E-novice

Knjiga

Maj, november

Drago Jančar»

naslovnica: Mojca Kumar Dariš

format: 135 × 220

strani: 296

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2014

ISBN: 978-961-241-857-1

redna cena: 25,90 €

modra cena: 24,60 €

vaš prihranek: 1,30 €

na zalogi

Maj, november, deseti roman Draga Jančarja, se začne kot šala, nadaljuje se kot ironija in satira, sčasoma pa začne postavljati globlja vprašanja o življenju mladega Cirila Kraljeviča in o svetu, v katerem živi. V nekaj mesecih se odvijejo sklepna poglavja njegovih poskusov, da bi našel svoj prostor pod soncem in si postavil smiselni življenjski cilj, ki se neulovljivo premika med skrajnima poloma visokih sanj o umetnosti in ljubezni ter banalno, tudi brutalno vsakdanjostjo, v kateri je treba predvsem preživeti. Med kratkim potovanjem skozi družbo, kjer so vse velike zgodbe že zaključene in za njimi ostajajo zgolj ostri robovi povzpetništva in pridobitništva, se njegova želja po polnem in smiselnem življenju spreminja v tavajoče iskanje identitete in vse bolj izgubljenih iluzij. V še zmeraj mladostno vedrino se počasi naseljuje grenkoba nesmiselnega nesporazuma s svetom. Mladi junak romana se iz protagonista, ki je želel svetu vtisniti svojo enkratno in neponovljivo podobo, preobraža v nemočnega marginalnega opazovalca. In vsak korak naprej je že tudi korak nazaj, morda tudi korak navzdol, skupaj z družbo, ki se pogreza v svoje močvirno životarjenje.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Zvečer je stal pred razsvetljeno Filharmonijo. Izpod neba so padale krpe mokrega snega in se mu lepile na obraz. Koliko je bil star? Deset let, dvanajst? Oče ga je iz Bistrice pripeljal na koncert. Boš videl, je rekel, kaj je to pravi koncert. Ne takšen, kot je pri nas v dvorani Prosvetnega doma ali v šolski telovadnici. Tega nikoli ne boš pozabil. Morda bi pozabil, če ne bi pozneje še tolikokrat govorila o tem. Pozabil bi na Štiri letne čase in na godalni orkester, na slikarije obilnih, polgolih žensk na obeh straneh odra, na svetlo dvorano, v kateri so ugašale luči in je ugašalo mrmranje, na osvetljenem odru pa so godalci prenehali uglaševati inštrumente. Če mu ne bi v brnečem avtobusu, s katerim sta se vračala, še zmeraj zvenel v glavi neki zvok, iz orkestrske polifonije je ostal en sam, čist, prosojen violinski zvok, v polsnu ga je slišal, kako drhti na eni sami struni in se izgublja za okni, prosojni zvok, ki še zmeraj drhti v glavi in izzveneva v spanje, v noč, v enakomerno brenčanje avtobusnega motorja, v spanje; oče pa mu še zmeraj šepeta, kakor v dvorani: slišiš, kako mehkobno ... poslušaj ta vibrato ...
Zadnji obiskovalci so pred vhodom zapirali in stresali dežnike in odhajali v notranjost. Obrnil se je in počasi šel čez Kongresni trg. Sredi Zvezde je skupina policistov opazovala premočene demonstrante, ki so zvijali transparente. Z gornje strani trga, od parlamenta, jih je prihajalo še nekaj. Bili so redkobesedni in videti utrujeni. Poberite tajkunom, je prebral na premočeni lepenki, ki jo je nosila ženska v premočeni rdeči majici, potegnjeni čez plašč. Tudi njeni lasje so bili mokri. Pogledala ga je z izmučenimi in naveličanimi očmi. Kakor človek, ki si želi samo še skodelico toplega čaja ali mleka.
Na malem odru je za bobni sedel visok, gladko obrit moški, z lagodnimi in izurjenimi gibi je udarjal po bobnih in činelah, njegove oči so gledale nekam čez glave redkih gostov v lokalu, ki so se mirno pomenkovali. Malo je improviziral, za vajo ali nemara pred nočnim koncertom. Ciril je pri šanku kupil pivo in sedel v kot. Poslušal je bobnarjeve variacije džezovskih ritmov, poznal ga je. To je bil legendarni Gajo iz džezovskega kluba Gajo, kamor sta pred leti kdaj zašla na kak koncert z Mileno. Včasih, po polnoči, tudi z Baritonom. Klub je bil še zmeraj tu, tudi Gajo. Seveda, je pomislil Ciril in srknil požirek grenke pijače, v džezu rečemo legendarni, v klasični glasbi pa genialni. Genialni Mozart, genialni Mendelssohn, legendarni Miles Davis, legendarni Dizzy Gillespie, Billy Cobham, John Zorn. Tudi kakšna legendarna ženska, Lady Day. Pomislil je, kako bi se slišalo: legendarni Ciril Kraljevič. Ali pa morda genialni. Gajo je udaril po činelah in vstal. Ko je šel med mizami, so ga redki obiskovalci veselo in spoštljivo pozdravljali. Vsi so bili ponosni, ker jim je legendarni Gajo prijazno odzdravljal, tudi on je vse poznal. Če bi Ciril zdaj stopil k njemu in mu ponudil svoj nastop, kakšen solističen večer ali magari popoldan, mogoče bi ga Gajo celo vzel v kakšno svojo zasedbo, violinistov zmeraj manjka. Če bi ta hip vstal in šel do njega, zdaj je že tam pri šanku, nonšalantno bi rekel, živijo, Gajo, igram violino, na Dunaju sem igral v klezmer bandi, bi Gajo naredil požirek piva in vprašal: kako se pišeš? Ciril Kraljevič. Kraljevič? Nisem še slišal. Ampak pridi, mladi mož, bi rekel, poslušal te bom. In kaj naj bi storil, kaj naj bi Ciril Kraljevič storil, ko bi dobil takšno povabilo? Ali sploh še zna igrati? Najmanj dva tedna bi potreboval, da svoje igranje vrne na tisto stopnjo, tja, kjer je nekoč že bil. Vprašanje je, ali še kdaj bo. Danes dopoldne je precej škripalo. V violini je premaknjena duša. In poleg tega je Gajo zdaj že izginil skozi neka vrata v ozadju.

