Ura verouka v sedmem razredu nekdanje I. državne gimnazije v Ljubljani. Katehet dr. Ivan Svetina načenja vprašanje reda pri včerajšnji šolski maši, kakor je imel navado sleherni ponedeljek. Obrne se k razredu z vprašanjem, ali je bilo med službo božjo vse v redu. Odgovoril sem mu jaz, ki sem imel ravno v tej zvezi nekaj masla na glavi: »Vse je bilo v redu.« Dasi ni bilo. Zgodilo se mi je namreč, da sem sloneč na podpornem stebru pod korom šolske kapele nekako zdrsnil in napol podrl še sošolca, ki je stal v vrsti pred menoj. Nastal je seveda trušč in nemir. Zdaj, pri mojem odgovoru, pa tudi pridušen smeh v razredu. Katehet se je namrdnil in dejal: »Oglasil se je ravno pravi.« Meni se je stvar zdela sorazmerno nedolžna, kaj pa je on mislil o dogodku, nisem mogel vedeti. Zato me je iznenadilo njegovo vprašanje, ki mi ga je zastavil z zelo resnim glasom in poudarkom: »Poslušajte, Vidmar, moram vas naposled vprašati, ali mislite izpolnjevati zapovedi, ki vam jih nalagata sveta vera in cerkev?« Razred je nenadoma potihnil in se nekoliko potulil. Presenečen nad takim vprašanjem sem odgovoril: »Že, že.« Katehet pa je zrasel: »Nič – že, že, odgovorite kakor se poštenemu fantu spodobi: da ali ne!« Oklevajoč sem se ozrl po razredu. Sošolci, ki so me poznali kot norčavega fanta, zmožnega vsega, so se še globlje potulili h klopem in napeto čakali. Vendar se mi je to izpraševanje zazdelo le preneumno in brezobzirno vdiranje v zadevo, ki je čisto moja. In odgovoril sem odločno: »Če je tako, potem moram odgovoriti: ne!« Katehet je za hip otrpnil, nato pa je spregovoril s svečanim glasom: »Da, vedel sem, da ste prizadeti, da pa ste tako pokvarjeni, nisem mislil. S tem sva midva opravila. Ravnal in vedel se bom z vami korektno, toda nič več; vsako konferenco vas bom enkrat izprašal o svojem predmetu, drugače pa nič. Če pa se pokesate, lahko pridete k meni na dom, da se temeljito pogovoriva o tem usodnem vprašanju.« Nisem mu odgovoril, ker bi v svojem rastočem ogorčenju gotovo prestopil meje šolske discipline. Samo odmahnil sem z roko in sedel. Kaj naj bi iskal pri njem? Nima mi ničesar prepričljivega povedati, jaz pa njemu še manj. In sploh, kakšno pravico si prisvaja s tem svojim spraševanjem? Jaz se ne vtikam v njegovo vero, naj se tudi on ne vtika v mojo nevero. Tako sem premišljal v ogorčenosti, ki je bila edina možna reakcija na njegovo oblastnost, kakršno si lasti poleg njega toliko njegovih stanovskih tovarišev, zlasti nasproti mladim dušam, ki jih skušajo rešiti, kar se v bistvu pravi obvladati. To ogorčenje mi je ostalo vse življenje. (1911 v: J. V. Nekaj pogovorov 2, Sile časa)

