Novice

... se konča molitev, ki se je je Paddy Doyle naučil prvega dne, ko je prišel v Vzgojni zavod sv. Mihaela v Cappoquinu na Irskem, v sirotišnico.

»Ta knjiga zajema samo šest let mojega življenja. A ves ta čas je bil zame ena sama travma brez konca in kraja, vse od smrti obeh mojih staršev do osame na bolnišničnih oddelkih in operacij na možganih. In takšna operacija ni bila samo travmatična, temveč tudi izčrpavajoča. Ene izmed njih, recimo, niso mogli dokončati, ker se je pokvarila neka naprava, in spraševal sem se, zakaj niso znova poskusili, ko je bila naprava popravljena.

Do 22. novembra 2011 lahko v izložbi Modrijanove knjigarne občudujete kolekcijo etno pohištva »Cvetnoetno«, ki je nastalo v sodelovanju med oblikovalkama Špelo Leskovic in Almiro Sadar ter Mizarstvom Černe.
Etno pohištvo povezuje sodobno oblikovanje s slovensko kulturno dediščino in tradicionalnimi znanji s področja lesarstva in tekstilstva. Pohištveni del izhaja iz tradicije kmečkega pohištva, njegove logike sestavljanja posameznih delov v celoto, njegove uporabnosti in dekoracije ter uporabe naravnih materialov. Tekstilni del izhaja iz bogate tradicije slovenskih cvetlic, ki so interpretirane v tehniki kvačkanja. Oblike, ki so se skozi zgodovino zapisale kot tradicionalne pri oblikovanju kmečkega pohištva, so interpretirane na sodoben način z namenom uporabe v vsakdanjem življenju.

»Knjiga Prehrana 21. stoletja za ženske hrvaške zdravnice in znane prehranske strokovnjakinje dr. Lejle Kažinić Kreho je že postala uspešnica tudi pri nas,« piše Renata Hari v svojem prispevku v zadnji Jani in dodaja, da »morda zato, ker je ravno prav tuja, da ji bolj verjamemo kot domačim strokovnjakom, in ravno prav domača, da njene ugotovitve lahko prenesemo v naše okolje. V nasprotju s tistimi, ki hočejo svoje teorije samo čim bolje prodati, ne obljublja ne čudežnih ozdravitev ne čudežnih živil, temveč prinaša predvsem preproste resnice, ki jih radi pozabljamo, ker se nam zdijo preveč preproste, veliki prehranski proizvajalci in farmacevtska industrija pa jih raje zamolčijo, ker jim ne prinašajo dobička.«
Preprosta resnica je tudi, da bi lahko članek »Čudežno hrano imamo doma«, ki povzema osnovne značilnosti in prednosti te knjige, prebrali v zadnji, 31. številki Jane, po kateri ste v torek zaman pogledovali v nabiralnik ali jo iskali pri svojem prodajalcu časopisov.

»Rad bi spisal roman, kot je periodni sistem. To je na primer storil Italijan Primo Levi: vsako poglavje je posvečeno drugemu kemičnemu elementu. Ja, vsako poglavje v mojem romanu mora pripovedovati o eni od prestolnic, kot je vsako mesto kemični element v ostroumnem bruseljskem sistemu. Z osebami, ki iščejo vseuničujočo ljubezen, z liki, ki so vsi po vrsti obetavni in nepotrpežljivi. Ali pa jih, nasprotno, peha lastna preteklost in so zato modri in žalostni.
Rad bi opisal lepoto Administracije, erotiko bruseljskega poslovnega sveta. Skupaj z Vami in resnično po evropsko. V kongresnih središčih, na letališčih in v hotelih iščemo način, kako bi se, drug drugemu tujci, vendarle lahko spoznali. Kako pravzaprav ljubimo to, da se včasih ne razumemo. Kako se tipamo s prgiščem jezikov. Kako lahko določene skrivnosti zaupamo izključno ljudem, ki jih nismo še nikoli videli in jih ne bomo srečali nikdar več.«

Ob osemdesetletnici predvajanja prvega slovenskega celovečernega filma smo junijsko Modrijanovo knjigarno v sodelovanju z založbo UMco in Slovensko kinoteko obarvali knjižno-filmsko. Izšla je namreč knjiga Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931–2010, povrh založba UMco praznuje desetletnico delovanja, pred vrati so počitnice, ko bo več časa za obisk kina in nakup ter branje kakšne dobre knjige ... Ob obisku knjigarne obvezno pokukajte v izložbo, kjer so razstavljeni plakati nekaterih najprepoznavnejših slovenskih filmov, številne knjige o filmu, med katerimi osrednje mesto pripada že omenjeni Filmografiji slovenskih celovečernih filmov 1931–2010, in odlično ohranjena 35-mm filmska kamera Arriflex II. C.

