Bralec

»Saj ne vem, ali sem v kratkem bral kakšno knjigo, ki bi se toliko norčevala iz vladanja ...« je literarni kritik Matej Bogataj decembra 2010 v Mladini zapisal v oceni romana Muharjenje v Jemnu britanskega pisatelja Paula Tordaya, ki smo ga v prevodu Lili Potpara izdali v zbirki Bralec. Kmalu po izidu romana smo objavili vest o snemanju filma: igralci (Ewan McGregor, Emily Blunt in Kristin Scott Thomas) in še posebej švedski režiser Lasse Hallström, avtor nepozabnih filmov, kot so Ladijske novice, Čokolada, Hišni red, so bili dober razlog, da smo si filmu drznili napovedati velik uspeh, za povrh pa upati, da bo film spodbudil tudi k branju in pred tem, seveda, k nakupu knjige.

Če spremljate največje svetovne literate in se od časa do časa pozanimate, ali so izdali kaj novega, ali je kaj svežega tik pred izidom ali pa so malce »zaspali« in morda nabirajo moči (ali idej) za novo knjigo, ste morebiti opazili, da je jeseni 2011 južnoafriški pisatelj svetovnega formata, nobelovec J. M. Coetzee, čigar literaturo nam je bilo dano okusiti – v nekoliko večjih odmerkih, kot je običajno – tudi v slovenskem jeziku, objavil novo knjigo. Naslov je Scenes From Provincial Life – Prizori iz podeželskega življenja.

Philip Roth je lani nekemu ameriškemu novinarju dejal, da ga, kot njegovega junaka Simona Axlerja, ki na stara leta izgubi svoj čar, skrbi, da mu bo zmanjkalo idej. A kot vse kaže, smo pri Rothu priča nasprotnemu. Eden najbolj znanih ameriških pisateljev je namreč na vrhuncu svoje ustvarjalne moči. Še več, junaki njegovih zadnjih romanov prinašajo vedno bolj iskrene, vedno bolj intimne zgodbe. Poleg slogovne natančnosti in vsebin, ki bralca držijo v napetosti do poslednje strani, imajo njegovi zadnji romani še eno skupno značilnost: vsi prinašajo univerzalne zgodbe o človekovi usodi. Tak je tudi povzetek zadnjega prevodnega triptiha Rothovih romanov: začne se z brezimnim junakom Slehernika (Everyman, 2006; prev. 2009), ki se prvič v svojem življenju znajde na točki, ko mu peša moč lastnega telesa, to pa v njem povzroči predvsem notranjo spremembo, kar se razvije v brutalno zgodbo, ki bi lahko doletela – slehernika.

Izšla sta še zadnja dva romana z letnico 2011 v zbirki Bralec.
Avtor kratkega romana Domov (Au Pays, 2009), ki obravnava problem priseljenstva, je pri nas že dobro znani francoski pisatelj maroškega porekla Tahar Ben Jelloun (roj. 1944). To je njegov četrti roman, preveden v slovenščino; prvič smo se s pisateljem srečali v romanu Otrok peska (1995), Sveta noč, leta 1987 nagrajena z Goncourtovo nagrado, je izšla leta 2004 pri naši založbi, kmalu je sledil roman Ta slepeča odsotnost svetlobe, ki je avtorju prinesel prestižni IMPAC. Vse knjige je v slovenščino prevedla Suzana Koncut. Ben Jelloun je sicer zelo ploden pisec, saj ima njegova bibliografija kar 43 vrstic, vključuje pa romane, eseje, kratke zgodbe in poezijo.

Če spremljate leposlovni program naše založbe, ste bržkone opazili, da njegov večji del sestavljajo vrhunska literarna dela, katerih avtorji ne prihajajo zgolj iz ZDA, Velike Britanije in drugih držav angleško govorečih avtorjev, temveč si prizadevamo objaviti kolikor je mogoče veliko leposlovja, ki je prevedeno tudi iz drugih jezikov. Jezikovno pestra je zlasti zbirka Bralec, v katero smo letos poleg enega izvirnega romana vključili dela, prevedena iz ruščine, hrvaščine, poljščine, češčine, nizozemščine, nemščine, norveščine, španščine, angleščine in francoščine.
V zbirki Bralec objavljamo letos kar tri francoske romane, ki so, tako vsaj pravi statistika (po podatkih SURS-a je leta 2009 na Slovenskem izšlo samo 21 francoskih romanov, angleških pa kar 268), v slovenski prevodni produkciji nenavadno skromno zastopani.

