E-novice

Knjiga

Tole zdaj

Zoran Hočevar»

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 176

vezava: mehka, zavihi

izid: 31. 5. 2018

ISBN: 978-961-287-087-4

redna cena: 14,90 €

modra cena: 14,15 €

vaš prihranek: 0,75 €

na zalogi

Hočevarjev roman Tole zdaj je, kot pravi pisatelj, poročilo o »tem zdaj«, o razmerah v današnjem svetu, predvsem pa o tem, kaj se godi okoli njega, kaj vse ga moti in ovira, tačas ko sestavlja svoj raport. Obenem ima pisatelj, kot sam pravi, tudi ta problem: tokrat se je prvič znašel v vlogi pripovedovalca in osrednjega junaka, pa je potemtakem dolžan razviti lasten literarni jezik. Kar ne bo lahko, saj se, ko je med ljudmi, izraža z besedami oziroma se pogovarja le tedaj, ko je zares kaj intrigantnega na programu. A pisatelj, če bi rad bil čitan, pravi, bi moral ja že zdavnaj prakticirati svoj jezik, zanj značilen, in tekoč obenem: »Iz potrebe po osebnem slogu sem stvaritev pisal malone v verzih, ritmizirano, vendar s preobiljem tujk in nizke govorice.«
Kar se tega tiče, vidimo, da je Hočevarju steklo. Tekst mu gre zelo po svoje in prav gladko. Glede opažanj, ki jih niza, pa naslednje: »tole zdaj«, in s tem je mišljena sploh situacija na svetu, ni tako zavoženo, kot meni Zoranov prijatelj Darček, med prijatelji obkladan z nadimkom Šopenhaver, zaslužijo pa si zanamci vsekakor en podroben dokument o stanju in razmerah danes, prav v letu 2013 in tudi naslednjem, vse do dne, ko bo poročevalec kar najtrdneje prepričan, da je o raportu, pač zaradi tudi vanj umeščenih dramatičnih dogodkov in ob tem še mojstrsko opisanih, mogoče brez pomislekov reči, da gre za nenavaden, a vsekakor pravcat roman.
Med odrajtavanjem življenja našega že itak ni brezhibno narejenih štorij, pravi pisatelj, sploh pa s hepiendom ne, nikoli, marveč je celotno stvarnost treba pojmovat kot nekaj malomarno kuhanega in nedorečenega, imenovanega z nekaj blagohotne ironije »tole zdaj«. Če ne tako, pa »takle mamo«.
Tole zdaj je torej čtivo, ki bi utegnilo zagrizenim resnobnežem, a teh je masa, nudit kar preveč možnosti za smeh.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

