tem, kako so se ljudje razvili iz primatov. Ne, mi nismo potomci primatov; mi smo primati. Homo sapiens je, tako prispodobično kot dejansko, ena izmed preživelih petih vrst velikih opic, skupaj s šimpanzi, bonobi, gorilami in orangutani (gibone imamo za »manjvredne primate«). Z dvema od teh primatov – z bonobi in šimpanzi – imamo skupnega prednika, ki je živel komaj pred petimi milijoni let. To je, merjeno z evolucijskim vatlom, komaj »predvčerajšnjim«. Drobni tisk, ki razlikuje ljudi od drugih velikih opic, pa ima večina današnjih primatologov za »povsem umeten«.
Če smo »nad« naravo, smo zgolj toliko, kolikor je opotekavi deskar »nad« oceanom. Tudi če nam nikdar ne spodrsne (in spodrsava nam vsem), nas lahko naša notranja narava vsak hip potegne pod vodo. Tistim od nas, ki smo odraščali na Zahodu, so vtepali v glavo, da smo ljudje nekaj posebnega, nekaj edinstvenega med živimi bitji, nad in onkraj sveta, ki nas obdaja, prosti ponižnosti in ponižanj, ki zaznamujejo življenje živali. Svet narave je nekje pod nami in zunaj nas, je nekaj, česar se sramujemo, kar se nam upira in česar se bojimo: nekaj smrdljivega in kaotičnega, kar je treba skrivati za zaprtimi vrati, zagrnjenimi zavesami ali mentolovimi osvežili. Ali pa pretiravamo v drugo smer in si naravo zamišljamo kot nekaj angelskega, kar plava razblinjeno tam zgoraj nekje, v nedolžnosti, plemenitosti in modrosti.
A resnica je ta, da smo tako kot bonobi in šimpanzi pohotni potomci hiperseksualnih prednikov. Trditev se zdi na prvi pogled (in rdečico) nemara pretirana, vendar bi se morali že zdavnaj sprijazniti z njo. Splošno sprejete predstave o monogamnem zakonu, ki traja »dokler naju smrt ne loči«, klecajo pod neznosno težo lažnega prepričanja. Kaj je bistvo človeške spolnosti in kako je postala takšna, kakršna je? Na naslednjih straneh bomo pojasnili, kako so seizmični kulturni premiki, ki so se začeli pred približno deset tisoč leti, povzročili, da je resnična zgodba o človeški spolnosti postala tako prevratniška in nevarna, da so ji verske avtoritete za dolga stoletja zavezale usta, da so zdravniki spolnost povezovali z boleznijo, da se znanstveniki niso menili zanjo in da so jo terapevti skrivali pod svoja moralistična pregrinjala.
Tako dandanašnji v osrčju naše spolnosti divjajo globoki konflikti. Naša kultivirana nevednost je pogubna. Ker si tako močno prizadevamo, da bi prikrili resnično naravo človekove spolnosti, pol naših zakonov tone v neustavljivem plimovanju in vrtinčenju spolne frustracije, dolgočasja, ki ubija libido, nagonske nezvestobe, disfunkcije, zmedenosti in sramu. Zaporedni monogamni odnosi se nizajo pred in za mnogimi od nas kakor osamljeni otočki bežne sreče v hladnem, temnem morju razočaranja. In koliko parov, ki jim uspe ostati skupaj, se je kratko malo sprijaznilo s tem, da je žrtvovalo svoj eroticizem na oltarju treh nenadomestljivih življenjskih radosti: družinske trdnosti, tovarištva in čustvene, če že ne spolne bližine? Je mar tiste, ki nedolžno hrepenijo po teh radostih, preklela narava, da morajo životariti ob počasnem zamiranju partnerjevega poželenja?
Španska beseda esposas pomeni tako »žene« kot »okovi«. V slovenščini poznamo izraz zakonski jarem. Razlog, da zakon tako pogosto odevamo v črnino in slikamo kot začetek konca spolnega življenja moškega, niti ni tako za lase privlečen. Pa tudi ženske je ne odnesejo dosti bolje. Le katera si želi živeti z moškim, ki se čuti ujetega v svoji ljubezni in čigar čast postavlja meje njegovi svobodi? Le katera si želi preživeti življenje v nenehnem opravičevanju, ker je pač samo ena izmed žensk?
