živali

Iz deževne Anglije na sončni Krf, iz vile v vilo, iz pustolovščine v pustolovščino – ob spoznavanju zelo svojevrstnih značajev; rajsko lepega okolja in njegovih očarljivih prebivalcev, med katere spadajo tudi tisti iz živalskih vrst; prirejanju obiskov in praznovanj; plavanju v čisti vodi; čolnarjenju, lovu, brenkanju na kitaro … Zveni kakor izlet po domišljiji nadvse ustvarjalnega otroka, pa vendar se je zares zgodilo: v avtobiografiji Moja družina in druge živali je Gerald Durrell opisal obdobje petih let, ki jih je z družino preživel na Krfu. Zakaj na Krfu? Ker je bilo treba pobegniti iz hladne, deževne, depresivne Anglije. In zakaj iz vile v vilo? Če v majhno vilo povabiš kopico gostov, ki bodo tam preživeli več tednov, je pač jasno, da ti ne preostane drugega kot selitev v večjo vilo.

Ljudje smo vsaj od Darwina naprej prepričani, da je monogamija za človeka nekaj naravnega. Popularna znanost kot tudi religijske in kulturne vede vztrajajo pri prepričanju, da so moški in ženske od nekdaj živeli v skupnostih, v katerih sta bila moška zaščita in iskanje prebivališča ekvivalent ženski plodnosti in zvestobi. A ta zgodba je majava. Vse manj je poročenih parov, vse več ločitev, prešuštev in šibkega libida v sicer trdnih zakonskih zvezah.
Ali lahko to resničnost naših spolnih in družbenih življenj povežemo z očitno zastarelo in napačno predstavo, ki nam jo vsiljuje standardno prepričanje? Raziskovalni psiholog Christopher Ryan in psihiatrinja Cacilda Jethá v svoji provokativni knjigi Seks ob zori dokazujeta, da je to mogoče, ko na glavo obrneta vse, kar »vemo« o spolnosti, in ponudita jasno alternativno razlago.

V Čudovitem svetu je znani britanski znanstvenik zgoščeno predstavil različne, predvsem naravoslovne tematske sklope, ki naj bi jih vsaj okvirno poznal vsak prebivalec 21. stoletja. Drugače kot desetero prejšnjih Dawkinsovih knjig je ta namenjena predvsem mlajšim bralcem, zlasti tistim, ki še gulijo osnovnošolske klopi ali so že zasedli tiste na nekoliko zahtevnejših šolah. Čudoviti svet je dragocen tudi za njihove starše in vse tiste, ki se v naravoslovje sicer nikoli niso (radi) poglabljali, vseeno pa so si že kot otroci postavljali temeljna vprašanja kot na primer: Iz česa je vse zgrajeno? Kako je mogoče, da se menjavata dan in noč, poletje in zima? Kako je nastal svet in vse drugo? Ali smo sami v vesolju? Kaj je mavrica? Zakaj nas obkroža tako raznovrsten živalski svet? Zakaj se godijo slabe stvari? In še marsikaj podobnega.

Temple Grandin, priznana znanstvenica na področju zoologije in zagovornica ljudi z avtizmom, je na skrivnosten način vedno znala pokukati v miselno življenje živali. »Zaradi avtizma sem imela težave v šoli in družbi, zato pa sem toliko lažje razumela živali,« pravi sama. Pri pisanju knjige Govorica živali (Animals in Translation, 2005), ki je postala uspešnica, je uporabila to svojo sposobnost in enkrat za vselej spremenila naše dojemanje živali. S knjigo Živali nas človečijo pa bo spremenila naše ravnanje z njimi in naše vedenje o tem, česa si živali želijo in kaj potrebujejo.

Srčna želja detektiva Francisa, da bi se namesto razreševanju krvavih ugank to pozno pomlad predajal samo še užitkom poležavanja na soncu in mačjega ljubimkanja, splava po vodi, ko revir pretrese nova serija umorov. Tokrat žrtve niso samo mehkošapci, pač pa tudi njihovi zapriseženi nasprotniki, bevskači. Smrtne ugrizne rane, ki bi jih po obliki in velikosti sodeč lahko povzročili tako eni kakor drugi, zasejejo dvome – kateri vrsti pripada morilec? Se skriva v bližnjem zavetišču, ki se zadnji mesec pred poletjem sumljivo hitro polni?

Mačjeljubce čaka nov detektivski primer. Maček Francis nič hudega sluteč drema na divanu ter se predaja sanjarjenju in toplim pomladnim žarkom, ko se nadenj zgrne katastrofa. Ime ji je Francesca, je nova Gustavova prijateljica in se meni nič tebi nič priseli v njuno stanovanje. Ko se Francisovi oreški znajdejo pred biti ali ne biti, mu ne preostane drugega, kakor da pobegne.

Virginia Woolf je za Flusha (1933), življenjepis koker španjela angleške romantične pesnice Elizabeth Barrett Browning, uporabila svoj običajni pristop k pisanju biografij, kombinacijo resničnih dejstev, ki naj bi proizvedla »estetski učinek resnice«, s fikcijo. S portretom Flusha se je pisateljica, kolikor je to sploh mogoče, približala predstavljanju »skrivnostnih, tihih, nepredstavljenih življenj«, medtem ko je upodobitev njegove gospodarice pogled na zasebno življenje ženske – od dolgih ur bolezni v spalnici v zadnjem delu hiše na Wimpole Streetu, ljubezni do pasjega prijatelja, dvorjenja Roberta Browninga, do pretresljive Flusheve ugrabitve in srečanja z revno narobno stranjo bahave prestolnice, skrivne poroke in pobega v Italijo, rojstva otroka in srečanja s smrtjo.

Rdeče, modre, rumene, zelene, oranžne, vijoličaste, rožnate – živali so lahko neverjetno barvite. Zakaj so živali tako različnih barv in kako jim njihova živa barva perja, lusk, oklepa ali kože pomaga preživeti, vam bo razkrila ta čudovita knjiga.
Mlade raziskovalce bodo k branju najprej privabile domiselne izjave o posameznih živalih, ki jih avtor v nadaljevanju razširi s poučno razlago, in mojstrsko izdelane ilustracije – kolaži iz živobarvnega papirja.

Francis, mehkošapi pametnjakovič, je nov v revirju. S skrbnikom Gustavom sta se preselila v hišo, kjer nenavadne vonjave in znamenja že kar takoj dajo slutiti, da stvari niso takšne, kot se na prvi pogled zdijo. Ko Francis med svojim prvim raziskovanjem okolice naleti na grozljivo razmesarjeno truplo vrstnika, mu postane jasno, da primer zahteva vso bistrost in prekanjenost njegovega detektivskega uma.

Živali iz Gmajnice so v nevarnosti. Ljudje s svojimi rušilnimi stroji krčijo njihov bivalni prostor. Ko je uničen zadnji vodni vir, se znajdejo pred težko odločitvijo, da zapustijo svoje domove. A kako naj Jazbec, Lisjak, Sova, Krastača, Krt, Jež, Fazan, Podlasica, Zajec, Gad, Postovka in drugi zapustijo Gmajnico, in še pomembneje – kam naj gredo? Po nasvetu Krastače se odločijo za potovanje v Park belega jelena, naravni rezervat, v katerem je »vse rezervirano za naravo« in kjer za varnost živali skrbi »posebna pasma ljudi, ki se imenuje naravovarstvenik«.