Knjiga

Prvi polčas

Slastne četrtine

Barbara Pešut»

naslovnica: Branka Smodiš, fotografija Uroš Abram

format: 135 × 220

strani: 172

vezava: mehka, zavihi

izid: 5. 5. 2016

ISBN: 978-961-241-948-6

redna cena: 20,20 €

modra cena: 19,19 €

vaš prihranek: 1,01 €

na zalogi

Avtobiografija Barbare Pešut ni klasično kronološko delo, ki bi poskusilo zaobjeti življenje ali določeno življenjsko obdobje v linearno, zaključeno celoto, ampak izhaja iz sprotnih trenutkov, v katerih besedilo nastaja. Od tod se avtorica sladostrastno potaplja v spominske epizode, vezane na glasbeno in literarno preteklost ali na ljubezen, na posebne trenutke, preživete v dvoje, a tudi na bolezen, ki vse skupaj preplavlja kot nekakšen protitok, ki pa se mu znova in znova postavi po robu. Ob vsem tem se dotakne različnih življenjskih tem, prikliče odlomek iz svojih kolumn, še raje pa svojo pesem, besedilo pa na koncu zašpili celo z erotično zgodbico, in tako skače »iz svetlega v temno, iz zdravega v bolno, iz pisanega v sivo, iz 1 : 0 v 0 : 1, in to brez reda«, kot pove sama.
Knjigo preveva svojstven optimizem, življenje vzbrsti povsod, kjer najde vsaj malo humusa, med spoznanji o minevanju in koncu si svoj prostor takoj izbori nov začetek, tehtnica se med trpkostjo in duhovitostjo vedno znova prevesi na stran drugega, kreativnost pa najde svojo pot v še tako nemogoči situaciji, ki jo res omejuje vse bolj napredujoča bolezen multipla skleroza, toda onstran nje obstajajo številne nebrzdane človeške pokrajine. In na koncu, ko potegnemo črto, nas obide, da je Prvi polčas ena sama pretresljiva ubeseditev erosa-tanatosa. Na način, kakršnemu še nismo bili priča.

Preberite odlomek

na vrh strani

Danes me odnašajo spomini v čas pred možem. Imela sem nekaj bežnih vez, ki so se rodile iz mladostniških zaljubljenosti. Ena je bila s fantom, ki ni bil čisto po moje, a nekako izzivalen za mojo osnovno dušno značilnost – radovednost. Bil je panker. Panka nisem preveč šljivila, ker sem bila sama šminka-hipi. Z njim sem podrobneje spoznala Sex pistolse. Knofel nisem nosila, sem si pa takoj izdelala bedž: iz časopisa sem izrezala sliko Johnnyja Rottna, jo prilepila na bedž, lepo prekrila s selotejpom in pripela na nenavadno mesto – hlačnico na kavbojkah, s strani, malo nad gležnjem. Pač po moje.
Tisti fant je bil malo zakompleksan, eno nogo je imel nekoliko krajšo, suhljat, predrznega ozkega obraza in vlažnih nežnih oči. Imel je pank band in ves čas je govoril, da bo, ko bo obogatel, prišel pome z belo mečko, v pepita hlačah. Imel je kar nekaj duhovitih lastnosti, slaba pa je bila, da je bil zapit. Nekoč me je povabil na vajo svojega pank benda, kjer je bil vokalist. Zapomnila sem si refren enega komada, vsaj približno:

Cankar, Cankar, Cankar žeja
A še kej cekinov maš?
Hitr jih potegn iz žepa
Sej tko nauš šu jutr k maš

