E-novice

Knjiga

Sežigalec trupel

Ladislav Fuks»

prevod in spremna beseda: Tatjana Jamnik

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 192

vezava: trda

izid: 2008

ISBN: 978-961-241-300-2

redna cena: 12,90 €

modra cena: 12,25 €

vaš prihranek: 0,65 €

na zalogi

Dogajalni okvir romana je postavljen v Prago tik pred drugo svetovno vojno – za češko zgodovino prelomni leti 1938 in 1939. Gospod Kopfrkingl, uslužbenec v krematoriju, je na začetku romana zgleden, moralno neoporečen državljan. Je vzoren mož in oče, abstinent, ne kadi in nima rad le ljudi, temveč tudi živali. Njegov svet se zdi naravnost idiličen. Svoj vzneseni odnos do realnosti poudarja z rabo nenavadnih, a nadvse lepo zvenečih besed, s katerimi poimenuje predmetnost (prelep, čudovit, prekrasen …) ali ogovarja svoje bližnje (nežna, nadoblačna, fascinantni …). Realnost po potrebi – kadar se mu poimenovanje zdi premalo poetično in skrivnostno – tudi preimenuje: svojo ženo iz vsakdanje Marije prekrsti v Lakme (spomnimo, da je tako ime junakinji Delibesove istoimenske opere), krematoriju pravi Hram smrti … S tem ustvarja svet, v kakršnem bi rad živel, in sebe predstavlja takšnega, kakršen bi rad bil ... Za roman sta značilna precej nenavadna zgradba in slog. Z na videz lahkotnim ponavljanjem ter variiranjem motivov, besed, besednih zvez in stavkov je pisatelju uspelo ustvariti tesnobno, iz strani v stran grozljivejše vzdušje.

