Knjiga

Spet je tukaj

Timur Vermes»

prevod: Aleš Učakar

format: 135 × 220

strani: 360

vezava: trda

izid: 2014

ISBN: 978-961-241-814-4

redna cena: 32,70 €

modra cena: 31,06 €

vaš prihranek: 1,64 €

na zalogi

Sredi leta 2011 se na zanemarjenem dvorišču za zidovi berlinskih ulic na vsem lepem prebudi … Hitler. Adolf Hitler. Iz nerazložljive zmečkanine časa ga v današnji svet izpljune Previdnost, saj svojega nekdanjega ›poslanstva‹, kot je splošno znano, ni do konca izpolnil. Šokirani Hitler si kmalu opomore in bodro krene v popravljanje modernega sveta, ki je skozi njegove oči – 66 let kasneje – dokaj klavrna podoba raja/Rajha, kot si ga je skupaj s svojimi pajdaši zamislil v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja.
A ker se po znani marksistični mantri zgodovina ponavlja, prvič kot tragedija (to so naši dedje in babice že dali skozi), drugič pa kot farsa, tej usodi ne more uiti niti ta reinkarnirani Hitler. S svojimi zloveščimi populističnimi akcijami bliskovito postane zvezda razvedrilnega TV-šovbiznisa in se za svojo interpretacijo realnosti ostro udari tudi z neizprosnim nemškim, ›demokratičnim‹ tiskom. S svojim neustavljivim šarmom pa podira vse prepreke in pridobiva spet nove privržence za svojo svetlo nacionalsocialistično idejo.
Farsa je drugo ime za ta roman in v njegovem besedilu utripa pod vsako besedo. Farsa je, da Hitler laže pridobi na svojo stran kompletno ›demokratično‹ javnost kot pa mozoljaste pubertetnike, ki se kitijo z dediščino njegove nekdaj tako slavljene ›delavske stranke‹. Farsa je, da je dandanes mnogo laže preobleči internet v gotico kot pa imunizirati razum Slehernikov na strupeno sovraštvo do drugačnosti. In farsa je, da tak všečni Hitler, ki zna kot kak filozof po akademsko razpredati tudi o najbolj ničevih kapricah, lahko bralcu tako globoko zleze pod kožo, da slednjega naposled niti ne ogorči več trditev, da »vse tisto pa le ni bilo slabo«, kar/ko je ›tisočletni režim‹ pred desetletji gazil s svojim jeklenim vojaškim škornjem.
Mnogi so se na to farso že ujeli, mnogi se še bodo. Toda bralci tega romana so na boljšem, kajti vedo več: poznajo Hitlerjevo perspektivo, skoznjo pa spoznavajo tudi motive in vzgibe neštetih (seveda literariziranih) sodobnikov iz aktualnega nemškega političnega, estradnega, poslovnega in vsakdanje-banalnega življenja. Ker jih slovenski bralci spremljamo kot voajerji, predobro pa poznamo tudi svoje domače travme, ki se jih iz časov druge svetovne vojne še danes nismo otresli, bo tudi nam ta roman naježil kožo.
Spet je tukaj – humorno branje, ki pa pred nas postavlja nekatera najbridkejša vprašanja današnjega in polpreteklega časa.

Zapisali so ...

na vrh strani

Ne smejimo se torej samo Hitlerju, ampak tudi z njim; roman je kompleksna in večsmerna satira sedanjosti. Čeprav Timur Vermes rabi nezanesljivega pripovedovalca oziroma, natančneje, nezanesljivega poročevalca, in to v njegovi ultimativni podobi Adolfa Hitlerja, ta ni nezanesljiv ves čas, ker ni ne karikatura ne poosebljeno zlo. Adolf Hitler verzija 20.11 se obnaša in razmišlja kot Adolf Hitler original. Kot Adolf Hitler, človek. Zato bo gotovo marsikateremu bralcu, ki na kompleksna vprašanja išče enostavne odgovore, mučno blizu. Notranji monolog ga bralcu razkriva kot prestrašenega in osamljenega, kot preprosto osebo majhnih užitkov. Pa seveda istočasno tudi kot megalomana, ki se ima za izbranca Previdnosti, uslužbenca Naroda, a se ves čas skriva za lažno skromnostjo in voljo ljudi; kot zvijačnega, hinavskega politika, ki si bo kdaj brez slabe vesti nadel tudi ovčji kožuh, če bo tako le dobil, kar hoče; predvsem pa kot karizmatičnega voditelja, ki bi bil danes globalna medijska zvezda. Adolf Hitler vsekakor ni (bil) Zver, zverinska pa so (bila) njegova prepričanja in njegova dejanja; njemu se lahko smejimo, njegovo ideologijo moramo – zunaj fikcije, da se razumemo – jemati smrtno resno.

