publicistika

Leta 2009 so prodali delo Marcela Duchampa Belle Haleine (ready-made v obliki toaletne vodice) za 7,9 milijona evrov. Zdi se, da svetovna gospodarska kriza ni opazno prizadela trgovanja z umetninami. Zakaj so torej nekatera umetniška dela toliko vredna, kako se določa njihova vrednost in kdo odloča, kaj je »dobro« umetniško delo in kdo je »dober« umetnik – na ta vprašanja v knjigi Velike in male skrivnosti sveta umetnosti odgovarjata samostojni novinarki Danièle Granet in Catherine Lamour.

Da bi meja opravljala svojo vlogo, določeno z mednarodnim in notranjim pravom, je potrebno posebej usposobljeno moštvo. To navadno pripada različnim državnim resorjem, zlasti obrambnemu in notranjemu, lahko pa tudi finančnemu. Od konca prve svetovne vojne so se varuhi meje na Slovenskem menjali, spreminjali, nekatere sestavine pa so ostale podobne.
V času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Kraljevine Jugoslavije so to vlogo opravljali vojaki obmejne čete, orožniki, finančni stražniki in carinsko osebje. Po drugi svetovni vojni so ostali vojaki obmejnih enot, orožnike so zamenjali miličniki, finančne stražnike so deloma nadomestili cariniki.

Izgubljeni čas Andreja Inkreta je dokumentarna knjiga sedmih esejev, 36 »nekih davnih zapisov« (nastalih med jesenjo 1989 in pomladjo 1992) in štirih daljših intervjujev. Eseji pripovedujejo o političnem komisarju Dušanu Pirjevcu - Ahacu in njegovem »hudem slovesu od vsega partizanskega«, o Prešernovem in Smoletovem junaku Črtomiru, o Šeligovem »uslišanem spominu« in Jančarjevi »noči arheologov«. Esejističnim besedilom sledijo aktualistične kolumne o »vmesnem času« – serija sprotnih, zelo osebnih, tako rekoč »literarnih« odzivov na razpad vzhodnoevropskega komunističnega kompleksa (in jugoslovanske politično-zgodovinske konstrukcije skupaj z njo), hkrati pa komentarjev in kritik najzgodnejše dobe slovenske državnosti.

Angleški dopisnik Bernard Newman je svojo knjigo Titova Jugoslavija (1952) začel s šalo o nekom, ki naj bi se mu v tistih časih smejali vsi Jugoslovani. Kmalu po koncu vojne je namreč zavpil: »Dol s Stalinom!« in bil zaprt leta dolgo. Ko je prestal kazen, je bil odločen, da ne bo ponovil iste napake. Pa je zavpil: »Naj živi Stalin!« in bil takoj zaprt za naslednja štiri leta.
Mi, ki smo bili rojeni v letih po drugi svetovni vojni, smo se naučili še nadaljevanja šale. Nesrečnik si je ob zaporniški košti ves čas želel, da bi se vsaj enkrat lahko posladkal. In ko je prišel drugič iz zapora, ga je ena njegovih prvih poti vodila v slaščičarno, kjer si je naročil baklavo. A ko ga je natakar vprašal, ali želi grško ali turško, se je prestrašen premislil in ni naročil nič. Za vsak primer, da ne bi bilo spet kaj narobe.

Avtorica v knjigi raziskuje odnos Katoliške cerkve do spolnosti in do žensk ter postavlja pod žaromet velike tabuje katolicizma – homoseksualnost, pedofilijo, kontracepcijo, celibat, zunajzakonsko partnersko zvezo, samozadovoljevanje in splav – ki jih Katoliška cerkev bodisi ovija v tančice molka ali pa do njih zavzema skrajno obsojajoča stališča. S pomočjo izčrpnega zgodovinskega gradiva podaja – s humorjem in ironijo – pregled razvoja katoliške spolne morale, od antike, v kateri izvirajo njene nekrščanske korenine, vse do Benedikta XVI. Knjigi, ki je prvič izšla že leta 1988 (v slovenščini leta 1992) in do danes doživela več ponatisov in dopolnitev, je Uta Ranke-Heinemann leta 2012 dodala novo poglavje, »Moje veliko razočaranje«, ki ga je posvetila papežu Benediktu XVI., svojemu nekdanjemu študijskemu kolegu na teologiji.