Slovensko izdajo je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

»Willi mi je paket dal februarja in, glej no glej, danes je že pisal,« je gospod Kopfrkingl v jedilnici četrt leta po božiču rekel svojim temnolasim Lakme, Zini in Miliju, »no, pa dajmo. To bom izvêdel v prostoru, ki ga imam najraje v vsem stanovanju, v kopalnici, in ne bom prišel ven, dokler ne bom popolnoma gotov. Fascinantni,« je rekel in mislil vse prisotne, »ne trkajte na vrata in me nič ne kličite, da se bom lahko zbral. Stopite daleč stran od vrat, da se, ko bom prišel ven, ne boste ustrašili, prvi vtis bo najbrž šokanten.« Pokimali so precej negotovo, celo preplašeno, gospod Kopfrkingl je vzel paket in izginil v kopalnici.
»Zmerom, kadar sem prišel od tega našega dobrega doktorja Bettelheima, sem se spraševal, le zakaj ta Hitler v tej Nemčiji tako preganja Žide,« si je v kopalnici rekel gospod Kopfrkingl, in pogledal prelepo belo banjo, beli bleščeči ventilator, kjer je na kavlju visela vrvica, in rumenega metulja na zidu, »zakaj jih tako preganja, ko pa so tako prijetni, ljubeznivi in požrtvovalni ljudje. Zdaj pa to že vem, mi je Willi razložil. Preganja jih zato, ker so proti njemu. Ker so proti nemškemu narodu. Ker je to nesrečen, zablodel narod, ki ne razume …« Gospod Kopfrkingl je žalostno pobesil glavo in razvezal paket.
Hlače so bile plesnive, scefrane, pulover temen, grd, luknjast. Srajca pri vratu ogabno umazana. »Willi me je opozoril, da je ne smem prati,« se je nasmehnil gospod Kopfrkingl, »rekel je, da berači ne perejo. Hodijo wie eine Schlampe.« Sivkast površniček je bil strašno ozek, zguljen, z njega so viseli polomljeni gumbi. »Willi mi je svetoval,« se je nasmehnil gospod Kopfrkingl, »naj ga ne zapenjam. Berači takle plašč pustijo razpet, da se vidi, kaj imajo spodaj. Ta luknjasti pulover in umazano srajco … Za na glavo mi Willi ni nič prinesel, da bi prišla bolj do izraza tale lasulja …« Ven je vzel lasuljo iz osivelih, skuštranih kocin, na temenu je bila plešasta, ob ušesih je imela štrleče rumenkaste šope las. »Nič česati,« se je nasmehnil gospod Kopfrkingl, »berači, je rekel Willi, hodijo den ganzen Tag wie sie vormittags aus dem Nest kriechen.« Potem je iz paketa vzel par kosmatih obrvi in dva bledorumena trakova nagnusnega strnišča, ki se nalepita ob ušesih v smeri od las proti ličnici. Bila sta v celuloidnem toku z nalepko Made in Germany. Potem je vzel ven posodico s tremi vrstami gledališke šminke … »a, tole je tista sivobela oziroma umazana barva, kakor je rekel Willi,« gospod Kopfrkingl se je nasmehnil, »tole je tista rožnata ali kožna, tole pa tista modrikasta oziroma jetično-zmrzljiva. Najtežje jih je menda vtreti v kožo, potem naj bi si kožo osušil tako, kot to počnejo ženske, s pudrnico. Mit einem Puderzeug … To so tista očalca,« gospod Kopfrkingl je previdno vzel ven očalca, »dva bedna naočnika s polovično dioptrijo na zvitih žičkah, za maskirna očala Willi odsvetuje navadno steklo, in tule je tista čudežna snov. Eine Wundermaterie. Malo pogreješ kakor vosek, je rekel Willi, kakor vosek …« gospod Kopfrkingl se je nasmehnil in si z roko obrisal čelo, na katerem se mu je nekaj zableščalo … »iz nje napraviš izboklino na hrustancu, nos mi bo spremenila do neprepoznavnosti, je sivobelookraste ali umazanokožne barve, manjka ji vijolični odtenek, ta običajni znak pijancev. Willi je pravil, da berači alkoholiki vzbujajo bolj odpor kot sočutje, tega pa jaz ne smem. To je menda pred kratkim z raziskavo ugotovil neki profesor v Berlinu … Ampak to je kvečjemu dobro,« se je nasmehnil gospod Kopfrkingl, »saj sam tudi v resnici ne pijem. Ne pijem, ne kadim, abstinent sem,« se je nasmehnil v ogledalo, »ubogi gospod Krez iz tretjega nadstropja … In potem so tu še ti čevlji na vezalke z odlepljenimi podplati.«
Gospod Kopfrkingl je preveril, ali je vrata v kopalnico dobro zaprl, ter se začel počasi preoblačiti in maskirati. »Ah ja, kam bom šel in zakaj,« se je nasmehnil v ogledalo, ko je na sebi že imel plesnive hlače in srajco in mu je skozi glavo šinilo, zakaj bo šel in kam, kaj mu je rekel Willi … »Nič posebnega,« se je Willi februarja zasmejal v jedilnici, ko je prinesel paket, Lakme in otrok takrat ni bilo doma, »v temle paketu je maska. Maska berača. Šestega marca si jo boš nadel in boš šel v njej najprej k našemu Casinu na Růžovo ulico, a veš, tja k tistemu vhodu s tremi stopnicami, ki je obložen z belim marmorjem, tam te bom ob pol petih srečal jaz, te ustavil, ti dal šestak in ti potihem povedal, če te res ni mogoče prepoznati. Od Casina boš počasi šel k židovski mestni hiši na Maislovo ulico in tam nekaj časa postaval. A zakaj?