Ali ste vedeli ...

Zelo očarljivo, zelo osamljeno. Toda le kaj sam počnem v tej stereoskopski sanjski deželi? Kako sem sploh prišel sem? Dvoje sani se je nekako izmuznilo proč in za seboj pustilo le vohuna brez potnega lista, ki v snežkah in podloženem plašču stoji na modro-beli cesti v Novi Angliji. Vibracij v ušesih mi ne povzročajo več vse bolj oddaljeni zvončki, temveč le prepevanje moje stare krvi. Vse je negibno, uročeno, prevzeto od meseca, zvratnega ogledala domišljije. Toda sneg je resničen, in ko se sklonim, da si z njim napolnim pest, se mi šestdeset let med prsti sesiplje v svetlikajoč se srež-prah.

»Po mojem doživetju, ki do neke mere sloni na intenzivnem ›druženju‹ s prevajanim besedilom in avtorjem, do neke mere pa seveda tudi na lastnem subjektivnem svetu, Nabokov zre na svojo razkošno preteklost, na svoje otroško kraljestvo skozi plast ledu, pri čemer so čustva zgolj nakazana oziroma evocirana skozi moč jezika oziroma pesniško podobje. Morda so prav zato nekatere pasaže tako pretresljive in lepe,« je prevajalka Breda Biščak pospremila zgoraj citirani odlomek v svoji spremni besedi h knjigi Govori, spomin znamenitega rusko-ameriškega pisatelja Vladimirja Nabokova.

Generalna skupščina Združenih narodov je 18. decembra 2007 sprejela resolucijo 62/139, s katero je razglasila 2. april za svetovni dan zavedanja o avtizmu. Tako letos že petič zapovrstjo obeležujemo ta dan, namenjen spodbujanju zavedanja o avtizmu in s tem opozarjanju na pomen čim zgodnejšega odkrivanja avtizma in čim prejšnje ter ustrezne pomoči posamezniku. Ali ste vedeli, da v Sloveniji živi približno 20 000 oseb z avtizmom oziroma z motnjami avtističnega spektra (MAS)? In da se pri nas vsako leto rodi 200 otrok s to motnjo?
»Einsteinu bi danes prilepili diagnozo avtizma,« je zapisala ameriška znanstvenica Temple Grandin v knjigi Živali nas človečijo, edini, ki je prevedena v slovenščino. Dr. Grandin je vodilna svetovna strokovnjakinja za raziskovanje vedenja živali, a mnogi jo še bolj poznajo po njenem delu na področju avtizma.

Ali veste, kdo je avtor znane fraze »15 minut slave«? No, za merjenje njegove slave bi bila vsekakor primernejša večja časovna enota. Bil je namreč »slavnež že za časa življenja – prava celebrity«. In prav nič manjši slavnež ni danes, 22. februarja, ko mineva 25 let od njegove smrti.
O središčni osebnosti, skoraj ikoni pop arta je bilo napisanih mnogo knjig in veliko filmov, sam pa je pravil, da pod površjem njegovih slik in filmov ni ničesar globljega: »Vse je tukaj. Nič ne manjka. Sem vse, kar moj album z izrezki in slikami trdi, da sem.«

Če spremljate največje svetovne literate in se od časa do časa pozanimate, ali so izdali kaj novega, ali je kaj svežega tik pred izidom ali pa so malce »zaspali« in morda nabirajo moči (ali idej) za novo knjigo, ste morebiti opazili, da je jeseni 2011 južnoafriški pisatelj svetovnega formata, nobelovec J. M. Coetzee, čigar literaturo nam je bilo dano okusiti – v nekoliko večjih odmerkih, kot je običajno – tudi v slovenskem jeziku, objavil novo knjigo. Naslov je Scenes From Provincial Life – Prizori iz podeželskega življenja.

Indijska pisateljica Sarita Mandanna je s prvencem Tigrov grič osvojila številne bralce po svetu in prepričala mnogo založnikov, da je roman vreden prevajanja. Za slovenske bralce ga je prevedla Lili Potpara, izdali pa smo ga jeseni pri naši založbi. Ali ste vedeli, da je pisateljica takoj po izidu slovenskega prevoda naslovnico ponosno objavila na profilu romana na Facebooku? Najbrž to ni ušlo norveškemu založniku Juritzen forlag iz Osla.

