Novice

Najbrž edini znani filmski posnetek Isadore Duncan, Američanke, ki je začrtala pot moderni plesni umetnosti 20. stoletja, je le nekaj sekund dolg prizorček sivih, trepetajočih, nejasnih senc: nekje v naravi izza dreves pripleše drobna postava, ovita v ohlapno oblačilo; le nekaj lahnih korakov, obrat, dvig rok, ki se gole izvijejo iz tkanine, še skokec ali dva in – konec. Občutek vzburjenja in takoj nato razočaranje ... To je torej vse, o Isadori, plesni vizionarki in kontroverzni osebnosti, ki se je rodila pred 135 leti, natančneje, 27. maja 1877 v San Franciscu, se lahko poučimo le še iz vrste pisnih virov, najpristneje pa iz njene avtobiografije Moje življenje.
Isadora je že od malih nog sanjala o drugačnem plesu. Takoj je zavrgla baletne copatke in plesala bosa, odeta le v preprosto tuniko. Tehniko klasičnega baleta je imela za zastarelo in nasprotno naravnemu človekovemu gibanju. Ne meneč se za »pravila« se je poglabljala v svet zaznav, stanj in odnosov. Skozi improvizacijsko raziskovanje je razvila svoj strastni, inovativni slog svobodnega giba. Vzor zanj je sprva videla v plesu antične Grčije, ujetem v skulpture, reliefe in podobe na vazah. Statične podobe je samosvoje prevajala v živ gib in jih inventivno nadgradila. Kasneje se je obrnila k novim spodbudam: »Iskati v naravi najčudovitejše oblike in najti gibanje, ki izraža dušo teh oblik – to je plesalčeva umetnost ... Navdih črpam iz dreves, valov, oblakov, iz skladja, ki se tke med strastjo in nevihto.«

Če bi morali izbrati eno značilnost, po kateri je avstrijski dirigent Nikolaus Harnoncourt najbolj znan, bi bil to verjetno poseben žar, s katerim dirigira. Ta žar je razviden tudi v pogovorih z njim, ki so zbrani v knjigi Toni so vzvišene besede, ki je pravkar izšla v Modrijanovi zbirki Poteze. Dirigentova poglobljena razmišljanja o glasbi so navdihujoča in po njih si boste gotovo želeli več glasbe. Pred kratkim, 22. aprila 2012, je Harnoncourt prejel zlato medaljo britanske Kraljeve filharmonične družbe, kar poleg številnih drugih nagrad dokazuje, da je eden najvidnejših sodobnih dirigentov. S svojim delom navdušuje tako glasbenike, s katerimi sodeluje, kot tudi poslušalce.

Pred dvema mesecema je knjiga Dewey, zgodba o knjižničnem mačku, »ki je raznežil svet«, izšla tudi na Hrvaškem. Knjigo je izdala založba Fraktura – in jo že razprodala! Spomnimo: slovenski prevod smo pri Modrijanu objavili že pred dvema letoma, a vse kaže, da Slovenci vendarle nismo takšni ljubitelji mačk (in knjig?) kot naši sosedje. Smo pa zato toliko večji ljubitelji knjižnic, zato smo pri Modrijanu pač pomislili, da bo knjiga o mačku, ki je svoje dolgo življenje preživel med knjigami, v spencerski mestni knjižnici, in postal ljubljenec ne le bralcev, ki so zahajali v to knjižnico, temveč tudi ljudi po vsej Ameriki in celo zunaj njenih meja, »šla za med«.

Kralj literarne grozljivke Stephen King, lani tretji največji zaslužkar med pisatelji na svetu (28 milijonov ameriških dolarjev), je napisal okoli 50 romanov, vendar jih je v slovenščino prevedenih samo dvanajst (zadnji prevod, Deklica, ki je oboževala Toma Gordona, je izšel pri Modrijanu). Njegov pisateljski kolega Peter Straub, ki Kingu ne dela družbe na lestvicah najbolje plačanih, pač pa največkrat nagrajenih piscev grozljivk, ni prepričal k izdaji še nobenega slovenskega založnika. Ostali smo brez večine prevodov najbolje prodajanih romanov iz sedemdesetih let, zlate dobe ameriške literarne srhljivke, čeprav jih redkokdo ne pozna. Rosemaryjin otrok, Julija, Carrie, Prerokba, Izganjalec hudiča ... Seveda, to so vendar filmi iz sedemdesetih let, ki se jih malo zrelejši bralci spominjajo z nostalgijo in jih ob misli na ogled pred tridesetimi in več leti še vedno spreleti srh. Toda ti filmi so adaptacije literarnih srhljivk, najboljših in najbolje prodajanih v 20. stoletju.

