Novice

Izšel je Severni sij, posebna izdaja enega Jančarjevih najboljših in najbolj znanih literarnih del. Tretji roman Draga Jančarja letos dopolnjuje 28 let in doživlja čisto posebno čast – eno osrednjih mest v programu Evropske prestolnice kulture 2012. Pri Modrijanu, kjer smo objavili tudi Jančarjeva zadnja dva romana, Drevo brez imena (2008) in To noč sem jo videl (2010), je Severni sij zasijal še četrtič, v soboto, 14. januarja 2012, na otvoritveni dan Evropske prestolnice kulture, pa je v Mariboru zasijal čisto zares, kot veličasten svetlobni napis na Trgu Borisa Kidriča. Mesto Maribor bo namreč osvetljeno vsak dan tega leta, Jančarjev zemljevid pa bo sijal na osmih lokacijah – na eni izmed njih bo tudi napis To noč sem jo videl.

Čeprav nosi eden letnico 2011, drugi pa 2012, sta izšla hkrati, imata celo povsem enako število strani, nedvomno pa ju druži še dejstvo, da gre za velika romana, ne ravno po obsegu, temveč po pomenu njunih avtorjev, ki sta vrstnika, ter sledovih, ki sta jih pustila v svetovni književnosti. Da ne govorimo o tem, da prevoda zapolnjujeta veliko vrzel v naši prevodni književnosti. Oba sta na neki »način klasika«, prvi je nastal sredi šestdesetih, drugi pa leta 1981.

Pozneje, ko je pomislil na tisto noč – in zelo pogosto je mislil nanjo v mesecih in letih, ki so sledili, na to prelomno točko svojega življenja, trenutke, ki so zaznamovali vse drugo –, se je najjasneje spominjal tišine v sobi in snega, ki je zdržema padal zunaj. Tišina je bila tako globoka in vseobsegajoča, da je začutil, kako se lebdeče dviga nekam višje, nad prostor in še dlje, kjer se je zlil s snegom in je prizor v sobi postal nekaj, kar se dogaja v nekem drugem življenju, v življenju, kjer je samo naključni opazovalec, prizor, kakršnega na hitro vidiš skozi toplo osvetljeno okno, ko hodiš po temni ulici. To je bilo vse, česar se bo spominjal, občutka neskončnega prostora. In porodničarja v jarku ter luči v svoji hiši, kako gorijo nekje daleč proč.

»Kolimske zgodbe so poskus, da si zastavimo in rešimo pomembna etična vprašanja življenja, vprašanja, ki jih preprosto ni mogoče rešiti na drugem gradivu. Vprašanje o srečanju človeka in sveta, človekov boj s strojem države, resnica tega boja, boj zase, znotraj sebe – in zunaj sebe. Je mogoče dejavno vplivati na lastno usodo, ki jo meljejo zobje državnega stroja, zobje zla? Iluzornost in teža upanja. Možnost, da se opremo na druge sile, le na upanje ne.«
To so besede Varlama Šalamova samega o Kolimskih zgodbah, zbirki kratkih zgodb, ki je pred kratkim naposled izšla tudi v slovenskem prevodu.

Denar ali življenje, v izvirniku Geld oder Leben, je drobcen roman ali bolje novela nemške pisateljice Birgit Vanderbeke, rojene leta 1956. V prevodu smo ga objavili lani, potem ko ga je državna predmetna komisija za nemščino predpisala za maturitetni izpit na višji ravni splošne mature 2012.
Roman, ki je bil v izvirniku objavljen leta 2003, je danes zelo aktualen, in lahko bi rekli, da je imela komisija pri izbiri srečno roko, mi pa pri odločitvi, da prevod objavimo v zbirki Bralec in tako ne odvrnemo od branja zrelejših bralcev in literarnih kritikov. Knjiga Denar ali življenje je tako že vzbudila pozornost več recenzentov, naposled tudi Mateja Bogataja, ki jo ocenjuje v zadnji Mladini (13. 1. 2012).