***

V začetku leta 1940 se je oglasil vhodni zvonec mojega stanovanja na Večni poti. Bil sem sam doma in odprl sem vrata. Pred menoj sta stala Boris Kidrič in Boris Ziherl. S Kidričem se do tistega dne nisva poznala osebno. Poznala sva se s ceste, ne da bi si bila kdaj predstavljena. A kateri Ljubljančan tiste čase ni vsaj na videz poznal drugega Ljubljančana? In Kidrič je bil eden od njih. Z Ziherlom pa sva bila dobra znanca. Rad je razpravljal z menoj o literaturi, o literarni kritiki in o kriterijih, kajti objavljal je od časa do časa knjižne ocene in večkrat je želel vedeti mojo sodbo o tej ali oni od njih.
Povabil sem gospoda v svojo delovno sobo, kjer smo udobno sedli okrog prazne mize. Čakal sem, da je spregovoril Kidrič, ki je dejal, da imata s svojim obiskom namen zvedeti od mene, ali bi hotel sodelovati s partijo. Rekel sem: »Ne samo, da sem voljan sodelovati, temveč si to želim.« Nato Kidrič zelo presenetljivo, toda povsem resno: »Povejte, prosim, zakaj?« Odgovoriti mi ni bilo lahko. Vendar sem se zbral in pričel: »Želim si to zaradi tega, ker imam občutek, da je prišel za Slovence usoden čas, ki pa je usoden tudi za kulturo in za človeštvo. V smotrih partije vidim edino pot v novo civilizacijo in v novo popolnejšo, bolj pravično in bolj človeško ureditev vsega življenja. Kot literat nisem politik. Moram pa živeti in delati s skrbjo za človeka, za njegov višji razvoj in s tem za nastanek višje kulture. Svet, ki ga pripravlja partija, je svet brez pošasti zasebne lastnine, ki že tisočletja pači in kvari moralno naravo človeka. Odprava te strahote mora privesti do brezrazredne družbe in do povsem novega človeka, ki bo osvobojen vseh strahov za svoj obstanek in ki bo divjo energijo skrbi za svoj obstoj lahko uporabil in celo moral uporabiti za žlahtnejšo skrb za človeka, za skupnost in za višje oblike osebnega in družbenega življenja. Zato ne samo želim, temveč čutim za človeško in pisateljsko dolžnost sodelovati pri tem velikem poslu prerojenja sveta, ki je hkrati tudi edina rešilna pot za obstoj in za dosego enakopravnosti slovenskega naroda v zboru velikih in ustvarjalnih družin sveta.« Tako nekako sem mogel takrat povsem nepripravljen odgovoriti na Kidričevo vprašanje. Kidrič me je poslušal zelo pozorno in zbrano in me je znova presenetil s priznanjem, ki je bilo več kot laskavo v tistem času. Dejal mi je:
»Tako bi mogel odgovorili tudi Stalin.«
Stalin pa je bil v tistem času za marsikoga in tudi zame najvišji izvrševalec vsega tistega, o čemer sem govoril. (1940 v: J. V. Nekaj pogovorov 7, Sile časa)

***

Bil sem poslanec ustavodajne skupščine in kasnejšega Doma narodov v skupščini, ki sem mu predsedoval. Po proglasitvi republike 29. novembra 1945 je Tito sestavil prvo vlado, v kateri pa Kocbeka ni bilo več. Spomladi naslednjega leta, 1946, se je lahko preselil v Ljubljano, kjer je poslej opravljal funkcijo podpredsednika prezidija in podpredsednika Osvobodilne fronte. Kmalu po njegovi vrnitvi se je začel boj za natis njegove Tovarišije, zoper katero se je, ko je bila še v rokopisu, vzdignilo precejšnje število dovolj vplivnih glasov. Boja proti njim sem se udeleževal tudi jaz. Po dolgem prerekanju in po nekaterih Kocbekovih korekturah teksta je delo naposled izšlo šele leta 1949 v vročem času po kominformski aferi.
Ves ta čas sva se seveda srečevala v prezidiju in enkrat ali dvakrat sem ga obiskal doma. Enkrat ali dvakrat pa sem ga tudi povabil k sebi. Bližnjih pogovorov je bilo tedaj že konec, kajti živela sva vsak za svoje interese in vrhu tega je bilo določno čutiti, kako se Kocbek trga od našega življenja, ki je pač navzemalo nove odnose in oblike, s katerimi pa se vedno pogosteje ni strinjal. (1945/46 v: J. V. Edvard Kocbek, Obrazi)

