satira

Po knjigi SMREKA BUKEV LIPA KRIŽ Borut Golob ponovno zadaja udarec, vreden slovesa, ki si ga je pridobil s prvencem: v slogu je moč, bi lahko rekli, še posebej, če te pripravi do krohota. Pri čemer gre vseskozi za smrtno resne reči.
Glavni junak, notorični brezposelnež, mrtvohladno secira – še preden obglavi! – prav vse, kar se znajde na njegovi poti: svojo drago, ki je, nezanemarljivo, humanitarna delavka; njenega sodelavca in njene starše; najboljšega družinskega prijatelja, ki je tudi intimni prijatelj, a le z drugo polovico družine (glavni junak je notorični brezposelnež, a nikakor notorični peder); diplomatsko plodne Habsburžane; bivšega sošolca, nekdanjega arestanta in zdaj uspešnega biokmeta; zavod za nezaposlovanje, new age, dnevno politiko, celo knjigo, ki ima, sumljivo, nekaj s smrekami in lesom nasploh, pa še kaj.

Aforizmi, zbrani v tej knjižici, so niz približno stoosemdesetih stavkov, razvrščenih pod dvaindvajset podnaslovov. Gre za domišljene, duhovite in večpovedne bodice, kakor se za aforizme tudi spodobi. Že sam naslov Pohujšanje odpade se poigrava z vsaj dvopomenskostjo hujšanja in pohujšanja. In takoj napelje bralca na to, da pomisli: kaj torej odpade?
In kaj ugotovi? Odpade poenostavljeno branje, kajti vsak posamezen aforizem ponuja bralcu možnost, da iz njega sestavi zgodbo, ki ob vsakem ponovnem branju aforizma dobi nove razsežnosti.
S spretno uporabo homonimov in metafor nas avtorica zvito napeljuje na pot širine ozkosti in popolnosti nepopolnosti, ki nas zadeneta, da dol padeš.

Ta navidez ljubka knjižica žaljivk, zmerljivk, namigov in najrazličnejših zlobnih dovtipov se morda zdi kot otroška slikanica, vendar pozor – knjiga je namenjena odraslim. Avtorja, britanska romanopiska, mladinska pisateljica in avtorica več antologij Michelle Lovric ter poznavalec klasičnih jezikov in kultur Nikiforos Doxiadis Mardas, sta namreč skrbno izbrala besede in besedne zveze, povedi, verze in kitice klasičnih rimskih oziroma latinskih pesnikov in pisateljev, ki so bili v svojih delih tudi šaljivi, predrzni, nesramni, žaljivi, hudobni, opolzki ... Največ sta črpala iz Marcialovih, Katulovih, Plavtovih, Horacijevih in Ciceronovih del. Besedila sta navedla v latinščini in prevodu ter pripisala avtorjevo ime, naslov dela in večinoma tudi mesto citata.

Oedipa Maas skuša uresničiti poslednjo željo preminulega nekdanjega ljubimca, pri tem pa naleti na skrivnost stare podtalne poštne službe z izmikajočim imenom. Ko skrivnosti poskuša priti do dna, se vse bolj pogreza v razkrivanje korporativne zarote s precej nečednimi nameni. Z vrsto neverjetnih povezav med protagonisti pomenljivih imen, z množico bizarnih dogodkov in s parodičnimi pesmicami, ki so raztresene po knjigi, zaplet postane zares labirinten, naboj knjige pa precej satiričen.
Preden je Izklic številke 49 leta 1965 izšel, je avtor svoji literarni agentki pisal, da je sredi ustvarjanja »potboilerja«, torej knjige, ki nima umetniške vrednosti, ampak stremi samo po zaslužku. Ko je na koncu njen obseg narasel na 150 strani, jo je imenoval »kratka zgodba, ki pa ima težave z žlezo«.