Po razlagi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika so žitja življenjepisi svetnikov, svetih ljudi v pravoslavnih deželah. V novi pesniški zbirki Ervina Fritza pa so pod naslovom Žitja zbrane zgodbe iz življenj navadnih ljudi, ki niso zato nič manj zanimive. Opisane so različne usode od povojnega časa do danes, vsaka po svoje je posebna, včasih presenetljiva, včasih tudi pretresljiva.

Avstralskega režiserja Petra Weirja gotovo poznate po številnih filmskih uspešnicah, kot so Trumanov show, Društvo mrtvih pesnikov, Zelena karta, Priča – vse od naštetih so nastale v Ameriki, kamor se je režiser preselil na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Med omenjenim naborom njegovih slavnih filmov pa manjkata še dva ključna »avstralska«: Galipoli, ki je igralca Mela Gibsona povzdignil med zvezde, in Piknik pri Hanging Rocku, ki je Weirju prinesel prvi mednarodni ugled, avstralsko kinematografijo pa postavil na svetovni zemljevid.
Pri snemanju Piknika je bilo nekaj zapletov. Tako se prvotno izbrani scenarist David Williamson menda ni utegnil lotiti dela, na njegovo mesto je prišel Cliff Green, ki je prav s scenarijem za Piknik napisal svoje najslavnejše delo.

Ilustratorka, pisateljica, scenaristka, režiserka, scenografka in kostumografka Eka Vogelnik je v svoji novi knjigi zbrala tri pravljice in zanje napisala dramska besedila: Kdo je napravil Vidku srajčico, O deklici, ki je prehitro rasla in O miški, ki si je trebušček raztrgala.
Knjiga Odrske pripovedke je koristen priročnik za mentorje dramskih krožkov na osnovnih šolah, ki bodo v njej našli veliko koristnih napotkov za delo z mladimi igralci. Razveselile se je bodo tudi vzgojiteljice v vrtcih, saj bodo v njej našle zamisli za gibalne, pevske in govorne ustvarjalne dejavnosti v vrtcu. V veselje pa bo tudi staršem, ki lahko skupaj z otroki ustvarijo papirnato gledališče in zaigrajo eno od igric.

Prvega maja je minilo osem let od pridružitve Slovenije k Evropski uniji. V Unijo je bilo po naši priključitvi združenih 25 držav, januarja 2007 sta se skupnosti pridružili še Bolgarija in Romunija, prav kmalu, 1. julija prihodnje leto, pa bo dan Evrope z nami praznovala še 28. članica – naša soseda Hrvaška.
Belgijski pisatelj Koen Peeters – 10. maja 2011 je gostoval v Ljubljani – si s tem, koliko držav si pravzaprav sme lastiti ta praznik kakor tudi evropsko himno, Beethovnovo Odo radosti v adaptaciji Herberta von Karajana, ni belil glave, ko je objavil Véliki evropski roman, nadvse zanimivo leposlovno delo o Evropi, ki smo ga pri Modrijanu izdali v začetku leta 2010.

V 32 letih, kolikor jih je minilo od prezgodnje smrti znamenitega člana liverpoolske glasbene skupine Beatles Johna Lennona, so njegova pisma vseskozi ostajala skrivnost – kje so in kdo jih ima? Sčasoma so se posamična začela pojavljati na dražbah ali pa je katero od njih kupil zasebni zbiralec. Hunterju Daviesu, uradnemu Lennonovemu življenjepiscu, ki je glasbenika osebno poznal, se je v dolgih letih s pravim pravcatim detektivskim delom posrečilo izslediti večino od njih (v zbirki jih je približno 290), Lennonova vdova Yoko Ono pa je po daljšem oklevanju pristala na njihovo objavo.
Tako se je začel mednarodni založniški projekt, katerega hrbtenica sta britanska založba Weidenfeld & Nicolson in ameriška založba Little, Brown & Company. Pisma bodo izšla jeseni v več državah istočasno, slovensko izdajo pa pripravljamo pri Modrijanu.

Sredi marca je pri Modrijanu izšla knjiga Razkroj oblasti zgodovinarja in publicista dr. Stefana Luse. Prvič je bila javno predstavljena 24. aprila 2012 v Modrijanovi knjigarni (na sliki), na predstavitvi, ki jo je vodil Dnevnikov novinar Ervin Hladnik - Milharčič, pa je sodeloval tudi nekdanji predsednik Slovenije Milan Kučan.
Dr. Stefano Lusa, ki je knjigo o zadnjem desetletju slovenske komunistične partije napisal v italijanščini, je novinar Primorskih novic. Druga javna predstavitev knjige bo zato v Kopru, in to na sedežu Primorskih novic.
Pridite torej v sredo, 9. maja 2012, ob 19. uri na Ulico OF 12 v Kopru.