Še do brezplačne dostave.

SLOVENSKI ROMAN DESETLETJA

Foto: Igor Modic

Drago Jančar, TO NOČ SEM JO VIDEL

2020 – trinajsti natis

Začelo se je tako, da sva oba hotela odpovedati ...

Začelo se je tako, da sva oba hotela odpovedati. Vendar je bilo morda prav zato nadaljevanje lažje. Opravičil sem se: ... če je napačno razumela, ker sem rekel, da rekrutom najprej povem, da ... in je spoštovana gospa potem mislila, da jo obravnavam kot kakšnega rekruta ... v resnici pa ... ah, saj ni nič, je rekla in se zasmejala, dajte mi tisto strgalo. Takšna je bila, Veronika. Kar naenkrat se ji je lahko razpoloženje povsem spremenilo. Dal sem ji strgalo. Zasmejala se je in z vso vnemo začela drgniti konja po dlaki.

Poslej sva se izogibala pogovorom o rekrutih, konjeniških atakah, bombah in kolubarski bitki, kmalu sva se posvetila sedlanju in že čez nekaj dni pravilni drži telesa med sedenjem, gibljivosti seda, trdnim ledjem in sproščenim ramenom, vajetim in kmalu prvim korakom. Mlada dama je naglo napredovala. Zdelo se mi je, da razume, da je jahanje celovit odnos med konjem in jezdecem, še prej pa med učencem in učiteljem. Naučiti se ravnati s konjem ni samo tehnično opravilo, treba si je pridobiti njegovo zaupanje, še prej pa je treba zaupati učitelju, če hočemo, da bo konj zaupal nam. Nisem ji rekel, kar rečem rekrutom, da je namreč treba brezpogojno upoštevati in izvrševati učiteljeve ukaze, če hočemo, da bo konj upošteval in izvrševal naše. Zdelo se je, da ta trojni odnos subordinacije počasi dojema. Na srečo o tem ni želela razpravljati, kajti takšna razprava bi se zagotovo končala z novim prepirom. Meni pa je postalo lažje nekega dopoldneva, ko sva sedla v travo in mi je rekla, naj ji govorim o konjih. Kaj naj govorim? Vse, kar vem. To bo pa dolga zgodba, sem rekel, veliko vem. Pa veliko povejte, je rekla, je res, da je bil nekoč v prazgodovini konj majhen kot pes? Res je, bil je takšna majhna žival, ki je živela v gozdovih Sibirije in srednje Evrope, zdaj pa je velik in lep, kot sta lepa Vranac in Lord. Govoril sem ji o arabcih in lipicancih, o haflingerjih in hanoverancih, pripovedoval sem ji, kako sem živel s konji od otroštva, s konji mojega očeta, ki so prihajali in odhajali, Vranca sem sam vzgojil, uspelo mi ga je spraviti v vojsko in pripeljati s seboj iz Valjeva v Ljubljano ... O ulancih in o bitkah, v katerih ubijajo tudi konje, ne samo jezdecev, ji nisem več govoril.

Mislite, da res razumejo? je vprašala, gledajo že, kakor da bi človeka razumeli, je dodala.

Če človeka razume aligator ... sem rekel previdno, potem ga lahko tudi konj.

Zasmejala se je. Tudi vi ste slišali? Seveda, kdo pa ni? Prav ljubek aligatorček je bil, je rekla. Nisem ga mogla pustiti doma samega, pa sem ga včasih malo peljala na sprehod po mestu. Zasmejala se je, gotovo ob misli, kakšna atrakcija je bila zverinica za zmedene sprehajalce. Ampak ni razumel vsakogar, mojega moža že ne. A veste tudi to, da ga je v kadi med kopanjem ugriznil? Potem je moral od hiše, aligator namreč. Zasmejala se je. In se hip zatem zresnila. Leo ga je odpeljal k veterinarju. Zdaj je nagačen. Žal ni bilo mogoče drugače.

Nisem vprašal, kam je aligator ugriznil njenega moža. Čutil sem precejšen odpor ob misli na tisto žival v njuni kopalni kadi. Tudi če sem si lahko predstavljal, kako gospa vodi aligatorčka na vrvici po promenadi in kako tista žival, ki je vajena drugega okolja, caplja za njo ... pa trume zijal, se mi je misel na močvirsko zverino v kopalni kadi zdela povsem neznosna. Tega sveta in takšnih ljudi ne razumem. Vsaj takrat sem še tako mislil. O tisti majhni zveri je govorila kakor o domači mački. Videti je bila žalostna, ker jo je bilo treba pokončati. In sploh, njena razglabljanja o konjih, svobodnih živalih, niso bila v skladu z aligatorjem, ki mora potem živeti v njihovem razkošnem stanovanju. Tega ji nisem rekel, nisem hotel nobenega novega spora, sprijaznil sem se z mislijo, da je mlada gospa, kot je menil major Ilić, pač nekoliko nenavadna, in kot pogosto bogati ljudje, tudi nekoliko ekscentrična. V njej so bila nekakšna nasprotja, to se je videlo tudi po njenem razpoloženju, ki se je spreminjalo kot aprilsko vreme, enkrat je prišla vsa vedra in nasmejana, drugič otožna in povsem odsotna, kakšnega mojega stavka sploh ni slišala. Toda s tem se nisem mogel ukvarjati, vsaj takrat še ne. Bila sva iz različnih svetov, dva, ki sta se slučajno srečala, čez kak mesec ali manj se bo ona odpeljala s svojim možem, jaz pa se bom vrnil v kasarno k svojemu eskadronu. Čeprav je zdaj vse skupaj postalo podobno šoli jahanja in sva se precej bolje razumela, čeprav sem se zalotil, da me kakšno jutro prav veseli, da jo bom spet videl, sem si želel, da bi se tole čim prej končalo.