***

In cerkev? Kaj bi bilo naravnejšega in bolj skladnega z njenim poslanstvom, kakor v veliki stiski stopiti na stran ljudstva, ga podpreti v njegovem strašnem boju zoper premočne sovražnike, kakor se je zgodilo na primer na Poljskem? Dati narodu moralno oporo, strniti ga in s tem stopnjevati njegovo živo moč! Kaj bi bilo naravnejšega, pa naj bi ta boj vodil kdor koli, saj je šlo za obstoj naroda? Toda ne. Cerkev se je umaknila in se naposled raje zvezala z okupatorjema proti lastnemu ljudstvu, kakor da bi šla z ljudstvom proti sovražniku. Zakaj? Ker je očitno spadala med tiste, ki so gledali na svoje interese in zlasti na svojo oblast in ki so bili v strahu zanje.
Kakšna drugačna razlaga njenega ravnanja je mogoča? Seveda so belogardisti govorili, da se bijejo za narod, za vero in boga. Boga lahko nemara tu izpustimo.
Človeška pomoč mu pač ni potrebna. Za narod? Na strani okupatorja, tudi tistega, ki je hotel Slovence kratko malo razseliti? – Kvečjemu tedaj v smislu nekega župnika, ki je razvijal takele domneve: »Kdor se količkaj veže s komunisti, zapade telesni in duševni smrti, kajti zdaj gre za to: ali bomo padli mi, verniki, ali komunisti /.../ če zmagajo Sovjeti, potem vernih katoliških Slovencev ne bo več.« (Sv. Urh, str. 402, 403) Vsa ta modrost je danes lanska megla in dim, takrat pa je bila duševna hrana za omejence, slepilo za uboge z duhom. Boj za vero? Če imam vero, jo pač imam in nihče mi je ne more vzeti. Zakaj naj bi se tedaj boril zanjo? Imam jo. Če jo hočem uveljaviti, jo bom skušal s prepričevanjem in še učinkoviteje z vedenjem in ravnanjem. Kdor pa se bori za svojo vero z nasiljem, se popolnoma očitno ne bori zanjo, temveč za nekaj drugega. Morda za njen privilegirani položaj ali pa za položaj in privilegije tistih, ki jo imajo v zakupu, za njihovo oblast. Boj za oblast je edini smisel vsega tega cerkvenega početja!
Tako varanje si navsezadnje lahko dovoli politika, čeprav je tudi tam obsojanja vredno; ne sme si ga pa dovoliti cerkev, ki se šteje in se svetu predstavlja kot zaščitnica resnice in morale. Še manj pa si ga sme cerkev dovoliti v takih skrajnih oblikah, v kakršnih ga je izvajala pri nas. Za obrambo oblasti ji ni bilo nedopustno nobeno sredstvo niti ne popolno pačenje moralnih načel, na katerih obstoji človeško občestvo. »Umor je in ostane v nebo vpijoč greh,« je pridigal škof Rožman. Toda kmalu se je pokazalo, da ubiti komunista ali partizana ni greh, in to ne za laike ne za duhovnike. Takega dejanja se ni treba niti izpovedati. Uničevanje komunistov je postalo moralna in verska dolžnost. In da bi to antimoralo vendarle mogla vcepiti ljudem, jih je cerkev navajala k perverznemu mešanju morij in pobožnosti, k perverznim pobožnostim med klanjem, klavci pa so bili deležni posebnega škofovega blagoslova in najbolj zavrženi med njimi je prejel po škofu križec, ki ga je blagoslovil papež in ki je imel moč, da je prinesel zveličanje vsaki žrtvi, ki je bila pred smrtjo prekrižana z njim. Skratka, najmračnejši srednji vek, pošastno mešanje preostudnega morilstva s svetimi opravili, popolnoma nerazumljivo pačenje vere in morale, izdaja obeh z blagoslovom papeža, občudovalca Hitlerja. Da, škof je prinesel iz Rima celo vest, da bi se nekateri padli belogardisti lahko povzdignili med mučenike. Pristavil pa je: »Heroične stopnje kreposti pri mučencih ni treba dokazovati. Tudi ni ovire, če dotični ›mučenec‹ ni bil brez slabosti in grehov.«
In rezultati tega izdajstva? Predvsem vrsta duhovnikov-klavcev v dobesednem pomenu te besede. Potem vrsta duhovnikov, ki so sestavljali sezname ljudi, zrelih za zakol ali za internacijo. Nato duhovniki, ki so klavcem brali maše in jim opravljali pobožnosti, pri katerih so ti mesarji dobili navdihe za svoj ogabni posel. Dalje duhovniki, ki so spovedovali mučene in na smrt obsojene žrtve, po možnosti take s seznamov, ki so jih sestavili sami. Dalje, redno zlorabljanje spovedne molčečnosti za zbiranje podatkov. Potem duhovniki, ki so molili za tiste, ki so jih pošiljali v smrt, med njimi prvi škof Rožman. Nato klavci s Svetega Urha, ki so delali po navodilih duhovščine ad maiorem Dei gloriam. Predvsem pa stotine in stotine v mukah in grozi trpinčenih ter pomorjenih žrtev samo na Sv. Urhu. V to pošastno grozo se je po zaslugi slovenske cerkve sprevrgla svetopisemska zapoved »ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe«. Strašnejšega izdajstva ni.
Ob branju Sv. Urha sem začutil potrebo in dolžnost povedati vse to, kar se mi zdi važno zlasti danes, ko ta slovenska cerkev zaradi malomarnosti ali nesposobnosti naše družbe spet prevzema neke javne, vsaj napol vzgojne funkcije v našem narodu. Tuje mi je netiti sovraštvo. Zdi se mi pa potrebno zavedati se, kaj ji zaupamo ali prepuščamo, in kdo je, ki mu prepuščamo in zaupamo stvari, kakršnim sami ali nismo kos ali pa jih omalovažujemo. Toda vedimo, da izvrševanje teh funkcij pomeni vpliv, moraIno avtoriteto in navsezadnje kot zadnji smoter stvari spet oblast. (1968 v: J. V.: O izdanem nauku, Dnevniki)

