romani

V središču dogajanja romana Reber je mlad moški, ki se znajde v psihiatrični bolnišnici, kjer ga zdravnik prosi, da kot del terapije opiše svoje spomine na otroštvo in mladost. Na videz shizofreno pripovedovanje se počasi sestavlja v prvoosebno pripoved o otroku, ki je vsak dan priča prepirom med očetom alkoholikom in materjo s prekomerno telesno težo. Po tragediji, ki se zgodi doma, ga posvojijo krušni starši. Čeprav se razmere za nekaj časa izboljšajo, je otrok še zmeraj žrtev izzivanja in nasilja s strani sošolcev v šoli. Počasi zaide v slabo družbo, pusti šolo, predaja se alkoholu in nazadnje ga iz hiše vržejo še krušni starši. Propadlemu protagonistu se svet postopoma seseda in resnične dogodke prične mešati s svojimi strahovi, predvsem pa z željami po življenju, ki ga nikdar ni imel. Vse skupaj ga privede do tega, da kmalu tudi sam ne loči več med resničnostjo in lastnimi iluzijami.

Groza se začne neopazno. Nepojasnjeni zvoki v otroški sobi, čudne vonjave, premikanje pohištva, leden mraz neznanega izvora.
In potem srhljive spremembe, ki jih preživlja enajstletna Regan in jih zdravniki ne znajo pojasniti.
Kakor da bi se v otroku naselila neka druga osebnost.
Nazadnje na pomoč pokličejo Damiena Karrasa, jezuitskega duhovnika. Je mogoče, da je otroka obsedel hudič?

Izhodišče znamenitega romana avstralske pisateljice Joan Lindsay je usodni piknik pri Hanging Rocku v Avstraliji, ko na valentinovo leta 1900 izginejo učiteljica in nekaj gojenk podeželskega kolegija. Dogodek na idilično okolje vrže madež, ki se nezadržno širi, prebuja slutnjo vseprisotnega nevidnega zla in spodjeda odnose na kolegiju, kar pripelje do novih tragičnih zapletov. Nasprotje med viktorijansko galantnostjo in krhkim svetom deklet z njihovimi medsebojnimi razmerji ter prežečo mračnostjo kot odmev spremljajo magični opisi zagonetne, dvoumne narave. Njihova izredna »fotogeničnost« je bila tudi eden od razlogov, da je leta 1975 režiser Peter Weir po romanu posnel kultni istoimenski film.

Na krovu Titanika je bilo 2208 ljudi – in prav toliko zgodb, velikih in malih, pomembnejših in obrobnejših, trpkih in vedrejših. Zgodb, ki se niso zgodile na ladji, temveč že mnogo prej; na ladji so se predvsem končale.

Psalm na koncu poti je večglasje ladijskega orkestra; so zgodbe (izmišljenih) glasbenikov, ki so trčili vsak v svojo ledeno goro, še preden so sploh stopili na Titanik. Vsak je po svoje posebnež in njihove zgodbe nas nosijo v bolj ali manj davno preteklost, skozi družinske tragedije, nesrečne ljubezni, nemirno hrepenenje. Vmes pa se z njimi vkrcavamo na titansko ladjo in spoznavamo mitologijo, ki se skriva za njenim imenom. Skozi njihove oči strmimo v neskončnost oceana in v neskončnost človeške duše ter njene bolečine.

Srčna želja detektiva Francisa, da bi se namesto razreševanju krvavih ugank to pozno pomlad predajal samo še užitkom poležavanja na soncu in mačjega ljubimkanja, splava po vodi, ko revir pretrese nova serija umorov. Tokrat žrtve niso samo mehkošapci, pač pa tudi njihovi zapriseženi nasprotniki, bevskači. Smrtne ugrizne rane, ki bi jih po obliki in velikosti sodeč lahko povzročili tako eni kakor drugi, zasejejo dvome – kateri vrsti pripada morilec? Se skriva v bližnjem zavetišču, ki se zadnji mesec pred poletjem sumljivo hitro polni?

V romanu nam avtor podaja dve zgodbi o pretresljivosti smrti, ki sta pomembno posegli v njegovo življenje. Čeprav sta zgodbi na videz nepovezani, ju med drugim tesno poveže pisateljeva pričevalska, sčasoma pa tudi doživljajska vpletenost. Zanj postaja tuje življenje ogledalo, v katerem se odslikava njegovo lastno bivanje in povratno vpliva na oživljanje njegovega intimnega razmerja ter na njegov odnos do drugih.

V samotnem zaselku Brinje ni vse tako preprosto, kot je videti na prvi pogled. Zdi pa se, da prebivalci tega pozabljenega kraja znajo živeti z njegovimi pomanjkljivostmi in si zatiskati oči pred raznovrstnimi čudaštvi in norostmi, dokler se ne zgodi nekaj, ob čemer so se prisiljeni soočiti s svojimi najhujšimi strahovi.
So skrivnosti, ki pridejo na dan. In so take, ki za vselej ostanejo skrite. Recimo v rži.

Philip Roth v Ponižanju (The Humbling, 2009) prikaže usodo šestdesetletnika Simona Axlerja, enega najboljših gledaliških igralcev svoje generacije, ki mu po stotinah sijajno uprizorjenih vlog usahne igralska moč. Odtujen sebi in svojim bližnjim doživi živčni zlom, zatem pa ga z roba samouničenja, kot se zdi, na varno potegne erotična zveza z (dotlej lezbično) hčerko njegovih prijateljev iz mladih dni.
Roman se uvršča v kontekst ključnih besedil sodobnosti, saj Roth v njem s slogovno natančnostjo pred bralcem zavrti zgodbo o ljubezni in strasti, uspehu in prestižu, podčrtano z ironičnimi spoznanji o njihovi minljivosti.

Težko si je predstavljati bolj nenavaden, srhljiv in neoprijemljiv državni aparat od Palače sanj ali Tabir seraja, ki nam ga kot skoraj groteskno nabuhel simbol totalitarizma na straneh tega romana izriše Ismail Kadare. Ustanova, v kateri se zbirajo, prebirajo, interpretirajo in hranijo sanje prebivalcev celotnega Otomanskega cesarstva, da bi z njihovo pomočjo razbrali prihodnost in pravočasno ukrepali, pa kljub svojim neskončnim pisarnam, nepregledni množici zaposlenih in navideznemu objektivizmu ni nič drugega kot še eno od orodij vodilnih državnih tokov, ki njeno funkcijo o pravi priložnosti izkoristijo v svoj prid.

V kompletu sta oba romana Nicka Cava: Ko je oslica zagledala angela (1989) in Smrt Zajčija Munra (2009).