Aljoša Harlamov, Najprej kot firer, nato kot YouTube zvezda, AirBeletrina, 14. 8. 2014

Preberite odlomek

na vrh strani

Usedel sem se. Brez težav mi je to uspelo, premaknil sem noge, roke, prste, očitno sem bil brez poškodb, stanje mojega telesa je bilo zadovoljivo, bil sem popolnoma zdrav, če le odmislim glavobol, celo roka se mi je skoraj povsem nehala tresti. Pogledal sem se, kakšen sem. Oblečen sem bil v uniformo, vojaško suknjo. Malo je bila zamazana, čeprav ne preveč, to pomeni, da me torej ni zasulo. Nekaj zemlje je bilo na njej, zdelo se mi je, da celo drobtinice peciva, piškotov ali nekaj takega. Blago je močno zaudarjalo po gorivu, mogoče bencinu; to pomeni, da mi je Eva verjetno skušala očistiti uniformo, ampak seveda spet s pretirano količino čistilnega bencina, in zdaj smrdim, kot da bi bil kdo zlil polno kanto name. Nje sicer ni bilo blizu mene, prav tako tudi mojega štaba. Z roko sem si torej otresel največjo umazanijo s suknje, z rokavov, ko sem zaznal neki glas.
»Ej stari, lej tega mudela!«
»Ej fak, kok so ga znucal!«
Očitno sem dajal vtis, da sem potreben pomoči, kar so trije člani Hitlerjugenda zgledno in pravilno prepoznali. Nehali so nabijati svojo žogo in so se spoštljivo približevali – kar je seveda razumljivo, doživeti takole nenadoma firerja Velikonemškega rajha iz neposredne bližine, in to na takšnihle neobdelanih tleh, ki se na splošno uporabljajo za športne in telesnovzgojne dejavnosti, ležečega sredi regrata in marjetic: to je za vsakega mladega, še ne povsem dozorelega mladeniča nepričakovan preobrat njegovega vsakdanjika; vseeno pa je skupinica pridirjala kakor trop hrtov, pripravljena pomagati. Mladina, to je naša prihodnost!
Fantje so se postavili okoli mene na spoštljivi razdalji in me opazovali, potem pa me je najvišji med njimi, očitno njihov vodja kompanije, ogovoril:
»Ej, majster, ajeuse kul?«

* * *

»Kaj pa želite?« sem vprašal.
»Kličem vas iz računovodstva,« se je zvonko veselil glas. »Ravnokar urejam podatke, pa bi imela še nekaj vprašanj. Zdaj, ne vem, ali bi to kar po telefonu …? Ali pa bi se raje vseeno oglasili pri nas?«
»Kakšna vprašanja pa neki?«
»No ja, čisto splošna vprašanja. Socialno zavarovanje, bančni račun, take stvari. Hočem reči, na primer kot prvo že to, na katero ime naj uredim dokumentacijo.«
»Na katero ime?«
»Hočem reči, saj sploh ne vem, kako vam je ime.«
»Hitler,« sem ji jedko zabrusil, »Adolf.«
»Ja, to že,« se je spet nasmehnila s svojo grozljivo jutranjo navdušenostjo, »ampak mislila sem vaše pravo ime!«
»Hitler! Adolf!« sem ponovil, tokrat pa že z očitno nejevoljo.
Kratek trenutek je bila tišina.
»Res?«
»Ja seveda!«
»No, to je pa … torej – to je pa potem res veliko naključje …«
»In zakaj naj bi bilo naključje?«
»No ja, da vam je tako ime …«
»Hudirja, saj je vam vendar tudi nekako ime! In jaz zaradi tega tudi nisem padel s stola, lovil sape od presenečenja in izdahnil: ›Oooo, kakšno naključje!‹.«
»To že – ampak vi tudi tako izgledate. Torej, tako, kot vam je ime.«
»In? A mogoče vi izgledate čisto drugače, kot pa vam je ime?«
»Ne, ampak …«
»No, torej! Zdaj pa za božjo voljo že končajte s tistimi papirji in mir!« To rekoč, sem vrgel slušalko nazaj na aparat.
Minilo je samo sedem minut, in telefon je ponovno zazvonil.
»Kaj je pa zdaj še nejasno?«
»Ja … tukaj spet gospa …« in potem je sledil tisti čudaško vzhodnjaški priimek, ki je zvenel prav tako, kot če bi mečkal terensko poročilo vermahta. »Mislim … Bojim se, da tako vseeno ne bo šlo …«
»Kaj pa zdaj spet ne bo šlo?«
»Glejte, saj nočem biti neprijazna, ampak … v pravnem oddelku tole nikoli ne bo šlo skozi, pa lahko – torej, ko bodo odprli pogodbo in bo pisalo pod avtorjem ›Adolf Hitler‹ …«
»Ja, kaj pa naj bi drugega tam pisalo?«
»Torej, oprostite, če vas še enkrat isto vprašam, ampak: vam je res tako ime?«
»Ne, noooo,« sem zavil s trpečim glasom, »seveda mi ni tako ime. V resnici sem Šmul Rozencvajg.«
»Ha! Sem vedela,« je rekla z opaznim olajšanjem, »eee … kako se pa to piše, Šmul? Res kar s š-jem?«
»Pa, zezam se, ženska!« sem se zadrl v slušalko.
»Aja? Ojoj! Škoda …«

© Modrijan založba, d. o. o., 2014