Novice

Indijska pisateljica Sarita Mandanna je s prvencem Tigrov grič osvojila številne bralce po svetu in prepričala mnogo založnikov, da je roman vreden prevajanja. Za slovenske bralce ga je prevedla Lili Potpara, izdali pa smo ga jeseni pri naši založbi. Ali ste vedeli, da je pisateljica takoj po izidu slovenskega prevoda naslovnico ponosno objavila na profilu romana na Facebooku? Najbrž to ni ušlo norveškemu založniku Juritzen forlag iz Osla.

Izjemno uspešen in bran sodobni francoski romanopisec Emmanuel Carrère (1957) pogosto sodeluje s filmsko industrijo kot scenarist ali režiser. Leta 2002 so po njegovem romanu L`Adversaire (Nasprotnik) posneli film, ki je bil med drugim nominiran za zlato palmo v Cannesu.
Pri pisanju romanov se vselej navdihuje pri resničnih osebah in takšni so tudi liki romana Drugi in jaz, ki je te dni izšel v slovenskem prevodu. Avtorjeva spodbuda je pogosto tako tragično dogajanje, da bi ga večina ustvarjalcev zmogla odslikati zgolj v morečem ozračju. V Carrèrovem pisanju pa v resnici ni mračnih tonov, kar bralce praviloma preseneča in pritegne v osrčje zgodbe.

Pred Dragom Jančarjem, zadnjim dobitnikom nagrade Kresnik in Evropske književne nagrade, je še eno nadvse dejavno leto. Pisatelj je namreč osrednje literarno ime letošnjega največjega kulturnega projekta v Sloveniji – Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture. Že od sredine januarja po središču Maribora in v okolici sijejo veliki svetlobni napisi z naslovi Jančarjevih del, eden od njih pa je napis SEVERNI SIJ. To je naslov romana, ki ga je Jančar prvič objavil leta 1984, pred kratkim pa je v posebni izdaji, posvečeni prav Mariboru, izšel pri naši založbi.
Napis si lahko ogledate na Trgu Borisa Kidriča – to ni daleč od Ulice 10. oktobra 4, kjer bo v sredo, 8. februarja, torej prav na Prešernov dan, ob 12. uri v Mestni knjigarni prvi dogodek z Dragom Jančarjem.

Philip Roth je lani nekemu ameriškemu novinarju dejal, da ga, kot njegovega junaka Simona Axlerja, ki na stara leta izgubi svoj čar, skrbi, da mu bo zmanjkalo idej. A kot vse kaže, smo pri Rothu priča nasprotnemu. Eden najbolj znanih ameriških pisateljev je namreč na vrhuncu svoje ustvarjalne moči. Še več, junaki njegovih zadnjih romanov prinašajo vedno bolj iskrene, vedno bolj intimne zgodbe. Poleg slogovne natančnosti in vsebin, ki bralca držijo v napetosti do poslednje strani, imajo njegovi zadnji romani še eno skupno značilnost: vsi prinašajo univerzalne zgodbe o človekovi usodi. Tak je tudi povzetek zadnjega prevodnega triptiha Rothovih romanov: začne se z brezimnim junakom Slehernika (Everyman, 2006; prev. 2009), ki se prvič v svojem življenju znajde na točki, ko mu peša moč lastnega telesa, to pa v njem povzroči predvsem notranjo spremembo, kar se razvije v brutalno zgodbo, ki bi lahko doletela – slehernika.

Francozi so z nagrado Deux Magots pravkar počastili še enega francoskega romanopisca, in to je tudi zadnja nagrada, ki smo jo napovedali januarja. Februar bo skromnejši, saj razen španskih nagrad Primavera in Planeta-Casa de America v svetu nismo zabeležili drugih pomembnejših podelitev. Je pa res, da sta obe omenjeni nagradi, kot tudi nekaj drugih za špansko pišoče avtorje, zelo visoki – prva prinaša zmagovalcu 200.000 evrov, druga pa 200.000 ameriških dolarjev. Spomnimo, da je nagrado Planeta-Casa de America lani dobil čilski pisatelj Antonio Skármeta, čigar roman Pesnikova svatba je konec leta 2011 izšel v zbirki Bralec.