 

A konje je imela zares rada. Morda bolj kot ljudi. Sčasoma sem začel razumevati, zakaj jo je tako razburilo, ker vojaki ženemo konje pod bombe, se pravi pod granate. Bili so zadnji avgustovski dnevi, počasi so se prevešali v jesen. Zjutraj sem se javljal v kasarni, kjer so me oficirji zbadali s kakšnimi dvoumnimi opazkami o mojem dvojnem življenju, dopoldneve sem preživljal na jahališču z njo in obema konjema, z njenim možem sva komaj izmenjala kakšno besedo, kadar je prihajal ponjo. To je bilo vse redkeje, vse pogosteje jo je pripeljal in odpeljal njihov šofer. Menda je bil Leo Zarnik zelo zaposlen, ne samo s posli, tudi s streljanjem divjih prašičev in srnjakov. Moje učenke njegovo ubijanje živali očitno ni motilo. Motilo jo je, ker vlačimo konje v vojno, kjer jih lahko zadenejo bombe, se pravi granate. Videl sem, da njen mož na zadnjem sedežu prevaža lovske puške, nekoč je rekel, da me bo povabil na streljanje v tarče. A je očitno isti hip na svoje povabilo pozabil.

Ko sva prvič skupaj objezdila nekaj krogov v maneži, ona na Lordu, jaz na Vrancu, in ko je precej spretno razjahala, sem ji zaploskal. Priznam, milostljiva gospa, nisem pričakoval, da boste tako hitro napredovali. Lahko bi se reklo, da že znate jezditi. In poleg tega – Lord vas prav dobro prenaša.

Zdi se mi, je rekla, da bolje kot vi.

Oprostite, hotel sem reči, da vas že sprejema za svojo gospodarico. Gospodarica, je rekla, kakšna butasta beseda. Tako je pač, sem rekel, ko vas bo ubogal na ukaz, ko bo razumel vaše besede, takrat bova pa že proti koncu najine šole. Kako pa se to doseže? je vprašala. Govoriti mu je treba, sem rekel, in se ga dotikati, potem razume, med človekom in konjem se splete močna vez ... Nekaj časa me je gledala, potem je vprašala: kot med dvema človekoma? Ja, sem odgovoril. Skoraj tako.

Naslednje jutro je prišla čudno razpoložena. Pomislil sem, da je za njo kakšna težavna zakonska noč zaradi izleta na Sušak ali novega aligatorja ali kdo ve česa, pa je bilo nekaj povsem drugega. Razmišljala sem, je rekla, kaj ste včeraj govorili o konjih in ljudeh, kako se je treba pogovarjati. Midva se pravzaprav zelo malo pogovarjava, je rekla. Res je, milostljiva gospa, sem rekel. Razen o konjih, o tem sva se veliko pogovarjala.

Zasmejala se je. Nehajte s to milostljivo gospo, Stevan, je rekla. Potem je nekako odsotno pogledala čez Savo v zeleno pobočje hribov. Nimate nobenega dekleta, Stevan? Imam, sem rekel. Potem sem pomislil, da pravzaprav ne vem, ali jo še imam. Pravzaprav ne vem, sem rekel, imel sem jo, v Valjevu, včasih mi še napiše kakšno pismo. Kako ji je ime, je vprašala. Jelica, sem odgovoril. Je lepa? Skomignil sem z rameni, meni se je zdela lepa. Kostanjeve lase ima, sem rekel v zadregi.

In kako te kliče Jelica?

Stevo.

No, torej si Stevo. Te lahko kličem kakor tvoja Jelica?

Malo mi je vzelo sapo. Jaz sem Veronika, je rekla, lahko me tako kličeš. Razumem, gospa, sem rekel, kakor da bi odgovarjal majorju Iliću. Nič gospa – samo Veronika. Razumem, Veronika. Še dobro, da razumeš, je rekla.