© Modrijan založba, d. o. o., 2014

Poglejte tudi

na vrh strani

Smrt pri Mariji Snežni »

Drago Jančar »

V majhen kraj ob Muri leta 1931 večkrat pride neznanec, ki govori neko mešanico ruskih, nemških in slovenskih besed. Pogosto se ustavlja pri Mariji Snežni in tamkajšnjemu cerkovniku pove, da je zdravnik. Vladimir Semjonov se kmalu preseli v kraj in odpre ordinacijo.

več »

Dve sliki »

Drago Jančar »

Med demonstranti na Majskem trgu v Buenos Airesu, ki protestirajo proti ideološki vojni, v kateri je izginilo trideset tisoč nasprotnikov vojaškega režima, so tudi matere s fotografijami izginulih sinov v rokah, ki terjajo nazaj svoje sinove.

več »

Lucijine oči »

Drago Jančar »

Na razstavo mladega slikarja Milana Raka pride študentka tekstilne tehnologije. Čeprav ni poznavalka umetniških slik, jo njegove slike povsem očarajo. Čez nekaj časa se z umetnikom zaplete v ljubezensko razmerje. Postane prvi ljubitelj njegovega slikarstva. Ker v njegovih slikah vidi to, česar ne vidi nihče drug, jo preimenuje v Lucijo.

več »

Prikazen iz Rovenske »

Drago Jančar »

Samotna turista opazujeta nedokončan valobran, mogočno in nikoli dokončano gradnjo v Rovenski na Lošinju, in se sprašujeta o smiselnosti takšnega človeškega početja.
Zgodba v nadaljevanju pripoveduje o dveh junakih. O avstrijskem nadvojvodi Ferdinandu Maksu, ki postavi temeljni kamen za valobran velikega pristanišča, ki ni bilo nikoli zgrajeno. Nekaj let pozneje se odzove klicu usode in postane mehiški cesar. Slovesno se odpravi v glavno mesto Mexico, kjer ga doleti žalosten konec.

več »

Prerokba »

Drago Jančar »

Antonu Kovaču, ki ima do odhoda s služenja vojaškega roka le še mesec dni, groteskno zaplete življenje straniščni napis, ki ga sredi mirnega avgustovskega dopoldneva zagleda na notranji strani straniščnih vrat »Travo boš jedel, kralj Jugoslavije. Osli te bodo jebali v debelo rit.« Naslednje dni v kasarniški knjižnici, kjer dela skupaj z mladim redkobesednim profesorjem klasične filologije iz Beograda, imenovanim Trule, preživi v nenehni rahli napetosti, napadajo ga strašne misli, da bi lahko bil prav on osumljen za to dejanje.

več »

Zalezovanje človeka »

Drago Jančar »

Andrej Žigon, mladi arhivar iz IHN, se nenadoma, brez razvidnih razlogov zapre v svoje stanovanje in nikomur ne odpre. Njegov izostanek v arhivu prvi opazi upokojeni honorarni sodelavec Janez Kostrin, dobrohotni stari arhivar, nekdanji vodja arhiva. Ko po nekaj dneh Žigonov izostanek vendarle prijavi Kadrovskemu, se njegovo mirno življenje spremeni v peklensko duševno bolečino.

več »

Zoževanje prostora »

Drago Jančar »

Andreja Žigona zjutraj zbudi pasji lajež in prvič pomisli, da bi ubijal. Izbruhi negativne energije se nadaljujejo, pomisli na pištolo, s katero bi ubil lajajočega psa, na požig arhiva, v katerem je delal, razstrelitev kmečke podrtije, v kateri sta bivala njegova ostarela starša, dezinfekcijo svoje prijateljice Tihce, poznavalke dialektičnega materializma, ljubiteljice čistoče in svežine.

več »

Severni sij »

Drago Jančar »

