E-novice

Knjiga

Strah in svoboda

Kako nas je spremenila druga svetovna vojna

Keith Lowe»

prevod: Breda Biščak

naslovnica: Branka Smodiš

format: 150 x 225

vezava: trda

izid: 2018

 

Zgodovinska monografija Keitha Lowa Strah in svoboda – kako nas je spremenila druga svetovna vojna v prevodu Brede Biščak je nekakšno nadaljevanje zgodovinske uspešnice Podivjana celina – Evropa po drugi svetovni vojni, ki je pri založbi Modrijan izšla leta 2014, kmalu po izidu pa jo je avtor pri nas tudi osebno predstavil. Najnovejša monografija ni nič manj zanimivo, berljivo in poučno branje kot njena predhodnica, le časovni, geografski in tematski okvir, ki ga avtor tokrat obdela, je bistveno širši. Britanski zgodovinar v svoji najnovejši knjigi pod drobnogled vzame vplive in posledice, ki jih je druga svetovna vojna imela na ves svet, od njenega izbruha do današnjih dni.

Monografija se začne z orisom mitov in legend, ki so drugo vojno zanetili in ki še danes vplivajo na percepcijo zgodovine in vsakdanje dogajanje. Nadaljuje se s predstavitvijo utopij, ki so se skupaj z veliko vero v prihodnost pojavile po koncu vojne. Sledilo jim je protislovno zavzemanje za povezovanje vseh držav v eno sámo naddržavno entiteto na eni strani ter vznik novih nacionalizmov in osamosvojitev dotlej koloniziranih narodov na drugi, obenem pa se je z nastopom hladne vojne svet znova razcepil, česar niso mogle preprečiti niti pobude, kot je bilo gibanje neuvrščenih. Sklene se s psihološkim opisom travm, ki jih je vojna pustila v ljudeh po vsem svetu.

Tako kot v Podivjani celini si avtor tudi v tem delu prizadeva za preseganje črno-belega pogleda na svetovno zgodovinsko dogajanje: druga svetovna vojna je resda pospešila uveljavitev človekovih pravic in emancipacije žensk, ustanovitev Združenih narodov, dekolonizacijo sveta in razpad kolonialističnih imperijev, po drugi strani pa je razmah znanosti privedel do nastanka atomske dobe, začetka hladne vojne in nove polarizacije sveta. Po koncu vojne je svet v marsičem napredoval in se spremenil, obenem pa se metaforika črno-belega spopada med dobrim in zlim še dandanes uporablja za razpihovanje novega sovraštva in novih vojn. Zasledimo jo pri vseh aktualnih pojavih – brexitu, Trumpovi zmagi, vzponu Islamske države, islamofobiji, ksenofobnem strahu pred migracijami –, kar po avtorjevem mnenju priča o daljnosežnih posledicah druge svetovne vojne in dolgotrajni globinski povezanosti zgodovinskega dogajanja.

Odlika Lowovega pisanja se razkriva tudi v pretanjenem povezovanju osebnega in kolektivnega. Šest osrednjih poglavij je razdeljenih na štiriindvajset podpoglavij, pri čemer se vsako začne z resnično osebno zgodbo. Z uporabo osebnih naracij nas avtor opozarja, kako v posameznikovi usodi odseva usoda njegovega kolektiva oziroma kako konkretno zgodovinsko dogajanje vpliva na posameznikovo življenje. Psihološki pristop k obravnavi prelomnih zgodovinskih dogodkov bogati avtorjevo že tako večplastno razmišljanje o vplivu zgodovine na naše življenje: zgodovina ni nekaj oddaljenega in abstraktnega, marveč jo občutimo tukaj in zdaj, četudi je zgodovinsko dogajanje staro že več desetletij.

Zgodovinska monografija Strah in svoboda je – tako kot Podivjana celina – posreden poziv k humanosti, razmisleku in globinski percepciji stvari, kar je velika redkost v naših mimobežnih časih.

