E-novice

Knjiga

Besedo imajo mladi

Dialog z generacijo dejavnega nihilizma

Umberto Galimberti»

prevod: Matej Venier

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 160 x 235

strani: 288

vezava: mehka, zavihi

izid: 20. april 2019

ISBN: 978-961-287-113-0

redna cena: 24,90 €

modra cena: 23,65 €

vaš prihranek: 1,25 €

na zalogi

Knjiga Umberta Galimbertija Besedo imajo mladi (Parola ai giovani, Dialogo con la generazione del nichilismo attivo, 2018) je nekakšno nadaljevanje uspešnice Grozljivi gost: nihilizem in mladi (prev. 2009). »Poslušajmo mlade,« pravi Galimberti, »in se pogovarjajmo z njimi. Razumeli jih bomo bolje, kot jih razumemo preko branja ugotovitev psihologov, sociologov, učiteljev, vzgojiteljev, ki pišejo o njih.« Oprl se je na pisma mladih, ki jih je prejemal za svojo rubriko v ženski prilogi tednika La Repubblica (»D«), ki jo piše od leta 1996. Izbral je sedemdeset značilnih pisem iz zadnjih let in svojih odgovorov nanje ter jih razvrstil po problemskih sklopih v devet poglavij.

Knjiga govori o mladih, ki se jim mudi uresničiti sanje, morda celo preveč, a dejansko niso pripravljeni na graditev lastne prihodnosti; o utesnjenosti mladih pa tudi o upornosti in strasti, ki jih ženeta naprej; o ogorčenosti mladih nad nihilistično družbo, ki nima vrednot razen denarja, ki zamenjuje videz z bistvom, je očitno rasistična, brezbrižna do vojnega trpljenja v najbližji soseščini, se odpoveduje mučenju le zato, ker je kot metoda neučinkovito ... O mladih v digitalnem okolju, o učinkih novih tehnologij na njihovo duševnost in o njihovi vlogi v šolah; o nasilju v šolskih klopeh, nezmožnosti šole, da bi mlade umsko prebudila, o spregledovanju dejstva, da je prihodnost naše mladine odvisna od kakovosti naših šol, o pretirani odvisnosti šolskega dela od vizualnih vsebin; o tem, da mladi ne berejo več, o odtujenosti šolajoče se mladine od resničnega življenja.
Knjiga obravnava tudi problematiko mladih na trgu dela v globaliziranem svetu. Govori o mladih, ki so prisiljeni opravljati slabo plačana dela in delati na črno, o tem, da mladi plačujejo ceno države, ki se ni prilagodila zgodovini, in se sprašuje, ali mar svoje življenje lahko udejanjimo le z delom in ali je v družbi, v kateri je vse na prodaj, še mogoče sanjati.
Galimberti se posveča tudi problematiki ljubezni pri mladih. Piše o narcizmu, o uničujoči moči ljubezni, o tem, kako se mladi v ljubezni zgrešijo, o revolucionarni moči erosa in se sprašuje, ali so ljubezenski mnogokotniki resnično nekaj osvobajajočega. Pripoveduje še o napornem iskanju lastne poti v življenju, o neujemanju lastne osebnosti z vlogo, ki jo morajo mladi prevzeti v družbi, o osamljenosti tistih, ki zahtevajo od sebe preveč, o iskanju smisla življenja, o tem, kakšne predstave o sreči imajo sodobni mladi, o njihovem odnosu do bolezni in trpljenja.
Nazadnje se Galimberti posveti odnosu mladih do poslednjih vprašanj: o iskanju boga, duši, smrti in strahu pred njo. Besedo imajo mladi je vznemirljivo branje, ki nam odstre marsikatero skrivnost o mladih našega časa, ki so morda žrtvovana, nikakor pa izgubljena generacija.

 

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

 

