E-novice

Knjiga

Izza parlamenta

Zakulisje jugoslovanske skupščine 1919–1941

Jure Gašparič»

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 160 × 235

strani: 224

vezava: trda

izid: 15. 10. 2015

ISBN: 978-961-241-900-4

redna cena: 13,90 €

modra cena: 3,00 €

vaš prihranek: 10,90 €

na zalogi

Parlament – ali teater? So tudi poslanci krvavi pod kožo? Mogoče še bolj kot »navadni smrtniki«?
Namen te knjige ni vseobsežna predstavitev poslancev in njihovih strank, ampak ilustracija ravnanj in načina dela v jugoslovanskem parlamentu, pri čemer je posebej poudarjeno tisto, kar je politike razdvajalo. Ni toliko važno, kdo je nekaj storil in kaj je storil, važno je, kako je bilo storjeno, v kakšnem okolju, na kakšnem ozadju …
Knjiga pelje bralca skozi različne plasti jugoslovanskega parlamenta. Najprej skozi stavbo, nato skozi ustavni in politični okvir, vse do razpravne dvorane, kjer so se poslanci pogosto zmerjali, povzročali škandale in delali kravale. Nekoč so v dvorano celo zvlekli golega pretepenega človeka. V razpravni dvorani so dvakrat odjeknili streli, še večkrat so krogle frčale zunaj nje. Političnega nasilja je bilo veliko. Po krvavem delu se knjiga loti enega osrednjih problemov države – korupcije in kupovanja glasov, nato pa predstavi delo in vsakdan tistih, ki so stali v ozadju celotnega parlamentarnega pogona – uradnikov, stenografov, čistilk, skupščinskih policistov … Pomemben del knjige je posvečen poslancem; od tega, kdo so bili poslanci, od kod so prihajali, koliko so zaslužili in čemu so imeli imuniteto, do njihove »družabne kronike«, sproščanja ob cigareti in kozarčku. Na koncu popelje besedilo bralca v podzemlje, v načrtovano parlamentarno zaklonišče, v čas, ko je v Evropi že divjala vojna.

Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

Preberite odlomek

na vrh strani

Skupščinske debate, ki so trajale najdlje in bile v povprečju najbolj kritične, a tudi najbolj stvarne in problemske, so bile tiste, ki so zadevale državni proračun.
K proračunu je zmerom spadal tudi t. i. finančni zakon. To je bil nekakšen zbir številk in najrazličnejših ministrskih sklepov, vladnih uredb ter drugih aktov, ki so potrebovali proračunsko pokritje. Od leta 1922 dalje – od prve proračunske razprave po sprejetju ustave – se ga je prijelo šaljivo ime »omnibus«. Nanj so namreč »skočili« številni posamezniki, ki so k potrebam države pristavili svoj lonček. Finančni zakon je bil tako kaotičen, da pogosto tudi samim ministrom ni bil jasen in ti niso znali odgovoriti na konkretna vprašanja v parlamentu. Pravi »gospodarji« finančnega zakona so bili visoki uradniki, načelniki uradov, šefi kabinetov … Za drobno protiuslugo so zmogli v finančni zakon spraviti (skoraj) vse. Primeri protekcionističnih absurdov so sicer pogosto privreli na dan, zlasti takrat ko so bili vanje vpleteni ministri ali poslanci. Znani poslanec radikalne stranke Stevan Janković je tako v finančni zakon »proturio« tolmačenje, po katerem je postala srednja gozdarska šola v francoskem Nancyju, ki jo je v času prve svetovne vojne končal njegov sin Đura, adekvatna beograjski Kmetijsko-gozdarski fakulteti. »Gozdar« Đura je lahko postal višji državni uradnik in odprla so se mu vrata v politiko. Bil je poslanec, v vladi Milana Stojadinovića leta 1935 celo minister; najprej brez portfelja, kasneje kakopak za šume in rude. V vsedržavni stranki JRZ je napravil kariero; postal je šef propagande, samooklicani jugoslovanski Göbbels – vse po zaslugi očeta in vsemogočnega finančnega zakona.