Preberite odlomek

na vrh strani

V pričujoči knjigi poskušam orisati najpomembnejše spremembe – tako destruktivne kot konstruktivne – ki jih je druga svetovna vojna povzročila v svetu. Seveda se nisem mogel izogniti pisanju o prelomnih geopolitičnih dogodkih: nastanku velesil, začetku hladne vojne, dolgemu in počasnemu zatonu evropskega kolonializma in tako naprej. V monografiji so opisane tudi vidnejše družbene in gospodarske posledice vojne: preoblikovanje našega fizičnega okolja, velike spremembe na področju življenjskega standarda, svetovnega prebivalstva in svetovne trgovine, nastanek in propad mehanizmov za nadzorovanje prostega trga, rojstvo atomske dobe. A kar je pomembnejše: v njej poskušam seči onkraj teh dogodkov in trendov ter premotriti mitološke, filozofske in psihološke posledice vojne. Kako je spomin na krvave boje zaznamoval naše medosebne odnose in naš odnos do sveta? Kako je spremenil naš pogled na to, česa vse smo zmožni ljudje? Kako je vplival na naš strah pred nasiljem in močjo, naše hrepenenje po svobodi in pripadnosti, naše sanje o enakosti, poštenosti in pravičnosti?

Da bi ta vprašanja čim zanimiveje predstavil, sem se odločil, da v osrčje vsakega poglavja postavim zgodbo posameznika ali posameznice, ki je med vojno in po njej na lastni koži doživel stvari, ki so ga globoko zaznamovale. Osebna zgodba je predstavljena na začetku vsakega poglavja, da bi bralcu odstrla vpogled v širše dogajanje oziroma v zgodbo posameznikove skupnosti, naroda, predela sveta oziroma celotnega sveta. Poudarek na osebnih zgodbah ni le stvar sloga, marveč je ključnega pomena za to, kar bi rad povedal. Nikakor ne trdim, da lahko pripoved ene same osebe strne takšne in drugačne izkušnje, ki so jih doživeli ljudje na drugih koncih sveta, toda elemente občega odkrijemo v vsem, kar počnemo in česar se spominjamo, še zlasti pa v tem, kar drug drugemu pripovedujemo o sebi in svoji preteklosti. V zgodovini se vedno soočata osebno in splošno, in to razmerje ni nikjer bolj v ospredju kot prav pri zgodovini druge svetovne vojne.

Leta 1945 je veljajo vsesplošno prepričanje, da se slehernikova dejanja in nazori ter tudi njegovi spomini in pretekle izkušnje ne tičejo le njega samega, marveč tudi celotnega človeštva. To je bil čas, ko so psihoanalitiki, kot denimo S. H. Foulkes in Erich Fromm, prvič začeli preučevati odnos med posamezniki in skupinami, ki so jim posamezniki pripadali. »Osnovna entiteta družbenega procesa,« je leta 1942 dejal Fromm, »je posameznik. [...] Vsako skupino sestavljajo posamezniki in nihče drug kot posamezniki, zatorej psihološki mehanizmi, ki so na delu v skupini, ne morejo biti drugačni od mehanizmov, ki so na delu v posamezniku.« Sociologi in filozofi tedanjega časa so tudi preučevali, kako posamično odseva v celoti in obratno: »Z izbiro samega sebe sem izbral človeka,« je konec leta 1945 dejal Jean-Paul Sartre in tudi mnogi drugi eksistencialisti so iz dogodkov, ki so jim bila priča med vojno, radi delali obče sklepe. Takšni principi niso danes nič manj uporabni, kot so bili tedaj: osebne zgodbe smo si kolektivno prisvojili, kot bi bile naše.