Preberite odlomek

na vrh strani

Spoštovani doktor Galimberti, smo generacija dvajsetletnikov. Tisti v predpeklu časa, premajhni, da bi nas družba jemala resno, in preveč odrasli, da bi živeli brezskrbno kot otroci. Spopadamo se s prvimi odgovornimi nalogami, lačni smo in hočemo biti navzoči, uspeti, se uveljaviti. A kot kultura hitro pripravljene hrane, ki so jo razširili mediji in omogočila tehnologija, hočemo biti tudi mi tukaj in zdaj. Hočemo nekam priti. Se uresničiti. Težko čakamo. Da bi nekaj postali, se uveljavili, obvladovali svoja neodvisna območja kot odrasli.
Morda ne znamo več ceniti časa. Ker svoje dneve načrtujemo dinamično in jih polnimo s sestanki, izmenjavami, soudeležbami. Obtožujejo nas, da malo delamo. V resnici pa je verjetno res nasprotno. Preveč stvari počnemo. In v tem je bistvo stvari. Tako zelo smo obsedeni z željo po uspehu, da preskakujemo stopnice in pri tem izgubljamo lepoto življenjskega ritma.
Tako se ob svojih zaposlitvah za skrajšani delovni čas ali za pisalnimi mizami svojih pisarn vedno znova zavemo, da se ukvarjamo z več projekti hkrati. Videvamo se z več kot eno osebo, ker moramo vse pomnožiti, gremo na več kot eno zabavo, ker se začnemo na vsaki kmalu dolgočasiti. Predvsem pa živimo tako, da poskušamo pokuriti življenje v skladu s premišljenim in bistrovidnim načrtovanjem, zaradi katerega izgubljamo spontanost.
Zapisali ste, da nas iz pasti racionalnosti tehnike in meja, ki nam jih vsiljuje, lahko reši le ljubezen. Vendar mi ne znamo ljubiti, ne tako, kot so to znali naši očetje ali stari očetje. Kajti za nas mora biti vsega manj. Da bi se uveljavili pred drugimi in v svetu, moramo manj intenzivno čustvovati, moramo znati pobegniti in se odtrgati, jasnovidno in hladno gledati na stvari, ki jih imamo pred seboj. Kot bi ljubezen izgubila idilične in idealizirajoče prvine ter postala samo še to: točka prihoda. Občutje, ki ga lahko razumsko nadziramo in doživljamo. Cilj, dosegljiv ob pomoči strateško vnaprej premišljenega in načrtovanega vedenja? Ljubezen torej ni več ljubezen, temveč nekaj, kar je mogoče doseči ob uporabi ustrezne strategije?
Kako smo mi dvajsetletniki pravzaprav prišli do sem? Mi, ki bi morali živeti svoja najbolj brezskrbna in nerazumna leta in bi nam moralo plesati srce še onkraj zvezd. Smo morda izgubili občutek za smer? Pozabili, kako prijetno je hoditi z zložnim korakom? Se izgubiti na poti na »Itako«, o kateri je govoril Kavafis, in morda spoznati, da je imel prav, da je Itaka morda prav to, pot. Potovanje. Mar izgubljamo brezskrbnost bivanja, ker nas preveč skrbi, kako bi si zagotovili prihodnost?
Sredi vsega tega cinizma, tega strahu, da bi nas razkrili, da bi postali ranljivi, da bi nas drugi videli take, kakršni smo, in ne take, kakor smo videti, ko na druge in celo na samega sebe gledamo kot na bitja v izgradnji, smo obsedeni z eno samo mislijo, enim samim ciljem: kako naj se rešimo? Kako naj dosežemo, da bo tudi potovanje, tisto, ki ga živimo zdaj in se ga bomo jutri spominjali, postalo film, ki si ga je bilo nedvomno vredno ogledati? Kako naj mi dvajsetletniki spet ljubimo in se še kdaj zaljubimo? V neki predmet? V neki načrt? V čas? Ali preprosto v drugo življenje?
Lucrezia