William Peter Blatty (1928) je eden tistih ameriških pisateljev, ki po kdove kakšnem naključju še ni dobil prevoda v slovenščino, in to kljub temu, da je avtor enega najbolj »kultnih« grozljivih romanov – Izganjalca hudiča (The Exorcist, 1971). Ta velja za njegovo največje delo, nedvomno tudi ali predvsem zaradi filma, ki ga je po Blattyjevem scenariju leta 1973 posnel William Friedkin. Film, ki velja za enega najsrhljivejših vseh časov, je imel 10 nominacij za oskarja, dobil je le dva, toda eden od njiju je pristal v rokah pisatelja – za najboljši scenarij.
Prevod v slovenščino po več kot 40 letih? Zakaj pa ne – William Peter Blatty je namreč lani, štiri desetletja po prvi izdaji, pri 83 letih, svoj najslavnejši roman prenovil.

Pri Modrijanu izid domačega leposlovnega dela ni nekaj vsakdanjega, zato pa vsako pospremimo med bralce s toliko večjo pozornostjo, ne glede na to, kako obsežno je. Drobceno delo, ki je pravkar izšlo, se bo mogoče izgubilo v morju najrazličnejših romanov, pesniških zbirk in esejističnih del, ki jih objavljajo slovenski avtorji, a gotovo se ne more izgubiti v programu naše založbe. Gre za kratko zgodbo Aleksandre Kocmut, vsestranske knjižne ustvarjalke, ki je dejavna kot pesnica, pisateljica, prevajalka, recenzentka, urednica, lektorica in korektorica. Jedci rži so njen osmi samostojni knjižni projekt.
In kaj je Aleksandro Kocmut spodbudilo k temu, da je napisala to srhljivo zgodbo o Brinjčanih?

Lani je minilo sedemdeset let od smrti britanske pisateljice Virginie Woolf. Ta obletnica je nekakšna prelomnica. 70 let od avtorjeve smrti je namreč doba, ko založnikom ni več treba plačevati za avtorske pravice, a je tudi res, da avtorjev, ki so za objavo zanimivi več kot 70 let po smrti, ni veliko. Za literarne sladokusce že mogoče, ne pa tudi za povprečne bralce.
Virginia Woolf vsekakor je. Lani so v Sloveniji izšli najmanj trije prevodi njenega dela, eden od njih pa je Flush.

»Zajči Munro ni, kot bi sklepali z naslovnice, sodobna basen o simpatičnem angorastem puhastem bitju; Munro, samooklicani Zajči, je kljub kravatam z zajci, čeprav ob omembi svojega vzdevka vedno pokaže ušesca s stegnjenimi prsti za glavo, kljub sklicevanju na zajčje drobno in permanentno flodranje, potenten, neustavljiv, v svojih očeh blazno prefrigan in šarmanten, iz njega žari faktor x. Kot trgovski potnik s pomlajevalnimi in kožonategovalnimi in sploh kremami se giblje kakor plenilec med ženami, kot potrebujež ima prepoved vstopa v nekaj hitroprehranjevalnih lokalov in verig, žrtve njegove silne erotične naperjenosti ga večinoma ignorirajo ali – še raje – za njim zasikajo kakšno našpičeno.«
Literarni kritik Matej Bogataj ocenjuje v zadnji Mladini (20. 1. 2012) Cavov drugi in zadnji roman Smrt Zajčija Munra, ki je komaj pred dobrim mesecem v prevodu Andreja Pleterskega izšel pri Modrijanu.

Stari Latinci so bili ljudje kot mi in prevevala so jih podobna čustva kot nas, le da so jih, zlasti tista najbolj nizkotna, znali ubesediti na mnogo bolj prefinjen način kot sodobni človek. Pomislite samo na današnje politike! Zlasti njim bi ta posrečena zbirka latinskih zmerljivk, žaljivk in dovtipov utegnila koristiti, v parlamentu bi se lahko ozmerjali, kot predlagajo Plavt, Cicero, Marcial, Katul in drugi veliki rimski umi; če drugega ne, bi imeli vsaj dober razlog, zakaj ne razumejo drug drugega – znanje latinščine je pač še vedno precejšnja izjema.
A brez skrbi, v knjižici Kako užaliti, ozmerjati in namigniti v klasični latinščini, ki je pravkar izšla pri naši založbi, so tudi prevodi. Za dr. Mateja Hriberška, latinista in grecista ter docenta na Oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, je bila priprava te simpatične knjižice, ki sta jo pred skoraj petnajstimi leti zasnovala Britanca Michelle Lovric in Nikiforos Doxiadis Mardas, poseben izziv.