Če v mestu, ki je vse drugačno, kot se ga spominjaš, čakaš na prijatelja, ki ga ni, iščeš modro kroglo v rokah svetnika, o kateri nisi prepričan, ali je sploh resnična, tavaš po ulicah, ki se zdijo, da drsijo proti težki, temni reki, se zatekaš v beznice in k njihovim propadlim prerokom, imajo stvari drugačen priokus. Drugačno svetlobo. Svetlobo severnega sija.
Tako je doživljal Maribor Josef Erdman, ki je na novoletni dan 1938 z vlakom pripotoval v mesto, da bi se dobil s poslovnim prijateljem. Razen nekaj vmesnih poglavij, ki nizajo kulise onstran Erdmanovega sveta in z nekaj specifičnimi prizori ali opisi podajo bralcu prerez bolnosti meščanske družbe in gojišča zla, ki se je v takratni Evropi pripravljalo na skorajšnji izbruh, in končnih poglavij, ki Erdmana umestijo v širši kontekst, bralec iz poglavja v poglavje tava z zmedenim, včasih prestrašenim, drugič obupanim, pasivnim in včasih brezsramnim junakom skozi vsakdanja, pa tudi nenavadna doživetja.

več »

Pisanja in znamenja »

Drago Jančar »

Drago Jančar poleg romanov, dram in kratkih zgodb piše še literarne refleksije, najpogosteje ob knjigah ali gledaliških predstavah, občasno pa tudi o splošnih estetskih vprašanjih o literaturi in njenem položaju v svetu. Zbirko esejev, ki se ukvarjajo z literarnimi temami, z naslovom Privlačnost praznine je izdal že leta 2002, tokrat pa je zbral razmisleke o pisanju in pisateljevanju iz zadnjih let. V njih se ukvarja deloma z romani, pesništvom in dramami drugih avtorjev, izrazita pa so tudi avtorefleksivna besedila, v katerih opisuje družbene in osebne okoliščine svojega pisateljskega razvoja.

več »

Jakobova lestev »

Drago Jančar »

V knjigi Jakobova lestev so zbrane kolumne, ki jih je Drago Jančar pisal za Sobotno prilogo Dela v rubriki Pomisleki med letoma 2004 in 2007. Z ostrim pisateljskim očesom je načenjal teme iz sodobnega slovenskega in evropskega življenja, o njih premišljeval, jih opisoval, odpiral vprašanja o njih in skušal v bralcih vzbuditi večjo toleranco do drugih in predvsem nujnost, »da drug drugega poslušamo in slišimo«.

več »

Drevo brez imena »

Drago Jančar »

Drevo brez imena je pripoved o možu, ki ga posrka preteklost. Arhivar Janez Lipnik nekega dne naleti na spomine serijskega ljubimca, čigar mednarodna donjuanska kariera se je začela med drugo svetovno vojno v Sloveniji. Lipnikovo sicer razumljivo zanimanje se kmalu razraste čez običajne meje. Zaradi erotičnih memoarov začne iskati: najprej po arhivu, nato po svojem spominu. Najde strašne stvari in pusti se zmesti.
Lipnik bere o vojnih strahotah in erotičnih dogodivščinah. Ker je zgodovinar, zapolnjuje vrzeli v arhivskem gradivu; ker je moški z domišljijo, nadgrajuje erotične prizore; ker je informiran, zna potegniti vzporednico med drugo svetovno vojno in vojno na Hrvaškem pol stoletja pozneje.

več »

Novele »

Drago Jančar »

Smrt pri Mariji Snežni, Dve sliki, Lucijine oči, Prikazen iz Rovenske, Prerokba, Zalezovanje človeka in Zoževanje prostora – sedem novel Draga Jančarja v novi preobleki ponovno med bralci.

več »

To noč sem jo videl »

Drago Jančar »

To je roman o nekaj letih življenja in skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe, ki jo je vase potegnil vrtinec nemirne zgodovine. Pet oseb pripoveduje o njej, pa vsaka od njih tudi o sebi in razburkanem slovenskem času pred drugo svetovno vojno in med njo. O času, ki je kot moloh goltal ne samo tako ali drugače prepričane udeležence zgodovinskih dogodkov, ampak tudi ljudi, ki so živeli na robu burnega dogajanja, ki ga niso niti dobro razumeli – hoteli so samo živeti. Toda »samo« živeti je bila iluzija, bil je čas, ko se tudi v na videz varnem in idiličnem zavetju neke graščine na Gorenjskem ni bilo mogoče izogniti drvečemu vlaku nasilja.

več »

Drevo brez imena »

Drago Jančar »

Drevo brez imena je pripoved o človeku, ki se mu spodmaknejo tla pod nogami. Arhivar Lipnik zavzeto raziskuje dokumente o vojnih strahotah in erotičnih dogodivščinah. Pri tem kot zgodovinar zapolnjuje vrzeli v arhivskem gradivu, kot moški z domišljijo pa nadgrajuje erotične prizore. A njegovo zanimanje se razraste čez običajne meje, tako da izgubi občutek za prostor in čas. Njegov spomin začne naplavljati dogodke iz preteklosti, ne da bi jih opremljal z datumi. Kmalu ne ve več, kaj iz preteklosti ga v resnici zadeva in kaj ne.

več »