Zgodila se je grozljivost: na vaji se ga je tako nacedil, da je šel scat k vhodnim vratom, a se je obrnil noter namesto ven iz hiše. Vajo so imeli v stari razpadajoči hiši nekje na Trnovem in njegov curek je sramotno zaropotal po lesenih razpadajočih deskah veže.
S pijanimi mulci do takrat še nisem imela izkušenj, sploh pa ne z njihovimi kompleksi, ki so v takih trenutkih privreli na dan in se sprevrgli v nebrzdano agresijo. Dobila sem tudi klofuto in bolne grožnje po telefonu, ko sem ga zapustila. Čeprav so me čuvali starši in sorodniki, se je mulo vseeno prikradel pred Šubičko, mi grozil in me izsiljeval in me ni pustil v šolo.
Ob njegovi zadnji telefonični grožnji, da me bo iznakazil, sem se odločila: sama si moram pomagati – ubila ga bom.
Noža, ki je orožje, če je rezilo dolgo štiri prste, kot sem slišala, nisem upala vzeti, sem pa izbrala prikladne vilice z zelo ostrimi štirimi zobmi in si jih spravila v šolsko torbo. Lahko da sta se najina duhova zmenila, a po tej odločitvi so njegovi klici prenehali, izginil je, nekje sem bežno ujela, da menda celo iz države.
Pred kratkim sem izvedela, da se najina duhova nista čisto nič zmenila. Zgodilo se je tole: takrat, ko me je počil, ga je prestregel Slobodan, prijatelj iz Kosez. Prisilil ga je, da je pokleknil in po kolenih šel vse do svojega bloka, da mu ne bi več prišlo kaj takega na misel. Še en prijatelj iz Kosez, Dragan, pa mi je povedal, da ga je naslednji dan našel, ko se je zaletaval v vhodna vrata mojega bloka. Odpeljal ga je v neko šišensko stolpnico, na vrh strehe. Tu ga je poskusil umiriti, a mali je planil na ograjo in se hotel vreči s strehe. Komaj mu je, bodoči pilot, preprečil letenje v globino in ga rešil. Torej o tistem zmenku z duhovi, kot sem mislila takrat, v resnici ni bilo nič.
Misli na ubijanje so mi potem še kdaj pomagale, kot je videti tudi v odlomkih iz mojega Bosanskega dnevnika.