(str. 17–21)

 

Nenavadna ljubezenska zgodba o pristni, spontani, izraziti ljubezni do življenja, v katero poseže prisilna, nenaravna, neubranljiva smrt.
Eros-thanatos v sicer velikokrat videni, a obenem vselej novi, presunljivi podobi.

dr. Tomo Virk, Pogledi, 8. 9. 2010

Foto: Igor Modic

Nagrade in nominacije

KRESNIK 2011
NAGRADA ZA NAJBOLJŠO TUJO KNJIGO 2014 (Prix du Meilleur Livre étranger Sofitel, Francija)
NAGRADA SOROPTIMIST 2014 (Francija)

Nominacije:
nagrada Femina 2014 (Francija)
nagrada bralcev regije Poitou-Charentes 2014 (Francija)
nagrada Angelus 2015 (Poljska)
nagrada Jasna Poljana 2017, 2018 (Rusija)

Drugo:
– »knjiga meseca« decembra 2015 radia ORF (ORF-Bestenliste
)
finalist za »kresnika vseh kresnikov« ob 25-letnici nagrade (2016)
najboljši roman »tretjega kresnikovega desetletja« (2020)

Foto: Igor Modic

Drago Jančar

Drago Jančar, rojen v Mariboru leta 1948, sodi med najplodovitejše in najpogosteje prevajane slovenske pisatelje. Je redni član SAZU.
Poleg novel, dram, esejev ter scenarijev za televizijske igre in film je napisal romane Petintrideset stopinj (1974), Galjot (1978), Severni sij (1984), Posmehljivo poželenje (1993), Zvenenje v glavi (1998), Katarina, pav in jezuit (2000), Graditelj (2006), Drevo brez imena (2008), To noč sem jo videl (2010), Maj, november (2014), In ljubezen tudi (2017).

Domače književne nagrade:
nagrada Prešernovega sklada 1979
Prešernova nagrada 1993
Kresnik – za romane Zvenenje v glavi (1999), Katarina, pav in jezuit (2001), To noč sem jo videl (2011) ter In ljubezen tudi (2018)
Rožančeva nagrada – Razbiti vrč (1993), Egiptovski lonci mesa (1995), Duša Evrope (2006)
Grumova nagrada – Disident Arnož in njegovi (1982), Veliki briljantni valček (1985), Zalezujoč Godota (1989), Halštat (1995)

Mednarodne in tuje književne nagrade:
evropska nagrada za kratko prozo (Augsburg, 1994)
Herderjeva nagrada (2003)
nagrada Jeana Améryja (2007)
nagrada Hemingway-Sparkasse (Lignano, 2009)
nagrada za mediteransko kulturo (Cosenza, 2009)
evropska književna nagrada ACEL (Strasbourg, 2011)
nagrada Prix de l'inaperçu (Francija, 2012) za roman Zvenenje v glavi
nagrada za najboljšo tujo knjigo (Francija, 2014) za roman To noč sem jo videl
nagrada Soroptimist (Francija, 2014) za roman To noč sem jo videl
mednarodna nagrada Ignazia Siloneja (Italija, 2016)
nagrada Stefan Mitrov Ljubiša (Črna gora, 2019)
avstrijska državna nagrada za književnost (2020)

Prevodi

albanščina: Atë natë e pashë, Dituria, 2019, prev. Nikollë Berishaj
španščina:
Aquella noche la vi, Bärenhaus, 2019; prev. Florencia Ferre
turščina: Gece Gördüm Onu, Dedalus, 2018; prev. Neşe Ay Başman
ukrajinščina:
Цієї ночі я її бачив, Izdavaštvo 21, 2018; prev. Marjana Klimec
češčina:
Dnes v noci jsem ji viděl, Plus, 2018; prev. Kamil Valšík
grščina:
Αυτή τη νύχτα την είδα, Kastaniotis, 2018; prev. Λόισκα Αβαγιανού (Lojzka Avajanos)
nizozemščina:
Die nacht zag ik haar, Querido, 2018; prev. Roel Schuyt
madžarščina:
Ma éjjel láttam őt, L'Harmattan, 2016; prev. Orsolya Gállos
angleščina:
I Saw Her That Night, Dalkey Archive Press, 2016; prev. Michael Biggins
italijanščina:
Stanotte l'ho vista, Comunicarte, 2015; prev. Veronika Brecelj
nemščina:
Die Nacht, als ich sie sah, Folio Verlag, 2015; prev. Daniela Kocmut in Klaus Detlef Olof
finščina:
Sinä yönä näin hänet, Mansarda, 2015; prev. Kari Klemelä
srbščina:
Te noći sam je video, Arhipelag, 2015; prev. Ana Ristović
makedonščina:
Таа ноќ ја видов неа, Esra, 2014; prev. Darko Spasov
romunščina:
Azi-noapte am văzut-o, Casa Cărţii de Ştiinţă, 2014; prev. Paula Braga Šimenc
poljščina:
Widziałem ją tej nocy, Wydawnictwo Czarne, 2014; prev. Joanna Pomorska

francoščina: Cette nuit, je l’ai vue, Phébus, 2014, prev. Andrée Lück-Gaye
bolgarščina:
Тази нощ я видях, Altera, 2013; prev. Ljudmil Dimitrov
ruščina:
Этой ночью я ее видел, Rudomino, 2013; prev. Tatjana Žarova
hrvaščina:
Noćas sam je vidio, Meandarmedia, 2012; prev. Neda Fanuko

Druge Jančarjeve knjige pri Modrijanu

2018, razprodano

2009, razprodano

2009, razprodano

2012, razprodano

2009, razprodano

2009, razprodano

2008, razprodano

2009, razprodano

2009, razprodano

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.