umetnost

»Umetnost je popkovina, ki nas povezuje z božanskim.«

V knjigi so zbrani pogovori z Nikolausom Harnoncourtom, dirigentom svetovnega slovesa. Kot široko razgledan in pretanjen poznavalec glasbe Harnoncourt govori o romantični glasbi in nekaterih najpomembnejših skladateljih: Beethovnu, Schubertu, Verdiju, Johannu Straussu, Schumannu, Dvořáku, Brahmsu in Brucknerju. V pogovorih odstira svoje poglede na glasbo romantičnega stoletja in nam s svojimi odgovori na kdaj tudi provokativna vprašanja pomaga razumeti govorico tonov, slišati v njihovem zvenu sporočila in nam to žlahtno umetniško zvrst približati v vseh njenih razsežnostih.

Aureolus nec satis umquam lectus libellus
»zlata knjižica, ki pa jo komaj kdaj kdo prebere«
(humanist Isaac Casaubonus leta 1605 o Longinovem delu)

O Longinu, sicer tudi piscu razprave o Ksenofontu, je malo znanega. Tudi vprašanje njegove identitete še vedno nima dokončnega odgovora; v strokovni literaturi ga najdemo pod imeni Longin, Dionizij Longin, Dionizij, Psevdo-Longin (da ne bi prišlo do zamenjave s platonskim filozofom Plotinom iz 3. stoletja po Kristusu) in Anonymus; najbolj se je uveljavilo ime Longin. Poskusi natančnejše določitve, ki temeljijo na kronoloških in stilističnih primerjavah z raznimi pisci, so neprepričljivi. Če lahko sklepamo po delu samem, je bil avtor najbrž retor, ki je imel za sabo dolgoletno govorniško prakso in široko znanje na področju literarne znanosti, literarne kritike in stilistike.

»Jezus je umrl za grehe drugih, za moje ni.«

Patti Smith je leta 1989 Robertu Mapplethorpu, preden je umrl zaradi aidsa, obljubila, da bo napisala njuno življenjsko zgodbo. Dvajset let pozneje je obljubo uresničila, in nastala je očarljiva, skoraj romantična zgodba o vzponu dveh umetnikov, ki bi skoraj ne mogla biti bolj različna, pa vendar sta ju umetniško stremljenje in New York za vselej povezala.
Robert Mapplethorpe (1946–1989), umetnik, fotograf, Pattijin ljubimec in prijatelj, je bil najpomembnejša oseba v njenem umetniškem življenju. Spoznala sta se kot dvajsetletna pribežnika v Brooklyn, julija 1967. V želji, da bi uspela kot umetnika, sta se komaj prebijala, pogosto celo stradala, če pa že nista bila lačna, jima je vedno zmanjkalo denarja za vse tiste umetniške radosti, po katerih sta hrepenela.

»Zakoni in pravila so zasnovani za povprečneže.« (Frank Lloyd Wright)

Vsebina romana je zasnovana na življenju enega izmed največjih arhitektov 20. stoletja. Avtor se loteva zapletenega osebnega in poklicnega življenja znamenitega in nadvse samosvojega arhitekta Franka Lloyda Wrighta, ki ga svet pozna zlasti po poslopju Guggenheimovega muzeja in hiši Fallingwater, postavljeni na slapu, poznavalci pa še po številnih drugih arhitekturnih mojstrovinah.
Okvirno zgodbo zapisuje Wrightov fiktivni japonski učenec, izrisuje pa se zlasti skozi oči štirih žensk, ki so usodno zaznamovale njegovo življenjsko pot: predane Catherine Tobin, samosvoje, mamilom vdane kiparke Maude Miriam Noel, feministke Mamah Borthwick Cheney in črnogorske plesalke Olgivane Lazović Miljanov, ob kateri se je ustalil in z njo ostal vse do smrti.

Ljubljana je temeljito prenovljen, razširjen in dopolnjen vodnik, ki je pred leti izšel pod naslovom Spoznajmo Ljubljano in je bil namenjen zlasti otrokom in mladini. Ljubljana pa je namenjena najširšemu krogu uporabnikov, še posebej tistim, ki jih zanimata zlasti zgodovinska in kulturna podoba slovenske prestolnice.
Posebnost vodnika je, da mesta ne obravnava po posameznih predelih, kot je to za takšne knjige običajneje, temveč tematsko. Uvodu sledijo poglavja o mestni zgodovini, največji del vodnika pa je namenjen predstavitvi turističnih informacijskih središč, ulic, trgov, mostov, cerkva, muzejev, galerij in drugih mestnih znamenitosti.

Umberto Eco se v knjigi Vrtinec seznamov posveča tistim območjem v umetnosti, ki jih zaznamuje naštevanje, seštevanje, dodajanje, zbiranje in kopičenje elementov. Gre za vrsto znanih in pogosto rabljenih stilskih (retoričnih) pripomočkov, po katerih posegajo zlasti besedni, nič manj radi pa tudi likovni umetniki. Za izhodišče jemlje Ahilov ščit (na katerem Hefajst upodablja ›vse, kar ve‹, a je kljub temu jasno, da čisto vse le ni šlo na ščit) in Homerjev popis ahajskih ladij in vojščakov (a bržkone niti vsa Iliada ne bi zadoščala za popoln imenik!), nato pa z antologijskimi odlomki prekrižari mnoga obdobja, avtorje in dela svetovne literarne zgodovine.

»Treba je torej misliti na nič.«

Filozofija Andyja Warhola je, seveda, filozofija malo drugače. Ne le, ker gre za enega najbolj opaznih umetnikov prejšnjega stoletja, temveč tudi in predvsem zato, ker gre za morda najbolj ekscentričnega. Takšna so tudi Andyjeva razmišljanja o ljubezni, spolnosti, lepoti, slavi, delu, denarju, New Yorku, Ameriki in samem sebi, pa čeprav je njihova odštekanost najbolj v tem, da so hkrati povsem preprosta. Ne poskušajo biti prevzetna, globokoumna in nerazumljiva.

V knjigi so objavljene štiri razprave, ki so nastale ob branju poglavij iz Plinijevega Naravoslovja. Pri izboru, ki ga je pripravil in prevedel Matej Hriberšek za knjigo, ki vsebuje prvi obsežnejši prevod tega monumentalnega Plinijevega dela, so namreč sodelovali štirje umetnostni zgodovinarji.

Komplet sestavljata Ecovi uspešnici Zgodovina lepote in Zgodovina grdega.

Splošni religijski leksikon je prvi tovrstni leksikon v Sloveniji in je zasnovan brez vrednostnih ali ideoloških sodb in stališč. Leksikon je rezultat večletnega sodelovanja številnih strokovnjakov s področja religiologije; zajema svetovne religije v celoti (od animizma, šamanizma preko velikih monoteističnih religij in vzhodnoazijskih verstev do sodobnih ezoteričnih in alternativnih verovanj), pojasnjuje temeljna mitološka imena božanstev, verske obrede, religijske realije in pojave vsakdanje sakralnosti (praznike, liturgijo, cerkveno posodje, oblačila, romanja).