»Klinični center!«
»A Koševo?«
»... da, Koševo,« sem mu pritrdila.
Taksist je izgovoril besedo, ki mi je zazvenela znano, nagajivo, oddaljeno ... Kako sem lahko kar vedela, da se kraj, kjer se nahaja sarajevski klinični center, imenuje Koševo? Bilo je nekoč, nekaj v povezavi s tem imenom ...
Pripeljeva se na grič, odloži me pred recepcijo. Za nevrologijo bom morala v drugo zgradbo, še kakšnih petsto metrov navzgor. In tam jih bom srečala: profesorje, zdravnike in osebje, ki je vključeno v projekt novega zdravila za MS. Prvega, ki nam bo res pomagalo. Zadelo me je čisto nepripravljeno in skoraj nič več upajočo. Preko prijateljev sem izvedela, da so ga odkrili, da ga že preizkušajo in da me lahko vključijo v poizkusno zdravljenje, kot prvo tujo državljanko. In zatrepetalo mi je srce. Vznik upanja ima velikansko moč. Telefonska slušalka v roki se mi je tresla, a ni padla. Edina beseda, ki sem jo lahko izgovarjala, je bila DA: vstane z vozička ... DA, ne rabi več bergel ... DA, bolje vidi ... DA, nobenih stranskih učinkov ... DA, pridite v Sarajevo ... DA, pregled in slikanje ... DA, pričakujemo vas v četrtek ... DA!
S prebujenjem upanja sta umrla strah in dvom, ta prekleti demon, ki je visel nad mano od trenutka, ko sem zbolela. Potuhnjeno, s povešenim repom se je odplazil nekam. Ne vem, kam. Od takrat ga še nisem srečala, čeprav se mi zdi, da še kje preži name. Izginil je celo, pravi čudež, moj trdovratni strah pred letenjem. Ko je kovinska ptica zdrvela po pisti, sem občutila tisto znano, že skoraj pozabljeno, vznemirljivo ščemenje po telesu. V resnici se prava jaz letenja sploh ne bojim, marveč ga ljubim.
Med vzpenjanjem po koševskem griču imam presenetljivo veliko moči, a za trenutek postojim in se naslonim na berglo. Zazrem se v eno izmed sivih zdelanih zgradb, ki so ji metki začuda dokaj prizanesli. Da, nedvomno, to hišo poznam. V njej sem že bila.
Hodim naprej. Počutim se dobro, sveže, pomlajeno ... in nenadoma vem. Pred sedemnajstimi leti! Ura je okrog štirih ponoči. Stojiva pred vrati stanovanja našega sarajevskega menedžerja. Premaguje naju smeh. Tako polna sem rokenrola. Pred nekaj urami smo imeli uspešen koncert. Naši skupini U’redu je bliskovito zrasla popularnost. Ljudje na ulicah Sarajeva nas prepoznavajo. Zadelo nas je nepripravljene in v srce. Res noro! In noro je tudi to, da sem zdaj tukaj pred vrati stanovanja na Koševu.
Smejeva se in menedžer me neprestano miri: »Ššššš, tiho, ljudje spijo ...« Vidim, da tudi njega premaguje. Roberta sem pustila v hotelski sobi s fanico. Ups, rokenrol!
On brska po žepih, torbi, vrečki ...
»Joj, Barbara ... pozabil sem ključe v Ljubljani!«
To je konec, prasneva v smeh. Vidim ga, da išče rešitev, hodi gor in dol, gleda v zrak, krili z rokami, zamišljeno obstane, preklinja, pa spet hoja gor in dol. Zraven ga smeh nevarno zmaguje.
»Ja nič«, reče, »treba bo vdreti!«
»Super, dajmo,« zaploskam vsa vesela, pripravljena na borbo.
Mene je vse skupaj zabavalo, njega pa skrbelo, še posebno to, da me ne dobi noter, v posteljo. Skrbno se je lotil posla in se jel prav elegantno zaletavati v vrata. Po vsakem naletu se je rezgetaje naslonil nanje in vmes s prstom na ustih sikal »ššššš«. Vrata so se po štirih zaletih čudežno vdala.
In potem sva šla v posteljo: en sam jogi in ena sama deka. Ko sem slačila kavbojke, sem šele dojela, za kaj gre. Pulover iz mehkega moherja sem obdržala na sebi čeprav je bilo v sobi obupno vroče. Ko sva ugasnila luč, sem pomislila še na zadnjo možnost: če se me zdaj dotakne, ga seveda ubijem.
In duhova sta se čudežno vse zmenila, toliko.
Preplavi me duh tistega časa, lahko ga voham, lahko bi ga celo potipala. Počutim se tako sproščeno kot že dolgo ne. Dovolj časa sem bila pred zaklenjenimi vrati. Novo zdravilo enkorten mi jih bo pomagalo vdreti. Vem, da ne bo lahko, a pripravljena sem na borbo, veselim se je. V mislih mi odzvanja zadnja pesem, ki sem jo še ujela na taksistovem radiju – Hot Chocolate: I believe in miracles.
Stopnice na nevrologijo so poškodovane, kot da bi jih pred časom zdelala eksplozija, a jih obnavljajo. Ograja še ni narejena. Kaj naj zdaj? Po stopnicah se ne morem vzpenjati sama. Nekoga bom morala prositi ... Človek, ki mi stoji najbliže, mi poda roko, da se lažje vzpnem, ne da bi ga za to prosila. Toplo mi postane.
Tako je tudi notri. Prostori so stari, a čisti. Spominjajo na hišo Marije pomočnice ali na našo staro nevrološko kliniko. Le ljudje so drugačni. Bolj sproščeni in topli. Ne mislim, da je naše medicinsko osebje hladno, včasih imam le občutek, da si ne upajo biti topli. Kot bi bilo to prepovedano ali nevažno. Pa je! In to zelo.
Prepričana sem, da je stanje moje bolezni utemeljeno na psihičnem počutju. Glavni sestri na nevrološkem oddelku je ime Fata. Je prisrčno in ljubko bitje. Vse se zmeniva na hodniku, ker je pred ordinacijo gneča: kri, voda, pritisk, internistični pregled ... Sem in tja se umakneva v kakšno pisarno ali prazno bolniško sobo. Kmalu me stvari nehajo presenečati. Tukaj čas teče počasneje. Temu se zelo rada in hitro privajam. Pomanjkanje polja zasebnosti me ne moti več, na vsaka vrata lahko potrkam in tudi vstopim, in predno mi naredi EKG, me Fata začne klicati Barbi. Naposled me odpelje k moji zdravnici, ki mi je dodeljena v projektu Enkorten.
Prva novica, ki jo izvem, je, da se je točno ta dan pokvarila magnetna resonanca. Je to prvo zaletavanje v vrata? Če da, ali me čakajo še tri? Misli na takšne vzporednice sem raje takoj odgnala.
Zdravnica opravi nevrološki pregled. Zraven se pogovarjava. Ne dovolijo, da bi se slikala kje drugje, ker morajo biti vsi bolniki na istem in ker je, po besedah zdravnice, tu najmočnejši aparat na Balkanu. Pomeni to, da je boljši tudi od slovenskega?