... da je 5. januarja italijanski mislec Umberto Eco praznoval 80. rojstni dan;
... da 17. januarja mineva 30 let od smrti ruskega pisatelja Varlama Šalamova (1907–1982). Pred kratkim smo pri Modrijanu izdali njegove Kolimske zgodbe;
... da bo 25. januarja 130-letnica rojstva angleške pisateljice Virginie Woolf (1882–1941); njen roman Flush je ena od treh knjig, ki so lani izšle v slovenskem prevodu;
... da bi 27. februarja 100 let praznoval britanski pisatelj Lawrence Durrell (1912–1990), avtor Aleksandrijskega kvarteta in Temnega labirinta – tega smo objavili lani v Nostalgiji;
... da bi 4. marca poljski pisatelj Ryszard Kapuściński (1932–2007), avtor naše knjige Potovanja s Herodotom, dopolnil 80 let.

Če bi vas kdo vprašal, kdo je po vašem mnenju danes najpomembnejši italijanski humanistični znanstvenik, bi nedvomno brez posebnega premisleka rekli – Umberto Eco, filozof, literarni teoretik, romanopisec. Ali ste vedeli, da je priimek Eco akronim latinskega izraza Ex caelis oblatus? To pomeni ›dan‹ ali ›podarjen‹ iz nebes, in to poimenovanje naj bi prvemu podelili Umbertovemu dedu, ki naj bi bil najdenček.
Umberto Eco se je rodil 5. januarja 1932 v mestecu Alessandria, ki leži vzhodno od Torina, v Piemontu, in te dni praznuje osemdeseti rojstni dan. Ecov rojstni kraj je svetovno znan tudi po tovarni, ki izdeluje klobuke »borsalino« – klobuk je tudi Ecovo priljubljeno pokrivalo.

Pred dnevi so skoraj vsi slovenski mediji objavili »vročo« vestičko, da se je v torontskem živalskem vrtu razšel »najbolj znani gejevski par med pingvini«, Pedro in Buddy. Menda sta bila polno leto, odkar sta prišla v živalski vrt v Torontu, nerazdružljiva, zdaj pa naj bi mednju stopila »ženska«, pingvinka Farai, v katero se je zagledal Buddy, Pedro pa še »ne kaže znamenj obupa«.
Pedro in Buddy pripadata vrsti afriški pingvin (Spheniscus demersus), ki živi na obalah južne in zahodne Afrike ter je po velikosti in teži zelo podobna vrsti Pygoscelis antarcticus, ki živi na Antarktiki in je prepoznavna po elegantno zašiljeni glavici in tanki »ogrlici«, ki se vleče od ušesa do ušesa nekaj centimetrov nad vratom. Ali ste vedeli, da tej vrsti pripadata pingvina Roy in Silo iz živalskega vrta v newyorškem Centralnem parku, ki sta kot gejevski pingvinji par zaslovela pred nekaj leti po tistem, ko sta vzredila mladičko Tango in postala lika priljubljene pa tudi obsojane ameriške slikanice In s Tango smo trije?

Ko je T. C. Boyle kupil hišo v Kaliforniji in se preselil tja, je kmalu spoznal, da je skupaj s hišo kupil tudi duha. Le da to ni bil klasični duh, ki bi trkal po stenah ali rožljal z verigami; to je bil duh, ki je pisatelja spodbudil, da je o njem napisal knjigo.
T. C. Boyle je podlegel duhu Franka Lloyda Wrighta. Ali ste vedeli, da ta ameriški pisatelj, avtor romana Ženske, ki smo ga pred kratkim v prevodu Aleksandre Rekar izdali v zbirki Poteze, živi v hiši, ki jo je zasnoval ameriški arhitekt Frank Lloyd Wright? Hiša – imenuje se hiša Georgea C. Stewarta – stoji v mestu Montecito, okoli 30 kilometrov severno od Los Angelesa, in je prva, ki jo je Wright v svojem slavnem prerijskem slogu postavil v Kaliforniji. Zgrajena je bila leta 1909. T. C. Boyle, ki se je vanjo preselil pred šestnajstimi leti, je njen šesti lastnik.

V petek, 7. oktobra 2011, ob 11. uri bo razglasitev Nobelove nagrade za mir za leto 2011. Lani jo je dobil kitajski borec za človekove pravice Liu Xiaobo, seveda v odsotnosti, saj na Kitajskem kot oporečnik prestaja zaporno kazen, leto prej pa ameriški predsednik Barack Obama (lani smo pri Modrijanu objavili njegove govore).
Nobelovo nagrado za mir podeljujejo od leta 1901 za izjemne dosežke in prizadevanje na področju miru in človekovih pravic; prva dobitnika sta bila Henry Dunant, ustanovitelj Rdečega križa, in mirovnik Frédéric Passy. Nagrajenca izbere petčlanski komite, ki ga določi norveški parlament v Oslu (storting).