slovenska zgodovina

Razvrsti po: datumu objave abecedi

Slovenska zgodovina »

Od prazgodovinskih kultur do začetka 21. stoletja

Peter Štih, Vasko Simoniti, Peter Vodopivec

Slovensko ozemlje je evropsko prometno vozlišče. Prav prek njega je po mnenju geografov – na vsej črti od južne Francije do Carigrada – pot iz sredozemskega bazena čez mogočen gorski obod Alp, Dinarskega in Balkanskega gorovja, ki ga obdaja na njegovi severni strani, najprikladnejša in najkrajša. Na slovenskem ozemlju se namreč Panonska nižina najbolj približa Sredozemlju, najvišji kraški prehodi med Ljubljano in Trstom na razdalji približno 30 kilometrov – to so Postojnska oziroma Jadranska, pa tudi Iliro-italska vrata – pa ne presegajo 600 metrov nadmorske višine. Zato je tod tradicionalno tekel promet iz zahodnega Balkana, Panonske nižine, Vzhodnih Alp in Češke proti Sredozemlju in v Italijo, na geoprometni in geopolitični pomen tega prostora pa opozarjata tudi jantarjeva pot, ki je povezovala obale Baltika s severnim Jadranom, in mit o Argonavtih – ti naj bi s Črnega morja zapluli po Donavi, Savi in Ljubljanici, pri Vrhniki naj bi ladjo razstavili, jo prek Krasa prenesli v Jadransko morje in se nato vrnili v Grčijo.

več »

Hitlerjevi pozabljeni otroci »

Moje življenje v Lebensbornu

Ingrid von Oelhafen in Tim Tate

Kdor pozna besedo Lebensborn, ga ob njej zmrazi. V sklopu tega programa za okrepitev in izboljšanje »čiste« arijske rase so nacisti med drugo svetovno vojno tudi ugrabljali »primerne« (svetlolase, modrooke …) otroke z okupiranih ozemelj, jih vozili v Nemčijo in vzgajali v posebnih domovih ali dajali v rejo ali posvojitev »dobrim« nemškim družinam. Eden izmed teh otrok je bila tudi Ingrid von Oelhafen. V knjigi sledimo njeni zgodbi od tistega nesrečnega dne avgusta 1942, ko so jo na šolskem dvorišču v Celju kot devetmesečno dojenčico odtrgali od domačih in jo predali nemškemu častniku in njegovi veliko mlajši ženi, do zadnjih let, ko so se nitke (skoraj) razpletle in končno ve, kdo je.
Da je posvojena, je po naključju ugotovila pri enajstih letih – več ji ni povedal nihče. Da ni nemškega rodu, je izvedela pri petnajstih, ko je na plakatu na hamburški ulici zagledala svojo sliko (Rdeči križ je na ta način poskusil najti nekaj otrok iz programa Lebensborn, ki so prišli iz drugih držav).

več »

Vojna po vojni »

Štajerske kmečke družine v dvajsetih letih 20. stoletja

Mateja Ratej »

»Veliko ljudi ne smatra za zločin, kar zakon v raznih državah prepoveduje.« Tako je v svojih neobjavljenih spominih zapisal dr. Ivan Jurečko, sodni izvedenec mariborskega Okrožnega sodišča v dvajsetih letih 20. stoletja.
Prva svetovna vojna je močno zamajala usidrane patriarhalne vzorce v kmečkih družinah, hkrati pa izrazito vplivala na psihično stanje mnogih vojakov. Po vrnitvi iz vojne s svojimi družinami niso več mogli vzpostaviti medsebojnih odnosov, kakršni so vladali pred vojno. Neizbežne vsakodnevne konflikte so pogosto reševali s strahovitim nasiljem, ki je tudi v prvih letih miru izpodrinjalo besedno sporazumevanje.

več »

Milan Kučan, prvi predsednik »

Božo Repe »

