Knjiga

Ubežni delci

Anne Michaels»

prevod: Teja Bivic

naslovnica: Branka Smodiš

format: 148 × 210

strani: 272

vezava: mehka

izid: 15. 4. 2017

ISBN: 978-961-241-997-4

redna cena: 18,90 €

modra cena: 18,90 €

na zalogi

Roman Ubežni delci sestavljata dve zgodbi, Jakobovi in Benovi spomini. Oba sta poljska Juda, starejši, pesnik in prevajalec Jakob Beer, se je rodil na Poljskem nekaj let pred holokavstom, vremenoslovec Ben pa v Kanadi nekaj let po tistem, ko so starši preživeli holokavst in emigrirali.
Poljska, 1941. Jakobu Beeru je sedem let. Nacisti ubijejo njegove starše in odvedejo sestro Bello, Jakob pa se skrije in se nato zateče v gozd blizu arheološkega najdišča Biskupin, kjer ga najde grški arheolog in geolog Athos Roussos. Pretihotapi ga domov v Grčijo, na otok Zakintos, po vojni pa se skupaj preselita v Kanado, v Toronto, kjer dobi Athos mesto predavatelja na univerzi. Jakob se po študiju posveti prevajanju iz grščine, po Athosovi smrti in ločitvi od prve žene pa mnogo let preživi razpet med Kanado in Grčijo, piše ter raziskuje in objavlja dela iz Athosove zapuščine. Ko spozna Michaelo, se preseli na grški otok Idro, dom Athosovih staršev, in tam napiše spomine. Spomladi 1993 v prometni nesreči v Atenah izgubi življenje.
Idra, 1993. Ben – ben pomeni v hebrejščini ›sin‹ – se spominja mučnega otroštva s starši, zaznamovanimi z bremenom holokavsta; oče, zagrenjen učitelj klavirja, je bil pred vojno obetaven mlad dirigent v Varšavi. Oče in mati o tem, kaj sta preživela pred njegovim rojstvom, s sinom ne spregovorita do smrti, odpreta pa se njegovi ženi Naomi in ga s tem še globlje ranita. Pri Mauriceu, svojem učitelju, Ben spozna Jakoba Beera. Bežno srečanje in branje njegovih del ga povežeta s preteklostjo in mu razodeneta trpljenje staršev, Jakobovo trpljenje. Po Jakobovi smrti se Ben odpravi na Idro, da bi poiskal njegove dnevnike.
Ubežni delci so kot spominski drobci, ki vznikajo, ponikajo in se spet sestavljajo v celoto; bežijo in se vračajo; vežejo preteklost in sedanjost, najtemačnejše more in najsvetlejše sanje.

_______

NAGRADA ORANGE 1997

Državna predmetna komisija za slovenščino je roman Ubežni delci predpisala za izpit splošne mature iz slovenščine leta 2018.

Preberite odlomek

na vrh strani

Nekdo opreza izza drevesa. Povsem negiben strmim iz svojega skrivališča, dokler mi zrkla ne otrdijo in nisem več prepričan, da me je videl. Kaj čaka? Čisto zadnji trenutek, preden bi moral zbežati, kajti svetlí se hitro, odkrijem, da sem bil pol noči ujetnik mrtvega drevesa, čvrstega debla, ki ga je izrezljala mesečina.
Celo v svetlobi dneva, v mrzli rosi, je nejasen izraz drevesa srhljivo znan. Obraz nad uniformo.

Gozdna tla so pegasto bronasta, kakor sladkor, ki je karameliziral v listje. Veje so videti kakor naslikane na solzno belo nebo. Jutro je in opazujem svetlobni prst, ki namenoma drsi čez tla proti meni.
Iznenada se zavem, da je moja sestra mrtva. Natanko v tem trenutku Bella postane poplavljena tla. Vodeno telo, ki se vleče v mesečini.