U. G. Če bi poslušali mlade, ko pišejo o sebi, bi jih razumeli bolje, kot jih razumemo preko branja ugotovitev psihologov, sociologov, učiteljev, vzgojiteljev, ki pišejo o njih. Staršev ne jemljem v račun, ker svojih današnjih dvajsetletnikov niso poslušali niti, ko so bili ti še otroci, čeprav so imeli ti otroci toliko vprašanj zanje in so tako zelo potrebovali pozornost in upoštevanje. Vendar nikoli ni bilo časa, da bi posvetili pozornost njihovim čačkam, njihovim risbam, njihovim vprašanjem iz obdobja »zakaj«. Ker jim nihče ni zares prisluhnil, so med odraščanjem izgubili upanje, da bodo pri starših vzbudili vsaj najmanjše zanimanje zase. Vedno bolj so se zapirali vase, se zatekali v molk in se spreminjali v uganko. Šele tedaj so se začeli starši zanimati za svoje otroke; postali so zaskrbljeni, lotila se jih je tesnoba, poskušali so govoriti z njimi, vendar je bilo prepozno. Molk in pogledi, ki se nikdar ne srečajo, so že postali stalnica tega težavnega sožitja.
Iz tega pisma izvemo, da mladi nimajo časa v obdobju, v katerem je informatika zatrla prostor in tako zelo pospešila čas, da tistega, ki ne teče in v tej hitrostni tekmi ne more zmagovati, sploh ni na svetu, na tem virtualnem svetu, ki je že resničnejši od tako imenovanega »resničnega«. Vendar ima resničnost tolikšno specifično gostoto, da potrebuje čas, preden postane umetnina. Virtualnosti pa nič ne zadržuje in njen čas v trenutku izgori, kot izgorijo muke strasti, ki pa za seboj vendarle pustijo odtis čustva, da človeka muči in privlači ter vzbuja zanosno navdušenje in mrakoben obup, oba sama po sebi mučna, ker ni gotovo, ali sta pristna ali ne.
Torej, pravi dvajsetletnica, ki je napisala to čudovito pismo, se prepuščamo cinizmu, nadzoru nad čustvi, dokler njihov utrip in trpljenje, ki ga povzročajo, ne začneta ovirati našega samopotrjevanja. Tako pa izgubljamo okus po življenju in se pomikamo proti svojim ciljem s hitrostjo potnika, ki ve samo za točko odhoda in točko prihoda, dežele, ki jih prečka, pa zanj ne obstajajo, ker zanj šteje le cilj, ne tisto, kar ponuja življenje. To v resnici spozna le popotnik, ki drugače kot običajni potnik ne zastavlja korakov, da bi nekaj našel – uveljavitev, uspeh, denar, srečo – temveč se veseli, da okuša darove pokrajine, ker je pokrajina, ki jo prehodiš, resničen cilj.
Onkraj metafore je namen življenje sámo, in to ne življenje v službi ciljev, ki naj bi jih dosegli: ti niso nič drugega kot samoprevara tistih, ki so že izgubili veselje do življenja. Ne priganjajte časa, dragi mladi, ne ubijajte ga. Je edini dar, ki nam ga ponuja življenje, da lahko okusimo svoje bivanje.

© Modrijan založba, d. o. o., 2019

Poglejte tudi

na vrh strani

Miti našega časa »

Umberto Galimberti »

»V nasprotju z idejami, ki jih mislimo, so miti ideje, ki si nas lastijo. Ne vladajo nam z razumskimi sredstvi, temveč s pomočjo psiholoških mehanizmov, zasidranih v globini naše duševnosti, kamor žarek razuma težko prodre. Kajti miti so preproste ideje, ki jih povzdignemo v mit, ker so udobne, ne povzročajo težav, omogočajo lažjo presojo, skratka, dajejo nam občutek varnosti in nam odvzemajo dvome o naši podobi sveta, tako da nas nemir spraševanja ne sili več, da bi jo razvijali.«
Tako začenja ugledni italijanski mislec, filozof in psiholog Umberto Galimberti uvod v knjigo Miti našega časa (I miti del nostro tempo, 2009), v kateri kritično pretresa ustaljene predstave o vrsti pomembnih vprašanj in pojavov, ki zaznamujejo naše življenje.

več »

O ljubezni »

Umberto Galimberti »

Filozof Umberto Galimberti v svoji razpravi O ljubezni (Le cose dell' amore, 2004) s filozofskega, sociološkega in psihološkega stališča preiskuje zapleteni skupek dogajanj, imenovan ljubezen, ki se dotika bistvenih modalitet človekovega bivanja: transcendence, svetega, prepovedanega oz. perverznega, rojstva, smrti, samote. Po analizi fenomena ljubezni v luči naštetih modalitet se Galimberti posveti duševnim procesom, znotraj katerih poteka ljubezensko dogajanje. Zvrstijo se poglavja o ljubezni v povezavi s strastjo, poželenjem, spolnostjo, idealizacijo ljubljene osebe, občutenjem sramu, ljubosumjem, poistovetenjem, željo po posedovanju, blaznostjo.

več »

Grozljivi gost: nihilizem in mladi »

Umberto Galimberti »

Grozljivi gost je lucidna filozofsko-psihološka analiza današnje mladine in vseh pojavov, ki jih povezujemo z njo, predvsem nihilizma, ki je rdeča nit tega dela, razvrednotenja vrednot, relativizma današnjega sveta, čustvene nepismenosti, uniformiranosti, brezbrižnosti, drog, depresije in nevroz, neangažmaja itn. Galimberti je zelo oster in kritičen, vendar ne moralizira, ne krivi mladih samih, temveč skuša bralcu pokazati družbeni kontekst. Vse podkrepi še s citati znanih filozofov in drugih avtorjev (Nietzsche, Heidegger, Hegel, Freud …).

več »