Nina Telemann. 43 let. Učiteljica norveščine v srednji šoli. Kratkovidna. Štiricentimetrska stekla v očalih. Saj ne. En centimeter. Ampak to je tudi veliko.

Bror Telemann. 42 let. Dramaturg v Narodnem gledališču. Sanja o tem, da bo tudi sam napisal teater. Zajebano dober komad. Ki bo vse postavil na svoje mesto. Odličen vid. Težave z alkoholom? Neeeeeee. V bistvu ne.

Roman skozi različne diskurze (npr. zgodovinski, literarni, apokrifni, izpovedni, pričevanjski) tematizira pojav, meteorski vzpon in boleč padec bolezni (življenja) Demjana Lavrentjeviča Parkinsona oziroma vzroke zanjo ter njene posledice, ki iz Rusije, domovine D. L. Parkinsona, segajo v različne smeri in v različna zgodovinska obdobja. Čeprav gre za na trenutke groteskno zgodbo o nenehnem boju med boleznijo, ki je resnična, in zdravjem, ki je navidezno (kot skuša prepričati D. L. Parkinson), skozi katero se sprehajajo ruski klasični realisti, nemški filozofi, sumljivi alkimisti in sumničavi kagebejevci, pomembni državniki in nepomembni aparatčiki, Basari uspe stkati ironično sliko sveta, v katerem zgodovino nenehno preverjamo in vrednotimo glede na resnico tistega, ki jo (trenutno) piše.

Ideja o stripovski upodobitvi različnih pregovorov in rekov je avtorju šinila v glavo med ilustriranjem učbenika za slovenščino v osnovni šoli.
»V Striporekih, ki vsebujejo petdeset pregovorov, se avtor predstavi kot izrazit karikaturist, s potencirano nasekano linijo, precej deformiranimi liki ter šaljivimi besedami, s katerimi hudomušno komentira ljudske modrosti. V bistvu gre za rebuse, ki zahtevajo od bralca nekaj logike, čeprav dialogi in monologi nimajo globljega pomena kot na primer pri Sitarjevih vsebinsko zahtevnejših stripih in so zato razumljivi tudi širšemu krogu bralcev.

Slovar splošno priznanih resnic je fragment. Gustava Flauberta, ki si je na večer življenja zastavil velikansko nalogo, katalogizirati plehkost svoje dobe, je prehitela smrt. A povejmo po pravici: tudi če bi bil Slovar »dokončan« (kar je glede na neizčrpnost tematike tako ali tako malo verjetno), bi bil nenavadno, že kar čudaško delo.
Čudaško delo, ki pa je mnogo več kot kurioziteta. Avtor, ki nam je zapustil Gospo Bovary, Skušnjavo svetega Antona, Vzgojo srca, Salambo in Tri povesti, pravzaprav sploh ni mogel napisati nepomembne knjige. Pomemben je sleherni papir, ki so ga kdaj našli v njegovih predalih, četudi bi mu, perfekcionistu, kakršen je bil, gotovo ne bilo prav, da brskamo po njegovih rokopisih in po svoji presoji tiskamo osnutke.

Rabelais se je zapisal v zgodovino svetovne književnosti z Gargantuo in Pantagruelom, zmesjo kosmatega ljudskega humorja, satire in vrtoglave učenosti. Knjiga že stoletja nagovarja bralca, naj se pridruži velikanoma, Gargantui in Pantagruelu, ljubiteljema poštenega pijucka, smeha in resnice, pa tudi Panurgu, ki je s svojo bavtaro zvijač, želja in zamer še najbolj podoben nam, potomcem humanistov in renesančnikov.

Satirični ep Ukradeni koder (The Rape of the Lock) opisuje škandal, ki je izbruhnil v angleški visoki družbi, potem ko je lord Petre odrezal koder las dami Arabelli Fermor. Med Petrovimi in Fermorjevimi je nastal precejšen razkol, skupni prijatelj pa je Popu nasvetoval, naj napiše satiro in skuša z njo pomiriti duhove.