***

Odšel je tovariš Tito. Prenaglo se je zgodilo, da bi mogli z umom in srcem doumeti, kaj se je pravzaprav pripetilo, kaj je zadelo naše narode in našo skupno državo. Lahko bi našteval njegova velika dejanja – od predvojne komunistične partije, ki se je bojevala zoper nečloveški teror nekdanje Jugoslavije, od osvobodilnih bojev naših narodov pod njegovim poveljstvom do njegovega gesla o bratstvu in enotnosti – ter vso notranjo pot njegove Jugoslavije od kominforma do samoupravljanja, kar vse je posvečeno človeku, in še ne bi povedal o njem vsega, kar je bil Tito kot merodajna politična in človeška misel in kar je bil kot srce za naše narode in narodnosti. Bil je ustanovitelj naše sedanje države, toda izbojeval ni za nas samo svobode, temveč je ves čas skušal dati tej svobodi višji in bolj človeški pomen. To je čutil vsak naš človek, naj je bil od koderkoli v Jugoslaviji, in iz tega občutka in zavesti se je sama po sebi razvila popolnoma enkratna ljubezen naših ljudi do Tita. Bil je njihov junak in varuh.
S to svojo osebnostjo pa se je uveljavil tudi v širnem svetu, in to do take mere, da na našem planetu ni bilo popularnejšega in ljudem dražjega imena od njegovega, kar se je tako pretresljivo pokazalo med njegovo usodno boleznijo, ko ga je svet, in to ne samo naš, zasipal z izrazi spoštovanja, ljubezni, skrbi in z najboljšimi željami.
Tega človeka ni več med nami. Bolečine nad to izgubo ni mogoče izraziti. Brez njega se marsikomu zdi naša eksistenca ogrožena. Toda ne! Žalovati je naravno, obupavati ne in niti ni v skladu z duhom, v kakršnem nas je vzgajal Tito. Res je, njega ni več. Toda zapustil nam je veliko in dragoceno dediščino, bogato dediščino svojega duha, svoje misli in svojega poguma. V skladu z njegovim genijem jo moramo prevzeti z vso odgovornostjo in spoštovanjem in jo razvijati tja, kamor nam je on kazal pot. Naša žalost, naj bo še tolikšna, mora biti taka, kakor je bilo vse, kar smo prejeli od njega in kar je bilo v zvezi z njim, biti mora ustvarjalna. To bodi naša zavest za te težke dneve, ki jih moremo in moramo preboleti v duhu njegove heroične življenjske energije, ki nam govori iz vsega njegovega dela in iz vse njegove velike osebne usode: Tito je mrtev! Naj živi Titovo delo! (1980 v: J. V.: V slovo, Sile časa)

***

Ne strinjam se sicer povsem z mislijo Leva Tolstoja, češ da človek, ki se je naučil misliti, lahko premišlja o čemerkoli, v bistvu premišlja zmeraj o svoji smrti. Človek premišlja tudi o marsičem, kar mu je potrebno samo za življenje. Res pa je, da smrt kot konec življenja zelo bistveno spada k naši usodi in da s svojo osveščujočo in vrazumljajočo sugestivnostjo zelo globoko posega v naše snovanje. Povzročila je tudi nastanek vseh religij in premnogih moralk, ki so bile in so še vedno skoraj edine luči na mračnih potih naše eksistence. Skratka, smrt je zvesta spremljevalka našega življenja, ki je vse, kar imamo.
In res je, da mora vsak, kdor razmišlja o življenju, razmišljati tudi o smrti. In kdor razmišlja o smrti, lahko pravilno razmišlja o življenju. Predvsem pa je nedvomno koristno zavedati se resničnosti stare ljudske modrosti, ki je pri nas izražena v znanem pregovoru: »Če bi ljudje ne mrli, bi svet podrli.« In zavedati se moramo zlasti danes, ko ga podiramo, čeprav mremo, velikega paradoksa, da nas samo strah pred vesoljno smrtjo lahko obvaruje pred popolnim uničenjem, preden bo človeštvo izživelo vse, kar je narava, ki je neskončna in večna, po svoji podobi vložila vanj. (J. V. Ob Mrtvaškem plesu, Sile časa)