vzgoja in izobraževanje

Namen te knjižice ni zajeti vseh pravopisnih in slovničnih pravil ali jih teoretsko opredeljevati. Za to že imamo knjige – pravopis ter vrsto slovarjev, slovnic, priročnikov. Gre za obraten postopek, iz prakse v teorijo, od napak k pravilnostim, na poljuden način. Avtorica je po več desetletjih rednega branja zadnja leta zbirala napake, ki se pogosto pojavljajo v skoraj vseh vrstah besedil in medijev. Tako pogoste in povsod prisotne so, da jim pravimo kar »klasične napake«.
Še ena spodbuda za to knjižico so bila pogosta vprašanja kolegov lektorjev in prevajalcev, ki so po neposrednih ali posrednih kanalih prišla do nje in so v polovici desetletja oblikovala nekakšen vzorec najpogostejših jezikovnih zadreg.
Pravipis se noče riniti med strokovna jezikoslovna gradiva, ki so nam na voljo v knjigah in nekatera tudi na spletu, učiti kakšne »nove vere« ali se delati pametnejšega, kot je.

Temple Grandin, priznana znanstvenica na področju zoologije in zagovornica ljudi z avtizmom, je na skrivnosten način vedno znala pokukati v miselno življenje živali. »Zaradi avtizma sem imela težave v šoli in družbi, zato pa sem toliko lažje razumela živali,« pravi sama. Pri pisanju knjige Govorica živali (Animals in Translation, 2005), ki je postala uspešnica, je uporabila to svojo sposobnost in enkrat za vselej spremenila naše dojemanje živali. S knjigo Živali nas človečijo pa bo spremenila naše ravnanje z njimi in naše vedenje o tem, česa si živali želijo in kaj potrebujejo.

Odrske pripovedke so izčrpen priročnik za lutkovno ali igralsko uprizoritev treh pravljic, ki jih je Eka Vogelnik priredila v dramska besedila.
V knjigi so zbrane Levstikova pravljica Kdo je napravil Vidku srajčico, sodobna pravljica Marije Vogelnik O deklici, ki je prehitro rasla ter koroška ljudska pripovedka O miški, ki si je trebušček raztrgala. Predstavljene so najprej s celotnim besedilom pravljice, sledijo kratki ilustrirani prizori iz zgodbe in dramsko besedilo, na koncu pa še nabor pesmi iz predstave z notami in akordi.
Knjigi je priloženo še papirnato namizno lutkovno gledališče za igranje doma in kot pomoč mentorjem in mladim igralcem pri vajah.

V knjigi Optimističen otrok Martin E. P. Seligman staršem, učiteljem in trenerjem ponuja večkrat potrjeni program za preprečevanje depresije pri otrocih. Med tridesetletnim raziskovanjem so Seligman in njegovi kolegi (Karen Reivich, Lisa Jaycox, Jane Gillham) odkrili povezavo med pesimizmom – premlevanje najbolj uničujočega vzroka za vsako oviro – in depresijo. Seligman odraslim pokaže, kako lahko otroke naučijo spretnosti optimizma, ki jim lahko pomagajo v boju proti depresiji, pri doseganju boljših rezultatov pri športu in v šoli ter pri izboljšanju telesnega zdravja.

V Šolskih bridkostih Pennac, tudi sam nekdanja »zguba«, obravnava vprašanje (sodobne) šole z vidika slabih učencev ter razkriva njihove strahove in tegobe. V knjigi se spretno prepletajo avtobiografski spomini in refleksije o pedagoškem delu, o disfunkcionalnosti šole kot institucije in vlogi družine. Vprašanj mladostniške destruktivnosti in brezupa na eni strani ter želje po znanju na drugi strani se Pennac loteva z izjemno prodornostjo.

V Dotiku znanja Roman Brvar predstavlja specialno didaktiko in metodiko poučevanja v razredu, v katerega je vključen slep ali slaboviden učenec. V letih poučevanja na Osnovni šoli Zavoda za slepo in slabovidno mladino je pridobil veliko posebnih znanj, praktičnih izkušenj in občutka za delo s slepimi in slabovidnimi učenci.

Učitelj – Frank McCourt – v knjigi pripoveduje, kako je v zvezi s poukom književnosti hitro prišel do nekaterih spoznanj, ki v šoli še niso nujno samoumevna – da je branje literature notranje doživetje in da učilnica za kaj takšnega ni najprimernejši kraj, da bralno izkušnjo odločilno oblikuje življenjska izkušnja, da pouk literature zahteva sproščenega, odprtega in razgledanega učitelja, ki jo pozna in ima do nje oseben odnos, da je nujno nekaj pobude prepustiti učencem in upoštevati njihove odzive, kakršnekoli že, da ne gre brez spontanosti ... in da ne nazadnje učenci, kot tudi nihče drug, niso dolžni uživati v nekem delu niti zanimati se za tisto, čemur sam pravi ›deeper meaning‹ (globlji pomen) in česar se iz svojih šol spominjamo po antologijskem vprašanju, kaj je pesnik hotel reči.

Indijska pedagoginja Marziyah Panju skuša navduševati, informirati in spodbujati bralca k razvijanju lastnega razumevanja čustvene inteligentnosti ter k uživanju v prednostih, ki jih imajo čustveno inteligentni razredi.

Jedro priročnika Plezanje kot igra je več kot 50 primerov iger in nalog, ki so plod ustvarjalnosti avtorja in prepričanja drugih vaditeljev, da je mogoče plezanje poučevati skozi igro. Osnove športnega plezanja bogatijo telesne in miselne vaje, gibalne naloge in igre, s katerimi lahko s sistematičnim delom in vztrajnostjo pri otrocih pomagamo oblikovati gibalne vzorce. Igre so primerne tako za začetnike kot tudi tiste, ki se s plezanjem ukvarjajo že dlje in jih je njihov način vadbe pripeljal do nemotiviranosti in utrujenosti.

Zakaj bi bilo učenje slovenščine dolgočasno? Popestrite ga s slikovnimi ugankami, v katerih se prepleta dvesto slovenskih besed. Zabaven in sproščujoč način spoznavanja besed - za otroke, ki so se ravnokar naučili pisati, in vse, ki se učijo slovenščino kot tuji jezik.