Ameriški lingvist Noam Chomsky (1928) je eden najbolj znanih in najvplivnejših intelektualcev, ki še danes, po več kot petdesetih letih aktivnega družboslovnega dela, s svojimi političnimi stališči in etičnimi načeli odmevno posega v aktualna družbena dogajanja; nedavno smo ga zasledili tudi med govorom newyorškim protestnikom ob okupiranju Wall Streeta. Britanska revija Prospect ga je leta 2005 razglasila za najvplivnejšega intelektualca na svetu, tudi tri leta kasneje je bil pri vrhu te lestvice (le nekaj mest pred našim prvokategornikom Slavojem Žižkom).
Takrat je tudi izšel jubilejni zbornik temeljnih razprav, ki so Chomskega v petih desetletjih akademskega delovanja pravzaprav utemeljile in utrdile njegovo mesto v sodobni lingvistični, politično-zgodovinski in etično-filozofski misli druge polovice 20. in začetka 21. stoletja.

... da je 5. januarja italijanski mislec Umberto Eco praznoval 80. rojstni dan;
... da 17. januarja mineva 30 let od smrti ruskega pisatelja Varlama Šalamova (1907–1982). Pred kratkim smo pri Modrijanu izdali njegove Kolimske zgodbe;
... da bo 25. januarja 130-letnica rojstva angleške pisateljice Virginie Woolf (1882–1941); njen roman Flush je ena od treh knjig, ki so lani izšle v slovenskem prevodu;
... da bi 27. februarja 100 let praznoval britanski pisatelj Lawrence Durrell (1912–1990), avtor Aleksandrijskega kvarteta in Temnega labirinta – tega smo objavili lani v Nostalgiji;
... da bi 4. marca poljski pisatelj Ryszard Kapuściński (1932–2007), avtor naše knjige Potovanja s Herodotom, dopolnil 80 let.

Tove Jansson (1914–2001), »mati« muminov, se je rodila v Helsinkih na Finskem, a je pripadala švedski manjšini in je zato govorila ter pisala v švedščini. Svojo prvo knjigo o muminih, Mumini in velika povodenj (Småtrollen och den stora översvämningen), je napisala in ilustrirala davnega leta 1945. Toda mumini, prisrčna pravljična bitja, nekakšni trolčki, le da so beli, debelušni in malce podobni povodnemu konju, so kljub temu, da se bližajo sedemdesetemu letu, še vedno očarljivi in se znajo prikupiti tudi današnjim otrokom, njihovi starši pa se jih bržkone spominjajo iz svojega otroštva, bodisi iz knjig ali pa risanih filmov.
Prva »muminknjiga« je v slovenščini izšla leta 1970 – vključevala je zgodbici Čarodejev klobuk (Trollkarlens hatt, 1948) in Vražja kresna noč (Farlig midsommar, 1954), prevedla pa ju je Darinka Soban, ki se je s Tove Jansson ob njenem obisku v Ljubljani leta 1966 tudi srečala. Potem je minilo mnogo let, preden smo leta 2004 – tri leta po avtoričini smrti – dobili še Zimo v Mumindolu (Trollvinter, 1957), leta 2008 pa še zbirko zgodb Nevidni otrok in druge zgodbe.

V soboto, 7. januarja 2012, med enajsto zvečer in polnočjo bo kolona več sto pohodnikov krenila od kmetije Košir pod Pasjo ravnjo v dolino, prečila Poljansko Soro, se znova vzpela v hrib proti Lubniku, mimo Sv. Tomaža v Selško dolino in čez Mohor v Dražgoše. Dobrih deset ur je do cilja. Letos bo polna luna, večinoma kopna pot in za ta letni čas ne prehud mraz.
Vse drugače pa je bilo pred sedemdesetimi leti, ko se je vodstvo Cankarjevega bataljona po srditih spopadih z nemškimi enotami v Bukovem in Kovskem Vrhu ter na Pasji ravni odločilo za umik proti Dražgošam.

Če bi vas kdo vprašal, kdo je po vašem mnenju danes najpomembnejši italijanski humanistični znanstvenik, bi nedvomno brez posebnega premisleka rekli – Umberto Eco, filozof, literarni teoretik, romanopisec. Ali ste vedeli, da je priimek Eco akronim latinskega izraza Ex caelis oblatus? To pomeni ›dan‹ ali ›podarjen‹ iz nebes, in to poimenovanje naj bi prvemu podelili Umbertovemu dedu, ki naj bi bil najdenček.
Umberto Eco se je rodil 5. januarja 1932 v mestecu Alessandria, ki leži vzhodno od Torina, v Piemontu, in te dni praznuje osemdeseti rojstni dan. Ecov rojstni kraj je svetovno znan tudi po tovarni, ki izdeluje klobuke »borsalino« – klobuk je tudi Ecovo priljubljeno pokrivalo.