E-novice

Knjiga

Ti si mene naučila brati

Partizansko šolstvo na Žirovskem, v Poljanski dolini in zgornjem delu Selške doline

Irena Jereb Filipič, Ivan Križnar, Franc Podnar in Milena Sitar

spremna beseda: Boris M. Gombač

naslovnica: Branka Smodiš

format: 185 × 265

strani: 200

vezava: trda

izid: 2018

ISBN: 978-961-287-088-1

redna cena: 25,00 €

modra cena: 21,00 €

vaš prihranek: 4,00 €

prednaročilo

Izid 28. junija 2018.

Leta 1944, ko je nemška okupacijska vojaška moč že popuščala, so pa bile tem bolj aktivne enote domobrancev, vlasovcev in četnikov, je na območju južne Gorenjske, od Žirov prek gornjega dela Poljanske doline do selških vasi med Blegošem in Poreznom, nastajal sistem tajne slovenske šole. Ker so bili poklicni učitelji v začetni potujčevalni ihti nemškega okupatorja izseljeni, šolska poslopja pa zasedena ali požgana, večina šoloobveznih otrok že tretje leto zapored ni hodila v šolo. Mnogi devetletni otroci niso znali niti brati, saj niso nikoli prestopili šolskega praga. Tako so začele večinoma mladinke ob organizacijski in strokovni podpori takratnih oblastnih organov na polosvobojenih ozemljih zbirati otroke in jih poučevati.
Sprva so bili to učni krožki; brati, pisati in računati so jih učile v zasebnih hišah in pomožnih objektih kmečkih domačij. Zgledovale so se po svojih učiteljih iz predvojne šole in uporabljale tako stare predvojne čitanke kakor periodiko iz partizanskih tiskarn. Veliko iznajdljivosti je bilo potrebne, da je neki prostor postal učilnica, da so učenci imeli vsaj papir, če že ne zvezkov, ostanke svinčnikov, ploščice, palčke in fižole za štetje in računanje. Sčasoma so krožki prerasli v šolske oddelke, napisani so bili učni načrti, voditi je bilo treba predpisano dokumentacijo in sodelovati s starši v roditeljskih svetih. Oblikovale so se šole z dvema, tremi ali celo štirimi razredi.
Organizacija šolstva je bila tajna. Učitelji, šolski referenti in nadzorniki so imeli ilegalna imena, šole so bile označene s šiframi, ki so se spreminjale. Pouk je bil prekinjen, brž ko je nastopila nevarnost, obveščevalna mreža pa je poskrbela, da so se lahko otroci pravočasno umaknili na varno. Nič ni bilo stalno, vse se je moralo prilagajati vojnim razmeram, nikoli se ni vedelo, kaj bo sledilo. A kljub temu je bila partizanska šola prostor sprejetosti, enakosti in tovarištva. O tem pričajo spomini redkih še živečih učiteljic ter njihovih učencev, ki so zbrani v tej knjigi.

Prelistajte knjigo

na vrh strani

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.