Trojiški komandir Gregor Lesjak je konec oktobra 1926 v dveh zaporednih poročilih mariborskemu sodišču pisal o novih podrobnostih, o katerih je menil, da bodo utrdile krivdo Ivana Markuzzija in tovarišev. Tako je kdove kje našel domačinko, od katere si je preužitkarica Marija Markuzzi tiste jeseni 1920 izposodila motiko, češ da je sin Ivan zaklenil klet in se odpeljal od doma. Komandir Lesjak je poročal, da so si domačini in tudi on sam zaklenjena vrata razložili s skritim truplom v kleti. V drugem poročilu pa je Lesjak prišel na dan s tistim, kar ga je v resnici mučilo. Čudno nepoučen o naravi odvetniške službe je divje napadel pravna zagovornika obsojenih, Danila Komavlija in Ferda Lašiča, da sta si v času sojenja prizadevala »na vse načine« dokazati nedolžnost obtožencev in jih rešiti »zaslužene kazni«. Motilo ga je, ker svojih prizadevanj nista opustila niti po izrečeni sodbi, temveč sta, nasprotno, odtlej že trikrat obiskala Benedikt, kjer sta »begala ljudstvo« s trditvami, da so obsojenci nedolžni ter bodo v kratkem zapustili zapor.
Kot kaže, sta odvetnika dodobra prestrašila komandirja Lesjaka. Svoje poročilo je naslovil kot »razširjanje neresničnih razburljivih govoric«; take govorice pa ga niso vznemirjale, ko so se razvijale v škodo Markuzzijev. Po drugi strani pa je treba Gregorja Lesjaka razumeti in mu verjeti v trditvi, da je prihod odvetnikov popolnoma zrevoltiral domačine. Doktorja Danilo Komavli in Ferdo Lašič namreč v Benedikt nista prihajala sama, temveč v družbi hipnotizerja oz. »hiptnozera« (kot je zapisoval komandir) Švengalija, ki je skušal v stanju posebne zamaknjenosti določiti mesto zločina, zločinca, mesto najdbe trupla, skrivališče umorjenčeve obleke ipd. V opisanem stanju je telepat Švengali prst uperil v lokalnega sodarja, rekoč, da ima pred seboj morilca: »Der hat ihn erschlagen.« Lesjak je obubožanega sodarja brez pomisleka vzel v bran kot človeka mirnega značaja, državno tožilstvo v Mariboru pa opozoril, da utegne dogajanje privesti do »pokola« med razburjenimi domačini, zato se je odločno zavzel za preprečitev Komavlijevega in Lašičevega delovanja.
Resnično nenavadni, presežni strokovni prijemi odvetnikov Komavlija in Lašiča, ki kažejo, da sta v primeru Markuzzi in tovariši vseskozi prepoznavala širši družbeni pomen, niso obrodili sadov. Ana Markuzzi je v drugi polovici aprila 1927 začela prestajati triletno zaporno kazen v ženskem zaporu v Begunjah na Gorenjskem, sredi maja 1927 so se zaprla vrata Moške kaznilnice Maribor tudi za tremi moškimi obsojenci primera Markuzzi in tovariši; točno opoldne so začeli prestajati dosmrtno zaporno kazen. Je Danilo Komavli pomislil nanje, ko se je moral jeseni 1927 braniti očitkov osemintridesetletne ženske, ki ga je ovadila kraje slamnatega roloja, preproge iz zelenega pliša ter kitare na dražbi predmetov po neki izvršbi v Mariboru?
Še pred padcem kazenske zadeve zaradi pomanjkanja dokazov je lahko Danilo Komavli na lastni koži občutil logiko nastajanja medosebnih odnosov, ki imajo za cilj stigmatizacijo in kaznovanje izstopajočega posameznika, oboje v vlogi čustvenega napoja, katarze za identitetno omajano, materialno podhranjeno, obubožano skupnost. Značilna dikcija v izpovedi prič se je tudi v odvetnikovem primeru razvijala od pojavitve splošne govorice, temelječe na fantazmi o potuhnjeni pridobitvi materialnih dobrin, do konkretne obtožbe, sloneče na enigmatičnih, neutemeljenih argumentih: »Meni iz lastnega ni znano, da bi bil o priliki rubeža, odnosno o priliki prodaje /…/ neopravičeno vzel osumljenec (tj. Danilo Komavli, op. p.) seboj nekatere stvari. /…/ Ko so potem navzoči začeli govoriti, da si je dr. Komavli prisvojil nekatere stvari, ki jih ni kupil, me je isti pozval, naj pregledam, ali je vse v redu. Stopil sem k njegovemu avtomobilu in videl rolo in par slik. Drugega (spornega, op. p.) roloja nisem videl. Priznam pa, da natančneje avtomobila nisem pregledal in ne vem, ali je morda bil drugi rolo v avtomobilu skrit;« ali: »Nisem videla, da bi bil dr. Komavli o tej priliki odnesel tudi kitaro. Bilo je že temno in je mogoče, da se je to tudi zgodilo. /…/ Jaz nisem videla, da je dr. Komavli odnesel na svoj avtomobil dva roloja, marveč /…/ samo enega, ki je bil zelo velik in težak, ter ni izključeno, da sta bila v tistem roloju tudi dva skupaj.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2017