*

Siv jesenski dan. Na koncu moči, na mestu, kjer je vera kar najbolj podobna obupu, se poženem z ulic Biskupina; iz spodnjega sveta v zrak.
Šepal sem proti njemu, tog kakor golem, kajti ilovica za koleni je otrdela. Ustavil sem se nekaj metrov stran od mesta, kjer je kopal – pozneje mi je povedal, da je bilo videti, kakor da sem trčil ob steklena vrata, ob neomajno površino čistega zraka – »in tvojo blatno masko so napokale solze in vedel sem, da si človek, komaj otrok. Jokal si, kakor da bi zapustil svojo starost.«
Rekel je, da mi je govoril. Toda bil sem divji od gluhote. Moja s šoto začepljena ušesa.
Tako lačen. V tišino sem zakričal edini stavek, ki sem ga znal povedati v več jezikih, zakričal sem ga v poljščini, v nemščini in jidišu, ter se s pestmi bobnal po prsih: umazani Jud, umazani Jud, umazani Jud.

*

Mož, ki je izkopaval v blatu pri Biskupinu, mož, ki sem ga pozneje poznal kot Athosa, me je nosil pod svojo obleko. Moji udi so bili koščene sence na njegovih močnih nogah in rokah, moja glava je bila zakopana v njegovem vratu, oba sva bila pod težkim plaščem. Dušil sem se, vendar se nisem mogel ogreti. Znotraj Athosovega plašča je vel mrzel zrak z roba avtomobilskih vrat. Monotono brnenje motorja in koles, tu in tam zvok mimovozečega tovornjaka. V najinem nenavadnem spajanju je Athosov glas grebel v moje možgane. Ničesar nisem razumel, zato sem si besede izmislil sam: Tako je prav, morava bežati ...
V dolgih miljah skozi noč na zadnjem sedežu avta se mi ni niti sanjalo, kje sva ali kam greva. Nekdo drug je vozil, in ko so nam dali znak, da moramo ustaviti, je Athos povlekel odejo čez naju. V dostojni, čeprav z grščino zaznamovani nemščini je Athos potožil, da je bolan. Ni le tožil. Tarnal je, ječal. Vztrajal je, da podrobno opiše bolezenske znake in zdravljenje. Dokler nam niso z gnusom in nejevoljo pomignili, naj odpeljemo naprej. Vsakokrat, ko smo se ustavili, sem otrpnil ob njegovem jedrem telesu, kakor mozolj, napet od strahu.
V glavi mi je razbijalo od vročice, vohal sem svoje goreče lase. Skozi dneve in noči sem drvel stran od očeta in matere. Od dolgih popoldnevov ob reki s svojim najboljšim prijateljem Monesom. Iztrgalo jih je naravnost skozi moje lasišče.
Toda Bella se me je oklepala. Bila sva kakor ruski babuški. Jaz v Athosu, Bella v meni.
Ne vem, kako dolgo smo tako potovali. Enkrat sem se prebudil in ugledal napisane znake, ki so bili od daleč videti kakor hebrejščina. Potem je Athos dejal, da sva doma, v Grčiji. Ko sva se približala, sem razbral, da so besede tuje. Še nikoli prej nisem videl grških črk. Bila je noč, toda kvadrataste hiše so bile bele celo v temi in zrak je bil blag. Meglilo se mi je od lakote in dolgega ležanja v avtu.
Athos je dejal: »Tvoj kumbaros bom, tvoj boter, poročni porok tebi in tvojim sinovom ...« Athos je dejal: »Podpirati morava drug drugega. Kaj sva, če nimava tega ...?«
Na otoku Zakintosu je Athos, znanstvenik, učenjak, s povprečnim znanjem jezikov, izpeljal svojo najosupljivejšo mojstrovino. Iz svojih hlač je izvlekel sedemletnega begunca Jakoba Beera.

© Modrijan založba, d. o. o., 2017

Poglejte tudi

na vrh strani

Ubežni delci »

Anne Michaels »

Poljska med drugo svetovno vojno. Sedemletni Jakob Beer, poljski Jud, se po nacističnem pokolu, v katerem izgubi starše in sestro, zateče v gozd. Najde ga grški znanstvenik Athos Roussos, ki tam raziskuje arheološko najdišče Biskupin, in ga odpelje s seboj v Grčijo, na otok Zakintos, po vojni pa skupaj emigrirata v Toronto. Mnogo let pozneje se Jakob Beer, prevajalec in pesnik, spoprijatelji z Benom, mladim profesorjem, čigar starši so preživeli holokavst. Spomini privrejo. Vežejo preteklost in sedanjost, najtemačnejše more in najsvetlejše sanje.

več »