Prehod iz enostrankarskega v večstrankarski sistem, osamosvojitev Slovenije ter njeno vključevanje v evropske in druge integracije zamejuje obdobje pičlih 15 let od sredine osemdesetih let 20. stoletja do začetka tretjega tisočletja. V tem času je ključni pečat slovenski politiki vtisnil Milan Kučan, prvi slovenski predsednik. Za ta položaj je po osamosvojitvi Slovenije kandidiral dvakrat in obakrat – ob visoki volilni udeležbi – zmagal v prvem krogu. Leta 2002 je predsedniško mesto zasedel Janez Drnovšek, Kučan pa je ostal dejaven še naprej, pet let do zaprtja pisarne leta 2007 kot bivši predsednik.
Zgodovinar Božo Repe je knjigo o Milanu Kučanu zasnoval že leta 1996, pred koncem predsednikovega prvega mandata, in jo v letu ali dveh nameraval tudi objaviti. Kučan namreč sprva ni želel ponovno kandidirati, ko pa se je odločil drugače, je Repe delo odložil, namere, da ga dokonča in objavi, pa ni opustil.

več »

Begunstvo profesorja Tofana »

Kulturnozgodovinski prerez Maribora v dvajsetih letih 20. stoletja

Mateja Ratej »

Knjiga prikazuje življenjsko zgodbo Hilarija Tofana, profesorja zgodovine in zemljepisa na mariborski realni gimnaziji ter begunca iz Črnovic (Bukovine, sedanje Ukrajine), ki je v letih 1919–29 s soprogo Konstanco živel v Mariboru. Zakonca sta bila leta 1929 ovadena na mariborskem Okrožnem sodišču: Hilarij zaradi posilstva služkinje Cecilije Miško, ki je trdila, da je rodila njegovega otroka, Konstanca pa zaradi domačega zdravljenja in posledične smrti petnajstletne služkinje Margarete Dobaj. Njuna kazenska spisa, ki ju hrani Pokrajinski arhiv Maribor, ponujata enkratno razgrnitev težavnega vživljanja zakoncev v svet, ki je po prvi svetovni vojni rasel v novih miselnih okvirih.

več »

Kontaminirane pokrajine »

Martin Pollack »

V ospredju opisov dokumentarno-esejistične knjige Kontaminirane pokrajine so prav zares – pokrajine kot geografsko-ekološko zaokrožene prostorske enote, ki pa jim avtor Martin Pollack dodaja predvsem zgodovinsko, ponekod celó duhovno in etično komponento.
Gre za forenzično potovanje po pokrajinah (srednje)evropskega Vzhoda in zapis o njihovem ›življenju‹ v obdobju od medvojnega časa do približno naših dni, a s posebnim poudarkom na tragičnih viharjih, ki so jim bile te pokrajine izpostavljene v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Potovanje sega vse od baltskih držav na severu vzhodno-/srednjeevropskega loka do kočevskih pragozdov na njegovem jugozahodu. Zajame slikovite pokrajine, njihovo čudovito naravo in tradicionalna ljudstva, ki živijo v njih, vendar ima zlovešč podton: to so vendar pokrajine, v katerih so množično umirali pripadniki zdaj te, zdaj one skupine ljudi oziroma rase oziroma narodnosti …, kjer so bili množično pokopani, da je bil tako utišan njihov glas, da je bila tako izbrisana vsaka sled za njihovimi življenji.

več »

Za resnico do zadnjega diha »

Pater Ivan Tomažič, ustanovitelj Korotana

Jasna Kontler - Salamon »

Februarja 2014, malo pred petindevetdesetim rojstnim dnevom, se je izteklo dolgo in zanimivo življenje enega velikih Slovencev prejšnjega stoletja, klaretinskega patra Ivana Tomažiča. Čeprav knjiga odstira njegovo razgibano življenjsko zgodbo, ta ni v osredju. Njena osrednja tema je namreč dunajski visokošolski oz. študentski dom Korotan, ki si ga je p. Tomažič zamislil kot trajno podporo koroškim in drugim slovenskim študentom na Dunaju in ga je ob podpori mnogih tudi zgradil. Dal ga je v last celovški Mohorjevi družbi, ki naj bi, kot je bilo zapisano v pogodbi med njim in Mohorjevo, zagotovila izpolnitev poslanstva, ki ga je določil ustanovitelj p. Ivan Tomažič.
Dvajset let (od 1966 do 1986) je bil Korotan pod Tomažičevim vodstvom slovenska ustanova, ki je pod svojo streho sprejemala tako študente kot slovenske intelektualce različnih nazorov. Nato ga je pater predal v upravljanje Mohorjanom, ki so ga v pretežni meri spremenili v hotel. V pozni jeseni življenja je Tomažič v želji, da zaščiti prvotni namen doma, bojeval skoraj epski medijski boj s celovško Mohorjevo družbo in bil zato, takrat že skoraj oglušel, pahnjen v sodni proces na avstrijskem sodišču.

