umetnost

»Resnično: knjige so nam rešile življenje.«

Moje življenje je avtobiografija Marcela Reich-Ranickega, in vendar veliko več kot le izjemna in obsežna avtobiografija – je kronika nekega časa in dogajanja, tankočuten, temperamenten in trezen oris burnih desetletij med letoma 1920 in 1999. Je eden najpopolnejših dokumentov o vsakdanu varšavskega geta, v katerega je imel avtor še zlasti temeljit vpogled, saj je dobršen čas tudi sam delal v dopisni pisarni judovskega sveta, ki je geto upravljal.

»Ples je minimum razlag in maksimum občutkov.«

Francoski baletni plesalec in koreograf Maurice Béjart (1927–2007) je avtor številnih novosti v modernem baletu in ustanovitelj znamenitega Béjart Balleta iz Lozane. Temeljito je spremenil že zaprašeno govorico baleta in iz njega napravil najboljše sredstvo za to, da nas vznemiri. S svojimi inovacijami je udomačil baletno umetnost za 20. stoletje in jo učinkovito približal množičnemu modernemu občinstvu.
Pri petdesetih je Béjart, takrat že na čelu več kot 70-članskega baletnega ansambla, začutil potrebo, da spregovori o sebi; da se zaupa. To je storil v avtobiografiji Trenutek v življenju drugega (Un instant dans la vie d’autrui. Mémoires, 1979). V teh spominih se vrača k svojemu prvemu viru: otroštvu. Popiše, kako se je porodila njegova poklicanost in kako se pri sedmih letih ni sprijaznil z materino smrtjo.

Monografija je prvo poglobljeno strokovno delo o slovenskem slikarju, grafiku in ilustratorju Ivetu Šubicu (1922–1989). K sodelovanju so bili povabljeni umetnostni zgodovinarji mlajše in srednje generacije, ki so na umetnikovo delo že lahko pogledali z neko časovno distanco in svežino. Knjiga prinaša šest strokovnih razprav: uvodno besedilo dr. Nadje Zgonik, ki umešča Šubičevo delo v področje regionalizma, obširno študijo Šubičeve partizanske izkušnje in njenega vpliva na njegovo delo dr. Miklavža Komelja, analizo umetnikovega intenzivnega iskanja krhkega ravnotežja med družbeno kolektivnostjo in umetnikovo samostjo Barbare Borčić, pregled Šubičevega obširnega freskantskega opusa in drugih javnih del Saše Bučan ter osvetlitev pomena, ki ga imajo človeške roke na Šubičevih slikah dr. Tomaža Krpiča. Sledi še natančen pregled filatelističnih izdaj z motivi Šubičevih del Janka Štampfla.

John Lennon se je na večino čustev, pa naj je bilo to jeza ali veselje, odzval tako, da je pisal. Vsi poznamo njegovo glasbo, saj je bil eden največjih piscev popevk vseh časov, ustvarjalec komadov Help!, Lucy In The Sky With Diamonds, Imagine in ducatov drugih. Nekaj malega vemo tudi o njegovi poeziji. Zdaj so tu v knjižni obliki prvič v zgodovini zbrana in predstavljena njegova osebna pisma. Hunter Davies, avtor edine avtorizirane biografije Beatlov, je izsledil skoraj tristo Johnovih pisem in razglednic – sorodnikom, prijateljem, oboževalcem, tujcem, ljubicam in celo pralnici. Pri tem mu je pomagala Johnova vdova Yoko Ono (imetnica Lennonovih avtorskih pravic), ki je s svojim pristankom tudi omogočila ta projekt.

Vsako malce večje mesto premore svoj bolšji trg. Ponekod je to zanemarjen kot, kjer se srečuje zgodovina vsakovrstnih predmetov in zapuščenih osebnih reči, nemalokrat dvomljivega porekla, drugje je prava institucija, ki daje pečat mestu in je točka ogleda v turističnih vodnikih. Ne glede na status je to kraj srečavanja zbirateljev, trgovanja s specifično filozofijo, kraj, ki ni ne muzej ne galerija, kraj, kjer dobi ceno še tako nepomembna ali zavržena stvar.
Ljubljanski bolšjak je glavni lik pričujoče knjige, a njegove zgodbe sežejo še mnogo dlje – k ljudem, njihovim zgodam in nezgodam, k njihovim predmetom, ki zaživijo novo življenje tisti trenutek, ko postanejo last drugega.