Ja, nekaj je hudo narobe. Ameriško zdravniško društvo poroča, da kakih 42 odstotkov Američank trpi za spolno disfunkcijo, medtem ko viagra iz leta v leto podira prodajne rekorde. V poslu s pornografijo se po vsem svetu obrača od 57 do 100 milijard dolarjev letno; samo v Združenih državah pornografska industrija služi več kot CBS, NBC in ABC skupaj. Zanjo gre več denarja kot za vse koncesije profesionalnih nogometnih, bejzbolskih in košarkaških klubov in »Američani porabijo več denarja v barih s striptizom kot za broadwayska, nebrodwayska, regionalna in neprofitna gledališča, opero, balet ter koncerte džezovske in klasične glasbe – skupaj«.
Potemtakem si ne moremo zatiskati oči pred dejstvom, da smo živalska vrsta, ki je še posebej mahnjena na seks. Po drugi strani se zdi, da je tako imenovani »tradicionalni zakon pod nenehnim udarom z vseh mogočih strani – medtem ko se že tako in tako ruši sam vase. Celo najbolj zagrizeni zagovorniki »normalne« spolnosti klecajo pod njegovo težo, medtem ko se neskončne procesije moških politikov (Clinton, Vitter, Gingrich, Craig, Foley, Spitzer, Sanford) in verskih voditeljev (Haggard, Swaggart, Bakker), ki so še malo prej na ves glas peli hvalo »družinskim vrednotam«, drug za drugim odtihotapljajo na svoje skrivne zmenke z ljubicami, prostitutkami ali gojenci.
Celo strah pred božjo kaznijo ni dovolj učinkovit. Samo v zadnjih nekaj desetletjih je na stotine katoliških duhovnikov priznalo na tisoče spolnih zločinov zoper otroke. Leta 2008 je morala Cerkev za odškodnino za spolno zlorabo plačati štiristo šestintrideset milijonov dolarjev. Dobra petina žrtev je bila mlajša od desetih let. Toliko nam je znano; mar si potlej sploh upamo zamisliti, koliko trpljenja so takšna hudodelstva povzročila v vseh sedemnajstih stoletjih, kolikor je minilo od prvega znanega papeškega odloka, ki je duhovnikom sprevrženo prepovedal spolno življenje (Decreta in Cum in unum papeža Siricija iz leta 386)? Kolikšen je moralni dolg do pozabljenih žrtev te nerazumne zavrnitve spolnosti, tega osnovnega človeškega nagona?
Leta 1633 je inkvizicija Cerkve pod grožnjo mučenja prisilila Galileja, da je javno izjavil nekaj, za kar je vedel, da je laž: da je Zemlja nepremična v središču vesolja. Tri in pol stoletja pozneje, leta 1992, je papež Janez Pavel II. priznal, da je imel znanstvenik sicer čisto prav, vendar je bila inkvizicija »dobronamerna«.
No ja, dobronamerne inkvizicije pač ni, ali ne!
Tako kot te otročje nepopustljive predstave o tem, da se celotno vesolje vrti okrog velepomembne Zemlje, tudi uveljavljena razlaga predzgodovine ponuja podobno hitropotezno, zastarelo vrsto tolažbe. Kakor so papeži drug za drugim zavračali vsakršno kozmologijo, ki je skušala premakniti človeštvo iz vzvišenega središča neskončnega prostranstva vesolja, in kakor so Darwina zasmehovali (in to ponekod še vedno počno), ker je dokazal, da so človeška bitja stvarstvo naravnih zakonov odbiranja in prilagoditve, tako so mnogi znanstveniki očitno še dandanašnji zaradi čustvenih odporov slepi za vsako takšno pojmovanje evolucije človekove spolnosti, ki v njeno središče ne postavlja monogamne nuklearne družinske celice.