več »

Mesto brez spomina »

Javni spomeniki v Ljubljani

Božidar Jezernik »

Kateri je najstarejši še stoječi javni spomenik v Ljubljani? Kakšne namene je imel Primož Trubar: ustvariti slovenski narod ali ponemčiti slovensko ljudstvo? Je bil Jurij Vega španski plemič? Je Ljubljana slovensko narodno središče zaradi geografije ali zaradi politike? Kako je mogoče, da slovensko mesto ne prenese pogleda na največjo umetnino, nastalo izpod rok slovenskega umetnika?
Na ta in še mnoga druga vprašanja opozarja pa tudi odgovarja knjiga Mesto brez spomina. Poglavje za poglavjem prehajamo obdobja slovenske zgodovine in jih opazujemo skozi lečo kulture, politike, gospodarstva, ljudske in »aristokratske« miselnosti. Obenem spoznavamo, kako zelo pomembno je v narodovem spominu tisto, kar aktualni nazori postavljajo v ospredje, pa tudi ono, kar ob tem neizogibno tone v pozabo.

več »

Ruski diptih »

Iz življenja ruske emigracije v Kraljevini SHS

Mateja Ratej »

Ločeni, a zaradi časovne in geografske bližine povezani zgodbi, ki ju je avtorica združila v Ruski diptih, izhajata iz dveh obsežnih kazenskih spisov, ki ju je odkrila v Pokrajinskem arhivu Maribor.
V prvem delu knjige sledi kazenskemu procesu proti ruskemu beguncu Vasiliju Černjenku, ki je bil septembra 1923 na Okrožnem sodišču v Mariboru obsojen na dosmrtno ječo, potem ko je bil kot hišni sluga julija 1923 v Ljutomeru spoznan za krivega posebno okrutnega umora svoje delodajalke, 26-letne Julije Ganusove, in njenega triletnega sina Rostislava. Obsežen kazenski spis odkriva osupljivo mrežo odnosov znotraj ruske družine in njenih vezi z drugimi ruskimi begunci ter z domačini v Ljutomeru, kjer so v letih po prvi svetovni vojni številni Rusi, podobno kot Julijin soprog, strojni inženir Aleksander Ganusov, sodelovali pri gradnji železniške proge Ormož–Ljutomer–Murska Sobota.

več »

Apologija altruizma »

Ali kako preseči sebičnost. Misijonski zavod v Buenos Airesu, ob stoletnici rojstva Franca Sodje

Andrej Rot

Apologija altruizma opisuje čas, ko je Franc Sodja zapustil Evropo in delal v Torontu in Buenos Airesu, delno tudi na Koroškem. O njegovem delu pričajo predvsem njegovi nekdanji učenci v Misijonskem zavodu v Buenos Airesu. Sodja je zgledno vodil ta zavod pod Južnim križem poldrugo desetletje. Ustanove danes ni več, a živi na različne načine v številnih posameznikih.
Ko je avtor knjige Andrej Rot nekaj let pred stoto obletnico Sodjevega rojstva začel iskati anekdote iz njegovega življenja, pričevanja iz prve roke, je izhajal iz prepričanja, da bo teh izjav veliko in da bo iz njih lahko krojil podobo izjemnega in zglednega človeka. Človeka, ki je ponižno sprejemal danosti, dosledno živel v skladu s krščanstvom, pozival k izpolnjevanju krščanskega duha in poskušal v tem biti prvi.

več »