***

Uživanje alkoholnih substanc seveda ni bil izključni privilegij poslancev in visokih politikov, temveč splošna praksa na Slovenskem in v drugih delih države. Na območju Ljubljanske oblasti so v letu 1927 zgolj po uradnih statistikah popili skoraj pet litrov absolutnega alkohola na osebo. Po mnenju uglednega zdravnika in socialno angažiranega misleca Antona Breclja je bilo to mogoče tudi zaradi proste žganjekuhe. Junija 1921 je namreč nova uredba o državni trošarini na žganje določila, da je kuhanje žganja iz lastnih proizvodov za osebno potrebo davka prosto. Politiki in ljudstvo so torej bili na neki način izenačeni. Medtem ko je prvim pijačo plačevala država, so si jo drugi lahko pripravili sami, in to prav po zaslugi predpisa, ki so ga sprejeli politiki. Iniciativo za prosto žganjekuho je dala Samostojna kmetijska stranka in jo nato seveda razglasila za »veliko pridobitev kmetu«.
V času sprejetja uredbe, v letu 1921, si vodstvo stranke najbrž ni niti v sanjah predstavljalo vseh razsežnosti akta, še zlasti pa ne tega, kaj mu utegnejo politični nasprotniki pripisati mnogo let kasneje. Slovenska katoliška politika, ki je bila ostro naperjena proti alkoholizmu, je problem žganjekuhe več kot trideset let po sprejetju uredbe, ko so njeni pristaši že deset let tičali v emigraciji, prignala do absurda. Po njenem mnenju je bila odločitev za prosto žganjekuho ena najbolj usodnih v novejši zgodovini naroda, »vzrok naše narodne nesreče«. Ostro in radikalno, a hkrati inovativno stališče je leta 1955 v emigrantskem listu Domoljub, »uradnem« vestniku SLS, natančno razložil anonimni pisec. Kakor pravi, se je kmalu po sprejetju proste žganjekuhe »razpaslo pijančevanje in po mnogih hišah so pili žganje vse nedelje in kmalu še ponedeljke. Ko domače sadje kmalu ni več zadoščalo, so začeli kupovati dalmatinske fige in rozine ter so iz njih kuhali žganje ter ga ilegalno prodajali, zraven pa pijančevali. Kmetska mladina se je kvarila tako zelo, da so nekateri fantje postali pravi pijanci in ves zaslužek poganjali po grlu. Nič boljše ni bilo z žensko mladino, ki je moralno propadala.«
Posledice takih razmer so se nato v vsej svoji širini pokazale med okupacijo. »Po takih hišah, kjer so prej pijančevali, so kmalu imeli partizanske sestanke in fantje so začeli odhajati v gozd, dekleta so pa prevzela službo terenk. Že prej je ta mladina postrani gledala domačega župnika, ki je svaril pred pijančevanjem in plesom, pa tudi poštene kmetske može in fante, češ, bo že prišel čas, da jim bodo pokazali, ker da bogatijo na račun revežev, čeprav so bili ti ›reveži‹ svoje revščine sami krivi, ker so vse zapili. Vse te barabske tipe po deželi je z lahkoto dobila komunistična propaganda in jih spretno porabila za svoje namene. Ti pokvarjeni fantje in dekleta so se pa tudi hitro znašli, ko je prišla okupacija. Slovenija je bila presekana na dvoje in naša občina je z majhno izjemo vsa padla pod Nemčijo. Po njenem ozemlju je tekla 15 km dolga meja med Nemčijo in Italijo. Naravnost raj za tihotapljenje! Začeli so s tihotapljenjem nemškega sladkorja na italijansko zasedeno ozemlje v zameno za italijanske cigarete. Nemci so imeli cigarete na karte in slabe kakovosti. Za 1 kg sladkorja, ki je stal na nemški strani 75 Pf., je dobil 100 italijanskih cigaret, ki jih je prodal za 60 do 80 RM. Zaslužek je bil bajen. Toda ne brez žrtev. V občini je bila nemška obmejna četa, ki je začela tihotapce energično loviti in občutno zapirati. Vsak je romal v zapor za 6 mesecev ali še več, prej pa ga je ponavadi gestapo še pošteno pretepla. Tihotapci so začeli bežati v gozd, če so le začutili, da jih imajo Nemci na sumu. Tako se je začelo. Iz gozda so se pod vodstvom komunističnih terencev začeli manjši napadi na nemške patrole. Nemci so začeli osumljence huje zapirati in celo streljati, kar je pognalo še več tihotapcev in tudi nedolžnih fantov v gozd. Tam pa je bilo treba imeti živež. Zato so sprva prosili pri kmetih, kmalu pa začeli s silo jemati ter poštene kmetske fante odvajati s silo v gozd. Komur izmed njih niso zaupali ali če so ugotovili, da ga ne bodo mogli pridobiti za partizansko stvar, za ropanje in moritev, so ga likvidirali kot izdajalca ali nemčurja. Izdajalec je bil vsak, ki se jim ni uklonil in ga niso mogli pridobiti.« Po živi interpretaciji pisca, preprostega, a modrega kmeta, je položaj sčasoma postajal neznosen in »kmetski fantje so pričeli misliti na odpor, ki ni bil mogoč brez orožja. Šli so iskat orožja tja, kjer so ga upali dobiti – pri okupatorju, ki jih sam ni hotel ščititi. […] Prepad med onimi v gozdovih in vaškimi stražarji se je stalno večal in sovraštvo je rastlo iz dneva v dan.«
Opisana razlaga dogajanja na Slovenskem med drugo svetovno vojno je gotovo nadvse inovativna in v precejšnji meri odstopa od mnogih drugih pojasnjevanj, ki so se širila med emigracijo. Ključni vzrok za zlom meščanskih strank namreč kritično pripiše prav eni od meščanskih strank – SKS, ki pa je res spadala v liberalni tabor, torej v tabor nasprotnikov SLS. Glede na navedeno pričevanje se lahko vprašamo, zakaj ni SLS, tedaj ko je bila na oblasti, odločneje ukrepala in preprečila potencialnega črnega scenarija. Številne protialkoholne kampanje in gesla, ki jih je širila, očitno niso bili zadostni. Za učinkovit nastop proti komunistom bi poslanci in ministri v Beogradu morali storiti več, a niso. Ob debatah v skupščinskem bifeju so s pogledi, uprtimi v kozarce, spregledali, da jih bo prav opojna tekočina, ki so jo ravno srkali, nekoč spodnesla z oblasti. Na podlagi emigrantskega zapisa lahko torej sklepamo: SLS je v emigraciji spoznala, da je za svojo usodo po letu 1945 odgovorna sama, saj je storila na videz neznatno, vendar odločilno politično napako – tolerirala je prosto žganjekuho.

© Modrijan založba, d. o. o., 2015

Poglejte tudi

na vrh strani

SLS pod kraljevo diktaturo »

Diktatura kralja Aleksandra in politika Slovenske ljudske stranke v letih 1929–1935

Jure Gašparič »

Avtor Jure Gašparič je v svoji pretehtani študiji zapolnil enega od opaznejših mankov v slovenskem zgodovinopisju, ki zadeva obdobje prve jugoslovanske države, to je vlogo in položaj najmočnejše slovenske politične stranke v prvi Jugoslaviji – katoliške Slovenske ljudske stranke v času po vzpostavitvi diktature kralja Aleksandra leta 1929.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.