Čeprav nas prepričujejo, da živimo v času seksualne osvoboditve, spolnost današnjega človeka pretresajo resnice, o katerih se ne sme govoriti na glas. Navzkrižje med tem, kar nam dopovedujejo, da čutimo, in tem, kar v resnici čutimo, je nemara poglavitni vir zmede, nezadovoljstva in nepotrebnega trpljenja, ki nam jih prinaša ta čas. Odgovori, ki nam jih običajno ponujajo, ne odgovarjajo na vprašanja, ki žgejo v srčiki naših erotičnih življenj: Zakaj se moški in ženske tako razlikujemo v svojih željah, sanjarijah, odzivih in spolnem vedenju? Zakaj čedalje bolj množično varamo drug drugega in se ločujemo, hkrati pa se ne odrekamo v celoti zakonu? Od kod naenkrat prava pandemija enostarševskih družin? Zakaj strast v toliko zakonih tako naglo izhlapi? Kaj mori poželenje? Kako da je toliko moškim in ženskam, pa čeprav se že ves čas razvijamo skupaj prav tu na tej Zemlji, blizu misel, da smo kakor z različnih planetov?
Ameriška družba, ki je tako zagledana v medicino in podjetništvo, se je na to nenehno krizo odzvala tako, da je razvila pravi zakonski industrijski kompleks terapije za pare, farmacevtskih pomagal za erekcijo, časopisnih svetovalcev za spolnost, srhljivih kultov deviških zaobljub in neskončne povodnji vabljivih oglasov (»Spustite svojo ljubezensko zver s povodca! Hvaležna vam bo!«). Cele skladovnice revij, ki jih prodajajo po veleblagovnicah, obljubljajo zvijače, ki naj bi zanesljivo obudile iskro vašega umirajočega spolnega življenja.
Ja, nekaj sveč tukaj, nekaj tangic tam, pa še prgišče rožnih listov razsujte po postelji, in spet bo natanko tako kot prvič! Kako pravite? Da še zmeraj pogleduje za drugimi ženskami? In ona še vedno daje vtis hladnega razočaranja? In on da konča, še preden se vi prav zagrejete?
No, če je tako, potem naj pač strokovnjaki ugotovijo, za čim bolehate vi, vaš partner, vaš odnos. Mogoče bo njemu treba povečati njegov penis ali njej predelati nožnico? Mogoče ima on »probleme s prevzemanjem obveznosti«, »fragmentarni superego« ali pa strah zbujajoči »kompleks Petra Pana«. Vas morda muči depresija? Pravite, da ljubite svojega dolgoletnega zakonskega druga, le spolno vas ne privlači več tako, kot vas je nekdaj? Morda koga od vaju – ali pa kar oba – skomina po kom tretjem? Mogoče bi pa enkrat za spremembo poskusila na kuhinjskih tleh? Ali pa se prisilila, da bi to počela vsak večer leto dni? Kaj pa, če on preživlja krizo srednjih let? No, kar tele tabletke vzemite. Pa novo pričesko si omislite. Nekaj je gotovo narobe z vami.
Se kdaj počutite kot žrtve dobronamerne inkvizicije?
Ta shizofreni odnos do naše prave spolne narave pa ni prav nič novega za zabavno industrijo, ki je že zdavnaj začutila takšno razcepljenost med javnim izrekanjem in zasebnimi željami. Leta 2000 je New York Times v članku z naslovom »Pornografija na Wall Streetu« poročal, da je General Motors prodal več trdoerotičnih filmov kakor Larry Flynt, lastnik Hustlerjevega imperija. Več kakor osem milijonov ameriških naročnikov na DirecTV, podružnico General Motorsa, je namreč od satelitskih ponudnikov vsako leto nakupilo za dvesto milijonov dolarjev plačljivih erotičnih filmov. Podobno velja za Ruperta Murdocha, lastnika Fox News Networka in vodilnega ameriškega konservativnega časnika The Wall Street Journala, ki je s pornografijo od neke satelitske televizije zaslužil več, kot je služil Playboy s svojo revijo, kabelsko televizijo in internetno prodajo skupaj. AT&T, ki je prav tako podpornica konservativnih vrednot, pa po svojem Hot Networku s trdoerotičnimi filmi oskrbuje več kakor milijon hotelskih sob po vsej deželi.
