slovenska književnost

Željko Kozinc v svojih proznih delih pogosto izhaja iz kriminalnega romana, a se zgodba prej ali slej iztrga iz žanrskih okovov, se osamosvoji in zaživi povsem nepričakovano življenje. Že začetek novega dela priča o podobni strukturi: na zabavi oglaševalskega mogotca se med ostanki pečene kozličevine znajde človeško uho. Takšen začetek pa priča še o nečem – roman je začinjen z neprikrito ironijo, ki ne prizanaša ne tistim na vrhu ne njihovim žrtvam. In ki je, kot bi lahko sklepali, le hrbtna stran patetike in sentimentalnosti, s katerima avtor barva druge robove pripovedi.

Izgubljeni čas Andreja Inkreta je dokumentarna knjiga sedmih esejev, 36 »nekih davnih zapisov« (nastalih med jesenjo 1989 in pomladjo 1992) in štirih daljših intervjujev. Eseji pripovedujejo o političnem komisarju Dušanu Pirjevcu - Ahacu in njegovem »hudem slovesu od vsega partizanskega«, o Prešernovem in Smoletovem junaku Črtomiru, o Šeligovem »uslišanem spominu« in Jančarjevi »noči arheologov«. Esejističnim besedilom sledijo aktualistične kolumne o »vmesnem času« – serija sprotnih, zelo osebnih, tako rekoč »literarnih« odzivov na razpad vzhodnoevropskega komunističnega kompleksa (in jugoslovanske politično-zgodovinske konstrukcije skupaj z njo), hkrati pa komentarjev in kritik najzgodnejše dobe slovenske državnosti.

Mozaični roman se z dvanajstimi zgodbami vrti okoli problematičnega najstnika Simona, nesramnega, zvitega, potuhnjenega, izkoriščevalskega mulca iz dobro situirane družine. Troublemakerja torej in meščanskega razvajenca, a se izkaže, da tudi njegove kmečke korenine po materini strani niso zanemarljive. Bralec iz zgodbe v zgodbo vse globlje prenika v Simonov lik in okolje, iz katerega izhaja, čeprav o njem nikoli ničesar ne izve iz »prve roke«. Njegova podoba se kot kakšna sestavljanka gradi iz pripovedi ljudi, ki v njegovem življenju igrajo pomembno vlogo.

Zdaj vidim pa tudi dobro vem, da so danes ljudje, ki nosijo črne in na rep ukrojene plašče, večji ravbarji kot Peter Smuk, ki ga imam za poštenega ravbarja. To so besede lepe Lenke gospodu Erazmu v Raubarskem cesarju, ki jih v poljanskem narečju navaja Mojca Šuklje, hči Igorja Torkarja, opozarjajoč v spremni besedi na večno aktualnost očetovega dramskega besedila.
Zdravnik in ljubitelj gledališča Andrej Šubic, ki je zbral in uredil vse gradivo, povezano z uprizoritvami Ravbarskega cesarja v Poljanah (1973) in Šentjakobskem gledališču (abonma 1977) v svojem spominjanju navaja, da je Torkar ob prebiranju Tavčarja naletel na zgodbe, ki so bile iz mesa in krvi še vedno žive.

Po knjigi SMREKA BUKEV LIPA KRIŽ Borut Golob ponovno zadaja udarec, vreden slovesa, ki si ga je pridobil s prvencem: v slogu je moč, bi lahko rekli, še posebej, če te pripravi do krohota. Pri čemer gre vseskozi za smrtno resne reči.
Glavni junak, notorični brezposelnež, mrtvohladno secira – še preden obglavi! – prav vse, kar se znajde na njegovi poti: svojo drago, ki je, nezanemarljivo, humanitarna delavka; njenega sodelavca in njene starše; najboljšega družinskega prijatelja, ki je tudi intimni prijatelj, a le z drugo polovico družine (glavni junak je notorični brezposelnež, a nikakor notorični peder); diplomatsko plodne Habsburžane; bivšega sošolca, nekdanjega arestanta in zdaj uspešnega biokmeta; zavod za nezaposlovanje, new age, dnevno politiko, celo knjigo, ki ima, sumljivo, nekaj s smrekami in lesom nasploh, pa še kaj.

Pesmi v zbirki Žitja so nekakšni življenjepisi, zgodbe o različnih usodah, malce posebnih, presenetljivih, celo pretresljivih, kot jih je doživljal avtor sam ali je slišal zanje. Čeprav so zgodbe iz nekaterih pesmi resnične, resničnost in dokumentarnost nista njihov namen. Kot za vso literaturo velja tudi zanje, da so izmišljene, iz domišljijskega sveta, torej take, da bi se lahko zgodile, in niso dokument, ampak dokument časa, poezija.

V samotnem zaselku Brinje ni vse tako preprosto, kot je videti na prvi pogled. Zdi pa se, da prebivalci tega pozabljenega kraja znajo živeti z njegovimi pomanjkljivostmi in si zatiskati oči pred raznovrstnimi čudaštvi in norostmi, dokler se ne zgodi nekaj, ob čemer so se prisiljeni soočiti s svojimi najhujšimi strahovi.
So skrivnosti, ki pridejo na dan. In so take, ki za vselej ostanejo skrite. Recimo v rži.

Če v mestu, ki je vse drugačno, kot se ga spominjaš, čakaš na prijatelja, ki ga ni, iščeš modro kroglo v rokah svetnika, o kateri nisi prepričan, ali je sploh resnična, tavaš po ulicah, ki se zdijo, da drsijo proti težki, temni reki, se zatekaš v beznice in k njihovim propadlim prerokom, imajo stvari drugačen priokus. Drugačno svetlobo. Svetlobo severnega sija.
Tako je doživljal Maribor Josef Erdman, ki je na novoletni dan 1938 z vlakom pripotoval v mesto, da bi se dobil s poslovnim prijateljem. Razen nekaj vmesnih poglavij, ki nizajo kulise onstran Erdmanovega sveta in z nekaj specifičnimi prizori ali opisi podajo bralcu prerez bolnosti meščanske družbe in gojišča zla, ki se je v takratni Evropi pripravljalo na skorajšnji izbruh, in končnih poglavij, ki Erdmana umestijo v širši kontekst, bralec iz poglavja v poglavje tava z zmedenim, včasih prestrašenim, drugič obupanim, pasivnim in včasih brezsramnim junakom skozi vsakdanja, pa tudi nenavadna doživetja.

Zelena veja kot ideal urejenega in materialno izpopolnjenega življenja se, usklajeno z ritmom odvijajoče se zgodbe, odmika in približuje, nikoli pa liki romana ne priplezajo do nje ali na njo. Medtem ko se odrasli ukvarjajo s pridobitniškimi posli in urejanjem socialnih razmer, imajo najstniki druge skrbi: Kam je treba iti v petek zvečer? Zakaj ni dobro nositi uhana v desnem ušesu? Kateri je drugi največji otok v Sloveniji? Zakaj se splača trenirati akrobatski rokenrol? Zakaj punce rečejo »ne« in mislijo »da«.

Andraž je drugošolec in ga knjige ne zanimajo. S sestrico Nino si delita otroško sobo in Nino zelo jezi, ker mora zvečer, ko leže v posteljo, takoj ugasniti luč. Andraž namreč noče brati. Nekoč ga prime za roko in odpelje v knjižnico, kjer mu predstavi knjižnega molja. Ta žre knjige in Andraž se prestraši, da bo pojedel vse zanimive knjige, ki jih vidi po policah.