Po tistem prvem slikanju v Ljubljani, ko sem dobila diagnozo, se nekaj časa nisem upala na MR. Zdaj, po približno šestem slikanju, mi je to že rutina. Zdravilo sem dobila in ga jemala pol leta. Ni me ozdravilo, sem se pa počutila dosti bolje, kadar sem stala na nogah. Ko pa bi ga morala spet nabaviti, sem ostala nekako sama. Pustili so me brez recepta, brez zagotovila zdravniške kontrole, brez odgovorov na moja poglobljena vprašanja, tako da si zdravila nisem kupila. Spomnim se zadnjega slikanja pri nas po sarajevski izkušnji: ogromnega belega valja, v katerega te zapeljejo, in ogromnih črk SIEMENS, napisanih na njem. Da sem lahko zdržala oglušujoče razbijanje štemarja v ušesih, približno tri četrt ure, sem si na ves glas v mislih pela pesmi, saj v resnici nisem smela premikati ust. Grozljivo posilstvo mojih ušes in duha. Verjetno sem zato še danes pretirano občutljiva na zvok bormašine. A sem že vešča obrambe:
Nekega dne so se doma že kresale ideje, kaj vse bomo pripravljali za kosilo. Golaž iz rostbifa s kurkumo, kumino in mirto. Polenta, razrezana in popečena, čez naribani tartufi. Dve artičoki kot priloga. Solata iz kuhane cvetače in brokolija, potresena z lanom in prelita s kozjim jogurtom. To razkošje izredno pomaga. Usta se že dvigajo v nasmeh, oči se že pripirajo od užitka. Ob nazdravljanju z dobrim vinom se nekje nad našimi glavami zasliši še bormašina.
Z možem se sprašujeva, od kod prihaja, in se nočeva spogledati. Iščeva zgodbo. Vrtanje je počasno, oklevajoče, cefrajoče, očitno gre za zelo star stroj. Potem ko si mož končno izmisli ime krivca, vzklikne:
»Oh, to si je Marjan spet sposodil tisto staro bormašino.«
»Ja, ja,« se nasmehnem, »ki jo je kupil njegov oče, ko je bil enkrat v Münchnu.«
»Ne, ne,« odgovori mož, »to je kupil od Poljakov.«
»O, to pa ne! Od njih je kupil gedore.«
Takoj pomaga.
In tudi tisto sarajevsko slikanje je minilo, kot bi mignil, prestala sem ga brez pravega zanimanja. Edino, kar me v resnici zanima, je delovanje zdravila za multiplo sklerozo.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016