Ta seksualna hipokrizija v Ameriki je nerazložljiva, če se oklepamo tradicionalnih modelov človekove spolnosti, ki vztraja v prepričanju, da je monogamija naravna, zakonska zveza človeško univerzalna, vsaka oblika družine, ki ni nuklearna, pa odklonska. Zato potrebujemo novo razumevanje samega sebe, ki ne bo utemeljeno na pridigarskih omejitvah ali všečnih hollywoodskih fantazijah, temveč na pogumnem in nesramežljivem soočenju z obilico znanstvenih podatkov, ki osvetljujejo prave izvore in naravo človekove spolnosti.
Smo v vojni s svojim eroticizmom. Bojujemo se s svojimi hrepenenji, pričakovanji in razočaranji. Religija, politika in celo znanost so na bojni nogi z biologijo in poželenji, ki so se v nas razvijali milijone let. Kako narediti konec temu nepopustljivemu boju?
Na naslednjih straneh bomo ponovno premislili nekatere izmed najpomembnejših znanstvenih pogledov današnjega časa. Vprašali se bomo o najglobljih predpostavkah, na katerih slonijo sodobni pogledi na zakonsko zvezo, sestavo družine in spolnost – vprašanjih, ki nas zadevajo vse, vsak dan in vsako noč.
Pokazali bomo, da so se človeška bitja razvijala v tesnih skupnostih, v katerih so si delila skoraj vse – hrano, zavetje, zaščito, skrb za otroke, celo spolne radosti. Ne trdimo, da so ljudje po naravi nekakšni marksistični hipiji. Kakor tudi ne mislimo, da je bila romantična ljubezen v predzgodovinskih skupnostih neznana oziroma nepomembna. Skušali bomo le pokazati, da sodobna kultura pretirano poudarja zvezo med ljubeznijo in spolnostjo. Priložnostna – ne pa tudi razpuščena – spolnost, z ljubeznijo ali brez nje, je bila za naše predzgodovinske prednike nekaj čisto običajnega.
Odgovorimo si torej na vprašanje, ki ste si ga najbrž že sami zastavili. Kako lahko sploh karkoli vemo o spolnosti, kakršna je bila v predzgodovinskih časih? Nihče, ki je danes med živimi, ni bil priča predzgodovinskemu življenju, in ker družbeni običaji ne puščajo fosilov, se nam kar samo vsiljuje vprašanje, ali ne gre tu zgolj za poljubno ugibanje.
Niti ne. Znana je zgodbica o sojenju človeku, ki je bil obtožen, da je v gostilniškem pretepu nekomu odgriznil prst. Pred sodnika je stopila tudi priča pretepa. Obtoženčev zagovornik jo je vprašal: »Pa ste na lastne oči videli, kako je moja stranka odgriznila prst?« Priča je odgovorila: »No ja, to ravno ne.« »Aha!« je rekel odvetnik in se samozadovoljno nasmehnil. »Kako pa potem lahko trdite, da je prav ona odgriznila prst temu človeku?« Priča je odgovorila: »Videl sem, kako ga je izpljunila.«
Poleg obširnega posrednega dokaznega gradiva, ki ga najdemo v družbah po vsem svetu in med primati, ki so s človekom v tesnem sorodstvu, si bomo tako ogledali tudi nekaj tega, kar je evolucija izpljunila. Raziskali bomo anatomske značilnosti, vklesane v naša telesa, in nenasitno hlepenje po novem v spolnosti, ki se izraža v naši pornografiji, reklamnih oglasih in veselih uricah po službi. Prisluhnili bomo celo sporočilom, skritim v tako imenovanih »kopulacijskih vokalizacijah« sosedove žene, kadar sredi nočnega spokoja vzkrika v ekstazi.

© Modrijan založba, d. o. o., 2013

Multimedija

na vrh strani