»O pi...,« sem rekel, in to spričo publike na ulici. Približeval se mi je namreč Darček, znan med bližnjimi kot Šopenhaver. Skrajno črnogled je, vedno se usaja nad nečim, pa še druge spravlja v obup. Najrajši bi se skril pred njim. A ognit se nekomu, ki prav išče žrtve, ni mogoče, sploh pa je že stal pred mano in takoj zaštartal:
»Čuj ti. Tole zdaj ...«
Nato pa nič, samo oči je zaobrnil v nebo. Pomislil sem, da morda res postaja filozof, pa bova rekla kakšno o vremenu, momentalno jasnem, ko je iznenada zagrmelo.
»Ka-ta-strooo-fa!«
Jaz pa: »Fajn si to povedal. Ti je kaj odleglo?«
Ampak ni se zmenil.
»Čist smo zavozili! Iz demokracije ... vraga pa demokracije, kdaj smo jo pa sploh imeli ... se pod temi ponorelimi kapitalisti vračamo direkt v pradavnino! Spet se zgolj en sam procent ljudi sladka s torto, drugi pa že komajda živimo, pa še pred tatovi in morilci moramo spet bežat!«
Morebiti je ta svet zares v krizi, ampak jaz gotovo nisem v tako globoki, da bi se mi dalo debatirat z osebkom, ki je celih dvajset let dobival plačo za baje koristno delo v uradih oblasti – a glejte rezultat. Zato sem rekel, da se mi mudi, in čao.
Itak namreč ni nobenih šans za restavracijo predzgodovinskih dob. Celo sam cesar Neron, če bi se prebudil in nato zašel v stanovanje kakega od zdajšnjih siromakov, bi osupnil:
»Ježeš, a sem v nebesih?! Koliko luči, in to brez dima! Pa ta dvojno zastekljena okna! Pa ta luštna sobica z banjo in straniščno školjko albionskega izvora! ... Ampak tole! Živa slika! In na njej ... Halo, ne gre menda za gladiatorski spopad?! ... Dejansko, gre! In glej, kako se mlatijo! ... Zagrabi ga, podri ga, čreva mu potegni ven! ... Uh-auh! Tako! Perfektno! Bravo!«
A kaj Neron. Tudi Petnajstega Ludovika, kralja Francije, ki je živel tako rekoč včeraj, in to sredi bajnega razkošja, bi nedvomno zvijalo od nevoščljivosti zavoljo nepojmljive kvalitete bivanja današnjih siromakov.
Nekaterih, jasno, ne vseh. Nekaj jih stanuje pod mostovi, ni jim do komoditete, najbrž. In mogoče res veliko takim kruli v želodcu, vendar pa, če kdaj bežijo pred katerimi, bežijo največkrat pred lovci na senzacije. Kar nima smisla. Bolj bi se jim splačalo ... No, evo, prejšnji mesec je bilo, v Pragi. En možak se je kljub težki svoji invalidnosti in kljub prisotnosti novinarjev, ki so tam blizu snemali obisk Elizabete II., nadvse okretno prekobalil v kontejner z odpadki, in ...
Sicer pa, kakor veste, danes je ta človek, Jurek Poskočil, čeprav sicer navaden upokojenec, po celem svetu znan kot absolutna zvezda. Prav sinoči so ga spet poslikali, ko se je kopal v bazenu, in to lastnem!
Super, ne? Samo nekoliko originalen moraš bit, pa ti uspe. Primer je dobra ilustracija razlike med današnjim in prazgodovinskim časom. Niti o tedanjih kraljih ni mogoče najt nobenih kronik. A kaj njih. Poskusite navest imena vsaj štirih manekenk iz dobe kamna. Figico, ne morete, čeprav je trajala par tisoč let.
Da, izjemen fenomen. Kako so mogli čist vsi tedanji zdržat v popolni anonimnosti vse tiste dolge dolge čase!
Najbolj pa je čudno, da ni niti črke za prečitat o umetnikih, tedaj živečih, da ostajajo povsem neznani še sedaj. Samo njih slike smo odkrili enkrat v začetku prejšnjega stoletja. In to v podzemnih jamah! V totalni temi!
Ampak oni sami najbrž niso preferirali podzemlja. Mnenja sem, da so jih not nagnali sodavninci, taki običajni, in jim strogo prepovedali izhod. Večina prvih članov vrste Homo sapiens je že tako bila dovolj prevzeta spričo novega sveta. Normalno, zanje novega, ki so bili tako rekoč še do sinoči običajne ene afne.
»Neverjetno,« so vzklikali. »Ustvariti kaj takega je bil sposoben le kak bog!
Izražanje s toliko besednega zaklada in gramatike tedaj seveda ni bilo mogoče. To še danes mnogim ne uspeva. Zagotovo pa drži, da je ogromno takratnih ljudi doživljala realnost kot precej neobvladljivo, »pa zato ne rabimo v njej,« so rekli, »niti ene novitete več«!
A kljub prepovedi izumljanja se je med njimi našlo nekaj takih, ki so, zgledujoč se po stvaritelju sveta,

(Če zdaj tiste genije v jamah zanemarimo, in oni so se enkrat v poznejšem času vendarle izvlekli ven, nič bat.)