›Zaupni dokumenti Benedikta XVI.‹ in še mnogih drugih visokih funkcionarjev Svetega sedeža so zajeti v ta vroči dosje aktualne, tako notranje- kot tudi zunanjepolitične dejavnosti Države mesta Vatikana.
Milijonom katoliških vernikov po vsem svetu ›krvavi srce‹ ob vse očitnejšem spoznavanju, da je ›cesar gol‹: da se sredi večnega mesta, za mogočnimi zidovi te žepne državice njeni državljani vse dni ne predajajo le kontemplaciji in razpravam o poslednjih rečeh, temveč so aktivni udeleženci poslovno-finančnih tokov in političnega kadrovanja, svoje mreže pa pri tem razpenjajo po vsem planetu.
Zato ni niti nenavadno niti presenetljivo, da so te, nekoliko prikrivane dejavnosti postale predmet zanimanja (zlasti) novinarjev: zlasti italijanskih, kajti italijansko državo delovanje vatikanskih politikov tudi najmočneje (pri)zadevajo.

Vélika recesija, ki se je začela leta 2007, traja že štiri leta, njenega konca pa še ni na vidiku. Kakih 24 milijonov Američanov je brezposelnih ali neustrezno zaposlenih, ob sedanji stopnji ustvarjanja delovnih mest pa normalna raven zaposlenosti ne bo dosežena še do konca desetletja. To je tragedija. Naj jo kar tako sprejmemo?
»Ne!« jasno odgovarja ameriški ekonomist in nobelovec Paul Krugman v svojem pozivu ›k orožju‹: take situacije poznamo in vemo, kako jih rešiti; za ukrepanje nam manjka samo politična volja.

Finančna straža, dandanes bi jo postavili med carino in finančno policijo, je med obema svetovnima vojnama in neposredno po njej spadala v pristojnost finančnega ministrstva v Beogradu ter njemu podrejene finančne direkcije v Ljubljani. Bila je uniformirana in oborožena, z nekaj prvinami vojaške organiziranosti. Poslovanje teh mož pri nas je potekalo v slovenskem jeziku, izjemoma v srbohrvaščini. Opravljali so naloge, povezane z zagotavljanjem državnih prihodkov – od tako imenovanih posrednih dajatev, od užitnine (današnje trošarine) do predmetov državnega monopola.

Knjiga Skrivni Wojtyła je raziskava o mehanizmih delovanja Vatikana v času pontifikata Janeza Pavla II. in o (političnih) vzgibih, ki so botrovali njegovi nagli beatifikaciji (za blaženega je bil razglašen 1. maja 2011). Avtorja najprej podrobno razčlenita bleščečo javno podobo papeža, po čigar smrti so množice na Trgu svetega Petra zahtevale »takojšnje svetništvo«, in se vračata k pripovedi, vredni največjih mojstrov srhljivk.
V prvem delu pripovedujeta o poljskem duhovniku Karolu Wojtyłi, njegovem kariernem napredovanju v cerkveni hierarhiji in neskončnih bojih s poljskimi povojnimi oblastmi. Njegovo pot spremljamo v vatikanske palače, podoživimo nepojmljivi atentat na papeža in odkrivamo raznovrstne zveze Janeza Pavla II. z odporom proti komunističnemu režimu.

»Špicelj nima imena, ne očeta in matere. Izobčenec je, ki se je po lastni volji izključil iz človeške družbe, da bi služil zlu, v imenu katerega napada samo bistvo človeka.«

Špicelj je – če parafraziramo češkega literarnega kritika – mešanica pustolovskega romana, zgodovinopisja, ki bogato črpa iz arhivskih virov, humoristično obarvanih spominov, kingovske grozljivke o pošastih pod površjem vsakdanjosti, besnega pamfleta, političnega manifesta in recimo še junaške legende. Knjiga prikazuje življenje čeških disidentov (v njej nastopa tudi Václav Havel in vrsta drugih disidentov) in perfidno delovanje tajne policije. Avtor pripoveduje o svojih disidentskih izkušnjah v letih od 1982 do 1989, do padca komunizma.