Ob izidu 50. knjige v Modrijanovi zbirki Bralec smo prijatelje Facebooka povabili h glasovanju za najljubšo knjigo v zbirki. Petdeset bralcev se je kar hitro nabralo, tako da smo prvi obljubljeni paket sedmih knjig po izboru glasovalca že podelili – bralka, ki smo jo izžrebali, si je izbrala knjige Hotel Grand, Votlina idej, Scrapbook, Semenj, Soba v hotelu Finbar, Dej mi ta keš in Voda za slone.
Toda nagradna igra še vedno traja. Vaše glasove zbiramo do konca novembra, in v spodbudo povejmo, da so medtem v zbirki izšle tri knjige in da še tri pričakujemo letos, kar pomeni, da se morebitnemu novemu izžrebancu obeta še bogatejši izbor.

Vtisnite si v spomin, če le morete, simpatični obraz, ki ga vidite na sličici. To je Erlend Loe, priljubljen norveški pisatelj in scenarist, čigar humorno in satirično pisanje danes poznajo v skoraj 40 državah po svetu, in to tako odrasli kot otroci. A gotovo ga bodo vzljubili tudi slovenski kupci, najprej ob branju Tihih dnevov v Mixing Partu, zadnjega romana tega pisatelja, ki ima sicer za seboj, kljub komaj 42 letom, že osem romanov in še 13 drugih, predvsem otroških knjig.
Loe se je najprej ukvarjal s kratkimi filmi in glasbenimi spoti, pisal je kritike za časopise, poučeval v šoli in delal v psihiatrični bolnišnici.

Knjige Michala Viewegha dosegajo naklade več kot petdeset tisoč izvodov in so prevedene v enaindvajset jezikov, zato se je tega popularnega češkega pisatelja prijela etiketa, da je »komercialen«. A ne vzemite te oznake slabšalno, kajti če radi berete njegove knjige, imamo za vas čudovito novico: v slovenskem prevodu je izšlo Vieweghovo najboljše delo – zbirka kratkih zgodb. Nives Vidrih, prevajalka iz češčine, naša najboljša poznavalka češke književnosti in tudi del Michala Viewegha, je iz dveh njegovih zbirk zbrala in prevedla najboljše zgodbe, pri Modrijanu pa smo jih izdali v knjigi Zgodbe o ljubezni in seksu.

V zbirki Bralec je izšla 50. knjiga! In naneslo je, da je petdeseta nekaj čisto posebnega. Poljsko-ruska vojna pod belo-rdečo zastavo je prvi roman v zbirki, ki je preveden iz poljščine, prvi, ki je opremljen z ilustracijami, njegova avtorica pa je najmlajša izmed vseh, katerih dela so doslej našla prostor v tej zbirki. Dorota Masłowska se je namreč rodila leta 1983 in je imela ob izidu Vojne komaj devetnajst let. Leta 2003 je zanjo prejela ugledno poljsko nagrado Nike po izboru bralcev, kmalu je sledila serija prevodov: v angleščino, francoščino, nemščino, španščino, italijanščino, nizozemščino, ruščino, madžarščino, češčino ... Leta 2005 je prejela nemško nagrado za mladinsko književnost (Deutscher Jugendliteraturpreis), leta 2009 pa je bil po romanu posnet tudi film.

Poletje, ki je pravkar, sredi vročega poletja, izšlo pri naši založbi, je tretji, sklepni del avtobiografije Nobelovega nagrajenca J. M. Coetzeeja (prva dva dela, Deška leta in Mladost, smo objavili leta 2008).

Afriški pisatelj svetovnega slovesa J. M. Coetzee (1940) je znan po svoji hladnosti, molčečnosti in nedostopnosti, le redko daje intervjuje ali podpisuje knjige, o svojem privatnem življenju ne govori. V svoji pisateljski karieri je prejel številne, tudi najuglednejše nagrade, v javnosti pa se le nerad prikaže. Leta 2003 je res prevzel Nobelovo nagrado za književnost, imel protokolarna predavanje in govor na banketu, podelitvam kar obeh Bookerjevih nagrad (leta 1983 za roman Življenje in časi Michaela K in leta 1999 za Sramoto) pa se je izognil.