Ideja o stripovski upodobitvi različnih pregovorov in rekov je avtorju šinila v glavo med ilustriranjem učbenika za slovenščino v osnovni šoli.
»V Striporekih, ki vsebujejo petdeset pregovorov, se avtor predstavi kot izrazit karikaturist, s potencirano nasekano linijo, precej deformiranimi liki ter šaljivimi besedami, s katerimi hudomušno komentira ljudske modrosti. V bistvu gre za rebuse, ki zahtevajo od bralca nekaj logike, čeprav dialogi in monologi nimajo globljega pomena kot na primer pri Sitarjevih vsebinsko zahtevnejših stripih in so zato razumljivi tudi širšemu krogu bralcev.
Slikovite parodije odslikavajo vedenje homo sapiensa v kočljivih življenjskih situacijah, z večjimi ali manjšimi zadregami, nerodnostmi, v katerih si lahko pomaga z modrimi pregovori ali pa jih preprosto izigra. Prevladuje situacijski humor, ob katerem nam pridejo na misel dogodivščine Pavlihe, Butalcev, Kerempuha, Nebelspalterja, Eulenspiegla ali dobrega vojaka Švejka pa tudi opice in pračloveka, ki sta v svoji fiziognomiji in vedenju podobna smešnim stripovskim akterjem.« (Stane Jagodič)

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.