slovenska zgodovina

Izgubljeni čas Andreja Inkreta je dokumentarna knjiga sedmih esejev, 36 »nekih davnih zapisov« (nastalih med jesenjo 1989 in pomladjo 1992) in štirih daljših intervjujev. Eseji pripovedujejo o političnem komisarju Dušanu Pirjevcu - Ahacu in njegovem »hudem slovesu od vsega partizanskega«, o Prešernovem in Smoletovem junaku Črtomiru, o Šeligovem »uslišanem spominu« in Jančarjevi »noči arheologov«. Esejističnim besedilom sledijo aktualistične kolumne o »vmesnem času« – serija sprotnih, zelo osebnih, tako rekoč »literarnih« odzivov na razpad vzhodnoevropskega komunističnega kompleksa (in jugoslovanske politično-zgodovinske konstrukcije skupaj z njo), hkrati pa komentarjev in kritik najzgodnejše dobe slovenske državnosti.

Finančna straža, dandanes bi jo postavili med carino in finančno policijo, je med obema svetovnima vojnama in neposredno po njej spadala v pristojnost finančnega ministrstva v Beogradu ter njemu podrejene finančne direkcije v Ljubljani. Bila je uniformirana in oborožena, z nekaj prvinami vojaške organiziranosti. Poslovanje teh mož pri nas je potekalo v slovenskem jeziku, izjemoma v srbohrvaščini. Opravljali so naloge, povezane z zagotavljanjem državnih prihodkov – od tako imenovanih posrednih dajatev, od užitnine (današnje trošarine) do predmetov državnega monopola.

Vsako malce večje mesto premore svoj bolšji trg. Ponekod je to zanemarjen kot, kjer se srečuje zgodovina vsakovrstnih predmetov in zapuščenih osebnih reči, nemalokrat dvomljivega porekla, drugje je prava institucija, ki daje pečat mestu in je točka ogleda v turističnih vodnikih. Ne glede na status je to kraj srečavanja zbirateljev, trgovanja s specifično filozofijo, kraj, ki ni ne muzej ne galerija, kraj, kjer dobi ceno še tako nepomembna ali zavržena stvar.
Ljubljanski bolšjak je glavni lik pričujoče knjige, a njegove zgodbe sežejo še mnogo dlje – k ljudem, njihovim zgodam in nezgodam, k njihovim predmetom, ki zaživijo novo življenje tisti trenutek, ko postanejo last drugega.

Avtor na podlagi bogatega arhivskega gradiva, ki ga hrani zlasti Arhiv Republike Slovenije, v študiji Razkroj oblasti (La dissoluzione del potere: il Partito comunista sloveno ed il processo di democratizzazione della Repubblica, 2007) obravnava delovanje Zveze komunistov Slovenije v osemdesetih letih 20. stoletja, v času demokratizacije slovenske družbe, njene preobrazbe v večstrankarsko pluralno družbo in nato odhoda Slovenije iz Jugoslavije. Del tega procesa je bila tudi demokratizacija monopolne ZKS, ki je bila edina partija na oblasti, ki je brez pritiskov demonstracij in nezadovoljstva ljudi stopila na pot pluralizma ter napovedala večstrankarske volitve.

Ljubljana je temeljito prenovljen, razširjen in dopolnjen vodnik, ki je pred leti izšel pod naslovom Spoznajmo Ljubljano in je bil namenjen zlasti otrokom in mladini. Ljubljana pa je namenjena najširšemu krogu uporabnikov, še posebej tistim, ki jih zanimata zlasti zgodovinska in kulturna podoba slovenske prestolnice.
Posebnost vodnika je, da mesta ne obravnava po posameznih predelih, kot je to za takšne knjige običajneje, temveč tematsko. Uvodu sledijo poglavja o mestni zgodovini, največji del vodnika pa je namenjen predstavitvi turističnih informacijskih središč, ulic, trgov, mostov, cerkva, muzejev, galerij in drugih mestnih znamenitosti.

Videti je, da se je v dvajsetih letih samostojne Slovenije že izrisal osamosvojitveni mit z vsemi zmagovalci in poraženo JLA. Pripoved rezervnega podpolkovnika Janeza Lesjaka, ki je bil v teh kritičnih in za Slovenijo usodnih dneh na čelu štabov in enot teritorialne obrambe v Ljubljanski pokrajini, tega mita ne gradi. Njegovi spomini pojasnjujejo marsikateri dogodek v osrednji Sloveniji, a brez vehemence zmagovalca.

To ni ne biografija ne avtobiografija Josipa Vidmarja, temveč zbirka zapisov, kakor jo je oblikovala njegova najmlajša hči Živa (rojena 1949) iz očetove bogate književne zapuščine. »Nič nisem napisala sama, samo izbrala sem pripoved, ki jo je o svojem življenju zapisal v svojih delih Josip Vidmar sam,« je zapisala.
V knjigi so zbrane osebne izpovedi, ki so izšle predvsem v delih Srečanje z zgodovino, Obrazi, Sile časa in Slovensko pismo. Delo razgrinja Vidmarjevo dolgo življenje, o katerem je sam sprva mislil, da bo posvečeno umetnosti in umetniškemu življenju, potem pa je bilo vrženo v vrtinec boja – Slovenca, Slovenke – za preživetje, za osvoboditev, za osamosvojitev in za človeka vredno življenje.

Anton Pirc se je rodil 13. junija 1928 v vasi Podrečje pri Domžalah. Pet razredov osnovne šole v Dobu je obiskoval v letih 1935–1940. Do začetka vojne je hodil v prvi razred klasične gimnazije v Ljubljani, ki pa ga kasneje okupator ni priznal, saj se je pouk zaradi nemškega napada končal v začetku aprila 1941. Jeseni istega leta se je vpisal na nemško meščansko šolo (Hauptschule) v Domžalah in do poletja 1944 uspešno dokončal tri razrede. V tem času je začel sodelovati s partizanskim gibanjem in postal član Skoja, čeprav je bil do komunistične partije vedno nezaupljiv.

Komplet sestavljata knjigi trojice uglednih slovenskih zgodovinarjev in obravnavata slovensko zgodovino od prazgodovinskih kultur do konca 20. stoletja.

Na stičišču svetov
Od Pohlinove slovnice do samostojne države

John Tschinkel se je rodil leta 1931 v Grčaricah očetu kočevskemu Nemcu in mami Slovenki. Leta 1945 je zapustil Jugoslavijo in odšel najprej v Avstrijo, leta 1950 pa emigriral v ZDA. Od leta 1953 je ameriški državljan. Med korejsko vojno je bil vojak v ameriški vojski. Diplomiral in magistriral je na Politehnični univerzi v Brooklynu. Zaposlen je bil na vodstvenih položajih v industriji polprevodnikov; je imetnik treh patentov. Nazadnje je bil tehnični direktor mednarodne korporacije za polprevodnike, od leta 1999 je v pokoju. Bil je neodvisni svetovalec v industriji polprevodnikov, izredni profesor in svetovalec na Državni univerzi v New Yorku, član združenja elektroinženirjev in predsednik Komisije za ravnanje z odpadnimi vodami v mestu North Hempstead.