še sami naredili kakšno reč. Iz veje fračo in gorjačo, iz kremena nož, iz želve zajemalko in iz šibja koš, in iz barvitih školjk kaj za okras. Spočetka je šlo kajpada samo za poizkuse. Znana stvar, začetniška nerodnost. Niti najbolj temeljito utacana steza ni bila nikakršen dosežek v primeri s tako eno, kakršno uspe izdelat dandanašnjim ustvarjalcem.
A kaj steza. Dam Japonce za primer. Tem uspe kar cele stotine hektarov običajnega terena preuredit tako dognano, da se ta zdi kakor nekaj pra-pra-davnega, a hkrati je do take mere čudovit, da zinete ko som. Pejsaž – v bistvu 3D-povečava slike – je opremljen s studenci, čez katere greste po sicer navadnih kamnih (vendar se noben ne maje, najsi so pritovorjeni od drugod), ob do popolnosti urejenih pešpoteh pa je postavljeno drevesje tolikanj prefinjenih oblik, da ni med pticami, ki gnezdijo na njih, nobene, ki bi ne zletela iz te slike kam drugam, ko jo pritisne srat.
Obenem so Japonci blazno vešči tudi pri izdelovanju avtov in motorjev, elektronskih inštrumentov, pred potresi varnih nebotičnikov, robotov in nasploh vseh mogočih aparatov najpreciznejšega tipa. A pustimo to. Važnejše je vprašanje, ali moramo ljudje zares doseč najvišjo prečko na razvojni lojtri, da naposled znamo iz popolnoma starinskih elementov skvačkat nekaj lepega in uporabnega obenem?
Najbrž, pa čeprav glih zgoraj hvaljeni Japonci spančkajo najrajši kar na tleh, z glavo na polenu.
V povprečju homo sapiens nedvomno napreduje, toda zlagoma, postopoma. Občasno se sicer zgodi, da stopi za korak nazaj, a najbrž bi nas pradavninci, če bi oživeli, komaj prepoznali kot ljudi. In to zato, ker je sedanji človek neizmerno bolj sproščen. Celo divjaško se zna vest, kot meni Šopenhaver. In ima seveda prav, četudi mu ne kimam. Vendar pa divjaštvo kot prevladujoči slog obnašanja ni več mogoče. Skorajda vsi smo že tako visoko izobraženi in razsvetljeni, da je moč resnične primitivce najt samo med čelniki globalnih industrijskih korporacij.
Ki šofirajo današnji svet, in to brez količkaj občutka. Le nadzor nad populacijo jim dobro laufa. Kar po svoje ni slabo. Celo kar pozitivno je, ker anonimnežev, poglejte, ni več niti med povsem pritlehnim folkom. Birokrati namreč čist vsakogar takoj po rojstvu zabeležijo z imenom in priimkom v register obstoječih.
Ampak objektivno gledano to ni pomembno. Niti kartica, osebna, na kateri piše, da si ta in ta, ne dokazuje avtomatično, da si Nekdo. Ker eno je, da se precej ljudi enako imenuje, in nadalje, za vzpon med take si dolžan ušpičit nekaj ekstraordinarnega. Na kratko ekstra.
No, in nekaj takega je meni ratalo že več ko parkrat. Stipkal sem doslej med drugim tudi osem romanesknih štorij. Kar seveda ni bilo najlažje. In še težje je bilo doseč objavo. Toda šlo je. In ... sem mar v zgodovini zdaj zapisan kot nekdo, ki upravičeno zavzema višji položaj?

(Kakopak, mislim zgolj na zgodovino beletristike. Kaj več gre običajno tistim, ki bi malone vsem umetnikom najrajši dali trobeliko pit.)

Mogoče. Je pa nemogoče, da bi to pozicijo zavzemal večno. Glejte ta moj jezik. Danes še zveni kot prilično sodoben, kot prav grozen na momente, kar je resda v precejšnji usklajenosti s časom, dokaj podivjanim, kot rečeno, vendar bi se znal kasnejšim bralcem, tistim v prihodnosti, dozdevat zmeraj bolj nedolžen in nadalje morebiti kot celo starocerkven. A slednjega že zdaj verjetno niti arhiepiskop moskovski ne kapira več.
Zatorej: da bi se v večnost bralo nekaj mojega, odslej ne bom več uporabljal domišljije in si prizadeval prek nekoga drugega, prek nekega izmišljenca opisovat realnost, in to v obliki, kakor sem počel doslej, marveč bom navajal zgolj dogodke in ljudi, ki bom imel osebno kaj z njimi med sestavljanjem romana,

(upajmo, da res romana; da se mi bo pripetilo dosti romanesknega med tem!)

katerega naslov mi je docela nehote podaril Šopenhaver. In kot vidite, že od začetka prakticiram en poseben, svoj osebni jezik za to priliko, za ta raport o faktiki v meni in okoli mene, z začetkom dela v septembru leta 13 aktualnega milenija in koncem enkrat junija naslednje leto. Upam, no, da bo tako. Poleti mi možgani namreč služijo še slabše kot sicer.
A najsi bom nemara tipkal malo dlje, vam garantiram, bralcem, ki živite ali danes ali v katerem koli času v prihodnosti, da boste med prebiranjem te knjige sploh ne opazili, ka vam tačas maček dela iz fotelja, ki v njem ...
Halo? Pa menda ja že ne smrčite!

© Modrijan založba, d. o. o., 2018