Pred dobrim mesecem, tik pred sedemdesetletnico ustanovitve Osvobodilne fronte, je pri založbi Modrijan izšla knjiga Josip Vidmar: Moj obraz. Živa Vidmar, najmlajša hči Josipa Vidmarja, je v spomin na očeta zbrala in uredila njegove zapise in tako skoraj dvajset let po njegovi smrti oživila spomin na eno najvidnejših kulturno-političnih osebnosti 20. stoletja na Slovenskem. O knjigi, svojem očetu, o njegovih prijateljih, o navadah in ljubeznih je spregovorila v intervjuju v zadnji Sobotni prilogi (28. 5. 2011), ki ga je zapisala Patricija Maličev.

»Pisan knjižni sejemski vrvež, bogat spremljevalni program,« obljublja Društvo slovenskih pisateljev, ki organizira že sedemnajsto knjižno prireditev Slovenski dnevi knjige v Ljubljani. In prvo brez kulturnega ministra ... »Ampak, pisatelji, knjige in bralci se ne damo,« piše Slavko Pregl v prispevku »Vzemi me v roke«, ki ga lahko preberete v programu in v katerem spregovori tudi o slovenski knjigi danes, v krizni pomladi: »Uglajeni minister, zadolžen za široko področje od duha do telesa, je za zaposlene na Javni agenciji za knjigo teh 15 odstotkov izračunal tako, da je poslej namesto sedmih pripravljen plačevati le tri ljudi. Če k temu dodamo zamisel, da Trubarju, očetu slovenskega jezika in prve slovenske knjige, poslej ne bi več namenjali proslav, je nekako jasno, da oblast namenja knjigi res posebno skrb.

Akcija Modrijanove knjigarne in Nedeljskega dnevnika »Poiščimo vašim knjigam nov dom« bo zdaj zdaj dopolnila drugo leto. Ko smo pred dvema letoma odpirali knjigarno na Trubarjevi cesti 27 v Ljubljani, smo povabljence na slovesno otvoritev pozvali, naj s seboj prinesejo kakšno knjigo in jo odložijo na za to namenjen prostor. In že prvi večer je zrasla gora knjig, ki smo jim pozneje poiskali nov dom.
Akcija živi še danes, knjige, ki jih zberemo, podarimo ustanovam, kot so domovi za starejše, varne hiše, dnevni centri za starejše, invalide in brezdomce, bolnišnice, zapori itd., pa tudi posameznikom, ki si knjig ne morejo kupiti.

Ameriškega kozmologa in eksobiologa Carla Sagana (1934–1996) smo pred desetletji poznali predvsem kot ›zvezdnika‹ naravoslovnih dokumentarcev, s katerimi je televizijske gledalce vodil po skrivnostih vesolja. Bil je navdih generacijam današnjih znanstvenikom po vsem svetu. Mlajše občinstvo pa je osvojil denimo znanstvenofantastični film Stik, ki je bil posnet po Saganovem romanu.
Pravkar je v prevodu Urške Pajer izšla še ena njegova knjiga: Bogastvo znanstvenega izkustva, Saganov ›osebni pogled na iskanje boga‹. Zapis cikla njegovih predavanj je izdala njegova vdova Ann Druyan, ker ni več prenašala »skrajnega fundamentalističnega nasilja« v ZDA, kjer je sredi vihre domnevnih vojn proti terorizmu »lažna pobožnost v javnem življenju dosegla novo dno in je bila ključna ločitev med cerkvijo in državo v javnih šolah nevarno začeta«.

»Stripovski avtor, ilustrator in karikaturist Iztok Sitar je eden tistih ustvarjalcev, ki s svojim delom radi izzivajo in drezajo v stvari, o katerih drugi raje molčijo. S stripom se profesionalno ukvarja že dobri dve desetletji in sodi med najbolj delovne avtorje pri nas.« S temi besedami današnji Dnevnik predstavlja v velikem intervjuju na strani 18 avtorja Striporekov, knjižice, v kateri je objavljenih petdeset pregovorov, kakor jih zna in more upodobiti samo stripar.