Seveda se zavedam, da zgodbe, ki jih ljudje pripovedujejo, zmeraj ne odražajo resnice. Po nezanesljivosti slovijo še zlasti pričevanja preživelih. Pričevalci so dejstva pozabili ali si jih napačno zapomnili ali polepšali. Ljudje lahko dokaj dramatično spremenijo pogled na samega sebe ali svoja dejanja, in kadar se to zgodi, lahko imajo novi pogled za veliko starejšega, kot je v resnici, in menijo, da so tako razmišljali že od nekdaj. Podobno ravnajo tudi narodi in družbe. Miti in očitne laži, ki si jih pripovedujemo že vsa desetletja po koncu druge svetovne vojne, nimajo nič manj pomembnega vpliva na oblikovanje našega sveta kakor resnica. Zgodovinarjeva odgovornost je, da takšne zgodbe primerja s podatki o tedanjem času in iz njih ustvari gradivo, ki je karseda blizu objektivni resnici. Posameznikov, katerih pripovedi sem objavil, sem poskušal ne obsojati, tudi kadar se z njimi osebno nisem strinjal. Ker pišem o svetovni zgodovini, sem kritiko prihranil za tiste primere, ko so nas preplavila kolektivna čustva in nam v spomin vtisnila kolektivno predstavo, ki je povsem v nasprotju z dokazi. In tako zgodbe posameznikov niso nič drugega kot – zgodbe. Način, kako zgodbe stopajo v interakcijo s kolektivno naracijo, priča o tem, kje se »zgodba« konča in začne zgodovina.

V knjigo sem skušal vključiti študije primerov z vsega sveta in z različnih polov političnega spektra, od katerih nekatere govorijo o razmerah, ki so zelo oddaljene od mojega geografskega in političnega zornega kota. V njej so predstavljene zgodbe iz Afrike in Latinske Amerike pa tudi iz Evrope, Severne Amerike in Azije, saj je vojna zelo prizadela tudi te predele sveta. Kljub temu večje število zgodb izvira iz delov sveta, ki so bili v bitke neposredno vpleteni, saj so jih zaradi tega nedvomno doletele večje spremembe. Največ zgodb izvira iz ZDA. To ni zaradi moje zahodnjaške liberalne naravnanosti – ali pa vsaj ne samo zaradi nje – marveč zato, ker je to odsev povojnega razmerja moči: naj nam bo všeč ali ne, dvajseto stoletje ni brez razloga imenovano »ameriško stoletje«. V začetnih poglavjih se pogosto pojavlja tudi Japonska, saj menim, da je njen simbolni pomen v zahodnjaških upodobitvah vojne premalo poudarjen.

Bralec bo tudi opazil, da je v knjigi zapisanih več zgodb oseb, ki zagovarjajo leva kakor desna politična stališča. Naj znova poudarim, da gre za namerno odločitev. V svetovni zgodovini leto 1945 verjetno slovi kot politični vrhunec levice: socialno napredne, celo neprikrito komunistične ideje so prevladovale na političnem dnevnem redu, kar se ni nikoli več ponovilo. Vendar sem trdno prepričan, da nihče nima docela doslednih političnih nazorov, in tudi v knjigo sem vključil zgodbe oseb, katerih nazori so se zaradi doživetega dramatično zasukali, bodisi z desne na levo bodisi obratno.

Nazadnje je treba reči, da je namen knjige vsaj nekoliko zamajati ustaljena prepričanja. Na straneh, ki sledijo, se bo bralec srečal z marsičim, kar mu je znanega, in upam, da tudi z mnogimi stvarmi, ki so mu manj znane oziroma celo tuje. V današnjem svetu, ki je, kot bi temu rekli v novinarskem žargonu, postal prostor odmevov in v katerem nas je vse več v stiku le s stališči, ki se ujemajo z našimi, je bolj kot kadar prej pomembno, da našemu mnenju kdo občasno oporeka, sami pa mu damo priložnost, da to počne. Svet je videti zelo drugače, če ga motrimo z zornega kota vojaka ali civilista, moškega ali ženske, znanstvenika ali umetnika, poslovneža ali sindikalista, junaka, žrtve ali zločinca. V nadaljevanju so predstavljeni vsi ti pogledi na svet. Vendar bi bralca rad spodbudil, naj se branja loti kot obstranec – begunec – ki mora lastne predsodke začasno potisniti vstran, če naj doume kontekst tega, kar sledi. S tem sem imel tudi sam težave. Zgodovinarji nismo nič manj obremenjeni s predsodki kot drugi ljudje in na straneh, ki sledijo, sem poskušal iskreno opraviti z nekaterimi svojimi vnaprejšnjimi sodbami in prepričanji. Enkrat ali dvakrat sem sprejel neprijetno odločitev in pod drobnogled postavil lastne strahove in želje, kot bo to opazno v poglavju o povojnem evropskem nacionalizmu. Bralca bi rad spodbudil, naj občasno ravna enako.