« se je zasmejal Willi, »nič posebnega. Šestega marca ob šestih zvečer imajo Židi v mestni hiši na Maislovi ulici slavje. Nekaj časa boš tam postaval ob vhodu, vor dem Ausgang, vor dem Tor, medtem si lahko tudi prebereš zastekljeno oglasno tablo ob vhodu, a veš, zraven vhoda v mestno hišo visi taka zastekljena oglasna tabla … zraven nje je po naključju svetilka, tako da se boš ob šestih zvečer tam brez težav pretvarjal, da bereš. No, in potem se boš spet vrnil domov. Stanovanje boš odprl enako previdno kot ob odhodu in se boš spet preoblekel v normalno kožo gospoda Karla Kopfrkingla, uslužbenca praškega krematorija. To je vse. To bo tak preizkus tvoje moči in neustrašnosti, so eine vortreffliche Exerzierung ali, bolje rečeno, kako tem ubogim izgubljenim, zablodelim Židom, ki nasprotujejo dobrobiti in sreči našega naroda, malo pomagati. A kako se jim bo s tem pomagalo? To ti bom še povedal. Ko se bova srečala šestega marca na Růžovi ulici pri Casinu … Upam, da si za,« je še dodal Willi, »vedno si bil proti nasilju in vojni, proti izkoriščanju, revščini in trpljenju, sicer pa, saj sam zaposluješ dva Žida kot agenta, gospoda Straussa in gospoda Rubinsteina, dva poštena, dobra, spodobna človeka, zakaj jim torej ne bi pomagal? Mar je smisel tvojega življenja v tem, da boš v nedogled reguliral potovanje krst v upepeljevalnice?« In potem je Willi po trenutku tišine segel v žep in dal prijatelju Kopfrkinglu nekakšen listek. »Tole je prijavnica za SdP,« mu je dal listek, »še je čas, včlani se. Je pa skrajni čas. Lepo te prosim,« je rekel potem, ko je odhajal in je pogledal sliko nikaragovskega predsednika nad vrati, »ta šema še zmerom visi tukaj … sem bi sodila popolna grafika popolnega džentelmena, portret vodje in kanclerja, ne pa ta šema …« in Willi se je poslovil in šel. To je bilo februarja, Lakme in otrok takrat ravno ni bilo doma, zdaj pa je bil šesti marec, gospod Kopfrkingl je stal v zaklenjeni kopalnici, na sebi je že imel plesnive hlače in srajco, maskiral se je in potem … je pogledal v ogledalo in skoraj bi se sam zgrozil.
Tukaj, v kopalnici ni več stal on, gospod Kopfrkingl, mož svoje nebeške in oče svojih dveh dražestnih, tukaj je stal že povsem drug človek, tukaj je stal resnični berač, eine menschliche Ruine … »Beraški ata, ki ga nisem videl še nikoli v življenju in mi je čisto neznan,« si je rekel gospod Kopfrkingl, »kako popolnoma se lahko človek spremeni, preobrazi … in to s čim? Z Willijevo masko …« Potem si je rekel: »Moji zali stojijo v jedilnici pri oknu in čakajo, čakajo mene, medtem pa jaz, ko bom odprl vrata in vstopil, pravzaprav sploh ne bom vstopil! Vstopil bo ta …« je pokazal nase v ogledalu, »ta …« Potem si je rekel: »Da se ne bi v resnici preveč ustrašili. Da jih ne bi preveč preplašil. Ne smem jih preveč preplašiti, ne smem,« si je rekel pred ogledalom in pogledal ventilator z vrvico na kljuki in rumenega metulja pod njim, »preveč dragi so mi, da bi jih spravljal v tak strah …« in potem se je končno odtrgal od ogledala, dvignil oči k ventilatorju, kot da bi prosil nebo za moč /…/ In potem je stopil k vratom, prijel za kljuko, a se je v zadnjem hipu še spomnil, da mu je Willi svetoval, naj za k maski malo vleče nogo za sabo, den Fuss ein wenig nachschleppen … in ima trup rahlo sklonjen … rahlo je sklonil trup, pripravil nogo, da bi jo vlekel za sabo, in stopil skozi vrata …
Prvo, kar je opazil v jedilnici, je bil prizor: prsti ob odprtih ustih Lakme ob stoječi luči, Zinino presenečenje in izbuljen Milijev, pa tudi mačkin pogled. Za trenutek je z nogo zadaj in naprej nagnjenim trupom postal na pragu pod Nikaragovčevo sliko, ki je tam še vedno visela, potem je naredil dva koraka proti njim, proti Lakme, Zini in Miliju, pa tudi mački, in potem je, iztegnivši roko z dlanjo navzgor, z znižanim glasom zameketal:
»Dobri ljudje. Imate mogoče kak košček kruha, že od jutra nisem nič dal v usta. Imate kaj usmiljenja?«
Bilo je grozno.
Zina je prva prišla k sebi. Zaklicala je:
»Oče, prstan si pozabil dati dol.«
Pa res. Na levi roki se je gospodu Kopfrkinglu bleščal poročni prstan.
»Taka malenkost, pa kako bi človeka izdala,« se je gospod Kopfrkingl nasmehnil in se vzravnal, »zelo te moram pohvaliti, Zinkica. Prstan moram sneti. To bo, draga, kot veš, prvič v življenju,« se je obrnil k Lakme pri stoječi luči, »v devetnajstih letih najinega zakona ga niti za minutko nisem potegnil s prsta …« In z lahkoto je potegnil prstan s prsta, pristopil k nemirni Lakme ob luči, jo prijel za roko in ji v dlan nežno položil svoj prstan. »Pazi ga, draga, in varuj kakor svoje oči, kakor moje lastno srce, da bi ga, ko se vrnem z obhoda, lahko dvignil s tvoje čiste dlani in si ga zopet nataknil na prst, ta simbol najine zvestobe in ljubezni … Te smem poljubiti, čeprav sem ubožni berač?«
Lakme ga je objela in ga hotela poljubiti, toda on se je v zadnjem hipu malce odmaknil.
»Samo simbolično, draga, malo,« se je nasmehnil, »da se mi ne bo šminka razmazala ali izboklina padla z nosu. Ko se vrnem, ti bom vse poplačal …«
Lakme je stopila korak nazaj, še vedno je bila precej nemirna, in potem je končno rekla:
»Zakaj to delaš, Roman, greš takle na cesto, kakšen je smisel vsega tega? In kam pravzaprav naj bi sploh šel?«
»K nemškemu Casinu, draga,« se je nasmehnil gospod Kopfrkingl in nasmehnil se je tudi Zini, Miliju in mački, »tam me bo na ulici pri vhodu ob pol petih srečal Willi, potem pa bom šel na Maislovo ulico v Staro mesto. To, draga, je povezano z Židi,« nežno se je nasmehnil, »to bi ti gotovo razumela … ampak to bi bila daljša razlaga …« pomignil je z roko in potem rekel: »Gre za to, da bi se jim nekako pomagalo. To so nesrečni, zablodeli ljudje, borijo se proti Hitlerju, nemškemu narodu, ne vejo, kaj delajo … tole je tak preizkus moje moči, neustrašnosti, takšno urjenje, pa saj ti bom, ko se vrnem, vse povedal, nič se ne boj …«
© Modrijan založba, d. o. o., 2008

Multimedija

na vrh strani