»Umetnost je popkovina, ki nas povezuje z božanskim.«

V knjigi so zbrani pogovori z Nikolausom Harnoncourtom, dirigentom svetovnega slovesa. Kot široko razgledan in pretanjen poznavalec glasbe Harnoncourt govori o romantični glasbi in nekaterih najpomembnejših skladateljih: Beethovnu, Schubertu, Verdiju, Johannu Straussu, Schumannu, Dvořáku, Brahmsu in Brucknerju. V pogovorih odstira svoje poglede na glasbo romantičnega stoletja in nam s svojimi odgovori na kdaj tudi provokativna vprašanja pomaga razumeti govorico tonov, slišati v njihovem zvenu sporočila in nam to žlahtno umetniško zvrst približati v vseh njenih razsežnostih.

Aureolus nec satis umquam lectus libellus
»zlata knjižica, ki pa jo komaj kdaj kdo prebere«
(humanist Isaac Casaubonus leta 1605 o Longinovem delu)

O Longinu, sicer tudi piscu razprave o Ksenofontu, je malo znanega. Tudi vprašanje njegove identitete še vedno nima dokončnega odgovora; v strokovni literaturi ga najdemo pod imeni Longin, Dionizij Longin, Dionizij, Psevdo-Longin (da ne bi prišlo do zamenjave s platonskim filozofom Plotinom iz 3. stoletja po Kristusu) in Anonymus; najbolj se je uveljavilo ime Longin. Poskusi natančnejše določitve, ki temeljijo na kronoloških in stilističnih primerjavah z raznimi pisci, so neprepričljivi. Če lahko sklepamo po delu samem, je bil avtor najbrž retor, ki je imel za sabo dolgoletno govorniško prakso in široko znanje na področju literarne znanosti, literarne kritike in stilistike.

»Jezus je umrl za grehe drugih, za moje ni.«

Patti Smith je leta 1989 Robertu Mapplethorpu, preden je umrl zaradi aidsa, obljubila, da bo napisala njuno življenjsko zgodbo. Dvajset let pozneje je obljubo uresničila, in nastala je očarljiva, skoraj romantična zgodba o vzponu dveh umetnikov, ki bi skoraj ne mogla biti bolj različna, pa vendar sta ju umetniško stremljenje in New York za vselej povezala.
Robert Mapplethorpe (1946–1989), umetnik, fotograf, Pattijin ljubimec in prijatelj, je bil najpomembnejša oseba v njenem umetniškem življenju. Spoznala sta se kot dvajsetletna pribežnika v Brooklyn, julija 1967. V želji, da bi uspela kot umetnika, sta se komaj prebijala, pogosto celo stradala, če pa že nista bila lačna, jima je vedno zmanjkalo denarja za vse tiste umetniške radosti, po katerih sta hrepenela.

»Zakoni in pravila so zasnovani za povprečneže.« (Frank Lloyd Wright)

Vsebina romana je zasnovana na življenju enega izmed največjih arhitektov 20. stoletja. Avtor se loteva zapletenega osebnega in poklicnega življenja znamenitega in nadvse samosvojega arhitekta Franka Lloyda Wrighta, ki ga svet pozna zlasti po poslopju Guggenheimovega muzeja in hiši Fallingwater, postavljeni na slapu, poznavalci pa še po številnih drugih arhitekturnih mojstrovinah.
Okvirno zgodbo zapisuje Wrightov fiktivni japonski učenec, izrisuje pa se zlasti skozi oči štirih žensk, ki so usodno zaznamovale njegovo življenjsko pot: predane Catherine Tobin, samosvoje, mamilom vdane kiparke Maude Miriam Noel, feministke Mamah Borthwick Cheney in črnogorske plesalke Olgivane Lazović Miljanov, ob kateri se je ustalil in z njo ostal vse do smrti.

Ljubljana je temeljito prenovljen, razširjen in dopolnjen vodnik, ki je pred leti izšel pod naslovom Spoznajmo Ljubljano in je bil namenjen zlasti otrokom in mladini. Ljubljana pa je namenjena najširšemu krogu uporabnikov, še posebej tistim, ki jih zanimata zlasti zgodovinska in kulturna podoba slovenske prestolnice.
Posebnost vodnika je, da mesta ne obravnava po posameznih predelih, kot je to za takšne knjige običajneje, temveč tematsko. Uvodu sledijo poglavja o mestni zgodovini, največji del vodnika pa je namenjen predstavitvi turističnih informacijskih središč, ulic, trgov, mostov, cerkva, muzejev, galerij in drugih mestnih znamenitosti.