Tudi zgodovinar je nekakšen begunec: preteklost je dežela, v katero se ne more nikoli vrniti, naj jo poskuša še tako navdušeno poustvariti. Pisanja knjige sem se lotil z zavedanjem, da bom lahko ustvaril le zamegljeno reprezentacijo prešernega novega sveta, ki je nastal na ruševinah iz leta 1945 in je v vsakem primeru prevelik, da bi ga zadovoljivo popisal med platnicami ene same knjige. Lahko si le želim, da bi drobci, ki sem jih odkril in zlepil skupaj, bralce navdali z zanimanjem, da sami raziskujejo naprej ter zapolnijo nekatere večje razpoke in vrzeli.

Obenem je treba reči, da v marsikaterem pogledu to sploh ni knjiga o preteklosti. Govori namreč o tem, zakaj so naša mesta zgrajena, kot so, zakaj naše skupnosti postajajo tako raznolike, zakaj se je tehnologija razvila, kot se je. Govori tudi o tem, zakaj nihče več ne verjame v utopije, zakaj se zavzemamo za človekove pravice in jih v isti sapi spodkopavamo ter zakaj tako obupujemo nad možnostmi, da bomo kdaj reformirali naš gospodarski sistem. Govori o tem, zakaj se v naša prizadevanja za svetovni mir tako zažira nasilje in zakaj nešteti spori in državljanski spopadi kljub desetletjem politikanstva in diplomatskega dogovarjanja še vedno niso končani. Vsa ta vprašanja in še veliko drugih, ki vsak dan polnijo časopisne stolpce, koreninijo v drugi svetovni vojni.

Predvsem pa knjiga govori o večnem konfliktu med človekovo željo po zedinjenju s sosedi in zavezniki na eni strani in željo po ohranitvi neodvisnosti na drugi – o konfliktu, ki je po koncu druge svetovne vojne zajel ves svet in še dandanes vpliva na naše osebne in medskupinske odnose. Zaradi svoje narave pa tudi svoje zgodovine smo ujeti v nejasno zamejenem prostoru, ki ni niti povsem znotraj niti povsem zunaj naših skupnosti. Nihče od nas ne more reči, da nekomu resnično pripada.

© Modrijan založba, d. o. o., 2018

Poglejte tudi

na vrh strani

Podivjana celina »

Evropa po drugi svetovni vojni

Keith Lowe »

V enaindvajsetem stoletju na konec druge svetovne vojne radi gledamo kot na čas radosti. Videli smo podobe mornarjev, kako poljubljajo dekleta na newyorškem Times Squaru, in nasmejane čete vseh narodnosti, kako si podajajo roke vzdolž pariških Elizejskih poljan. Toda kljub vsemu slavju ob koncu vojne je bila Evropa pravzaprav domovina razdejanja, anarhije, maščevanja, praznine in žalovanja.
Knjiga britanskega zgodovinarja Keitha Lowa Podivjana celina: Evropa po drugi svetovni vojni (Savage Continent: Europe in the aftermath of world war II, 2012) se začne s podrobnim opisom, kaj vse je bilo med vojno uničeno, tako na stvarni kot moralni ravni. V drugem delu avtor opisuje val maščevanja, ki je preplavil celino, v tretjem in četrtem delu pa predstavi, kaj se je zgodilo, ko so maščevanje in druge oblike nasilja spustili z vajeti: zanetili so etnično čiščenje, politično nasilje in državljanske vojne – dogodke z najbolj daljnosežnimi posledicami v evropski zgodovini. V grobem je torej opisano obdobje v letih 1944–49.

več »